 |
 |
 |
 |
 |
 |
Mega biblion, mega kakon
06.07.2006
Stari Grki so vedeli: Mega biblion, mega kakon! Nočem sicer
reči, da so vsa besedovanja glede položaja Korošcev v svoji deželi in državi
kakon, zagotovo pa drži, da med vso to verbalno poplavo zaman iščeš poanto, ki
bi močno popravila in utrdila pozicije zatiranih domorodcev. Gre namreč za
dejstvo, ki pove, da Druga republika stoji na temelju slovenskega
protinacističnega odpora in na žrtvovanju Korošic in Korošcev, ki so izgubili
življenje v času nacističnega nasilja na Koroškem.
Ni namreč mogoče prezreti zahteve, ki je našla svoj prostor
v Moskovski deklaraciji (1943). Takrat so v Moskvi Angloameričani postavili na
mizo povojno obnovo Avstrije. Soglasje je bilo doseženo z zahtevo, da mora
Avstrija, če naj »zasluži« državnost, tudi sama dejavno sodelovati pri
osvoboditvi izpod nemške okupacije.
Izpod okupacije tuje vojaške sile se seveda lahko osvobajaš
zlasti, če ne edino, z orožjem!
Iz razstave v Vojnozgodovinskem muzeju na Dunaju, iz
prispevkov k obletnici Državne pogodbe (www.staatsvertrag.at) in iz splošno
znanih zgodovinskih dejstev je očitno, da se je edini oboroženi protinacistični
odpor v okupirani Avstriji dogajal na Koroškem in Štajerskem, kjer so se
slovenski partizani borili proti nemškemu/okupatorjevemu nasilju. Zgodovinarji
(npr. Gerhard Jagschitz 30. 11. 2004) ugotavljajo, da je bil oborožen odpor le
»na jugu« in še ta »komunističen« in»ideološko instrumentaliziran« (kar so
formulacije v službi dnevne protislovenske politike), drugje po državi pa je
šlo izključno za posamezne primere, sporadične, osebne, kar je dobilo kasneje
videz »folklore«, ki so jo sicer zaradi zahtev »deklaracije« nekoliko
poveličevali …
Kakorkoli že. Nesporno je edini argument, na katerega se je
bilo mogoče sklicevati, ki ga je zahtevala Moskovska deklaracija, in na podlagi
česar je bila Avstrija lahko razglašena za »prvo žrtev«, koroški partizanski
odpor in številne civilne žrtve nasilja nad Slovenci. Tako so Korošci –
partizani in civili – »plačali« ceno avstrijske državne pogodbe, so torej pravi
temelj Druge republike (Kakor s(m)o bili Slovenci temelj Habsburške Avstrije –
in enako zlorabljani in zatirani!).
Lahko si je predstavljati, kako silno to dejstvo bode
Heimatdienst, in kako silno ta resnica bode tudi neko politično opcijo in neko
(vse)mogočno vesoljno skupnost. A resnica je tu in tu ostane. Kakor ostane
resnica, da s(m)o Slovenci znova žrtev perverzne zlorabe politike in ideologije
ne le v Slovencem sovražnih okoljih, marveč tudi in še zlasti kar med seboj.
Iz boja rodoljubov, trpljenja ubogih ljudi, katerih edini
greh je bil, da so vedeli in povedali, da so Slovenci, od nekdaj doma v svojih
koroških domačijah, iz kupov obglavljenih trupel v Gradcu in na Dunaju je
zrasla država, ki se iz svojega temeljnega kamna danes norčuje …
Še tako bleščavo besedovanje, klanjanje in rokovanje na
belvederskem balkonu ne prekrije te preproste resnice.
Brambovci
25.02.2004
Poročajo, da se je na Koroškem zgodil incident. Brambovci da
so šolarjem potisnili v roke brošuro s protislovensko politično hujskaško
vsebino.
Že videno! Nič novega! A seveda nezaslišano za tiste, ki jim
je nasilje in sovraštvo nekaj tujega ali pa so ga krvavo občutili na lastnih
plečih zaradi svojega slovenskega rodu.
Kolikor je mogoče razbrati iz poročanja medijev, brambovci
opozarjajo pred »Slovani« (Slawen), ki da so si hoteli razdeliti »sveto koroško
zemljo« …
Velja se zgražati nad prenarejanjem dejstev in še čim. Je pa
tudi treba priznati, da česa drugega od potomcev ali naslednikov grofovskih
biričev in valptov s Švabskega, ki so prišli pred davnimi stoletji
»evropeizirat« (na Zahodu nič novega?) slovenske Karantance in so si sčasoma
vzeli, kar jim je pasalo, pač ni razumno pričakovati. Vemo, da kar se Janezek
nauči, to Janez zna. Menda je tako tudi s Hanzekom?
Ni pa logično in normalno, da tem ostankom preteklosti
ponujajo v roke orodje in municijo naši, iz naših davkoplačevalskih žepov
debelo plačani in z akademskimi titulami okrašeni »uradni« zgodovinarji, ki za
dober denar (in mogoče »dragocena« povabila na »ugledna« srečanja ondod?)
trosijo izmišljije in nam (in tujcem) polnijo ušesa z nekimi prihajaškimi
slovanskimi krdeli (beseda je izpod peresa »uglednega« slovenskega!
zgodovinarja) iz nekih vzhodnih divjin, ki da so se priklatila v te kraje in
ukradla deželo. Hkrati seveda modro molčijo o naših prednikih, knežjih kamnih,
slovenskem jeziku in državniških opravilih, ko prišlekov z Zahoda še nikjer ni
bilo. Niti na Zahodu!
Če se je to lahko nekaznovano trobilo pod jugoslovanskimi
kopiti, italijanskim iredentizmom in avstrijskim rajhovstvom (kar vse naj bi že
zdavnaj potonilo v mrak lastne sramote), pa je tako sodelovanje z brambovskim
šovinizmom v samostojni Sloveniji nesramno in nedopustno.
Šele ko bomo naredili red na našem zgodovinarskem smetišču,
bomo lahko upravičeno očitali tujcem.
Ta pasja zastava in potreba po grbu
15.05.2004
Tomaž Švagelj piše: »... Mnogi bi tudi radi, da bi bili
Karantanci Slovenci. Toda če bi bili, bi se tako tudi imenovali …«
Ne zaradi Tomaža Švaglja, zaradi zdrave pameti in dejstev je
treba povedati stavek ali dva. Ni namreč dobro med ljudi sejati sprevržene
logike. Dovolj škode je naredilo že do bebavosti razraslo ponavljanje
preseljevalskih obsesij neke »zgodovinske šole«, ki se je že zdavnaj proslavila
s svojim rasizmom.
Ljudstvom dajejo imena okoliščine, pisatelji, sosedje,
zgodovinarji, slučajnosti, posebnosti, trenutki, spomini, birokrati in tako
naprej brez konca. In seveda tudi sama sebe ljudstva poimenujejo. Strel mimo pa
bi bila trditev, da ljudstvo nastane s poimenovanjem oziroma da s spremembo
imena ljudstvo izgine. To so »znanstveni« dosežki že prej omenjene zgodovinske
šole, s katere logiko bi obveljalo, da so se v naše kraje v Trubarjevem
času naselili Slovenci (bojda prvič zapisano to ime), potem so po prvi vojni
navalilli neki fantomski SHS-ovci, kasneje so jih zamenjali Jugoslovani, ki so
jim severni sosedje rekali Čuši, še kasneje so deželo okupirali neki
komunisti … in tako naprej, zgledno »znastveno«. S tem da se ta »znanost«
upeha, brž ko je treba pogruntati, kam so vsa poprejšnja tukajšnja ljudstva
poniknila.
Modri ljudje od nekdaj vedo, da je bistveni atribut, ki
določa neko ljudstvo, njegov jezik (»znanstvenike« opozarjam, da sem zapisal
»bistveni«, ne »edini«, da bi kaj ne opletali!). No, ker tisti, ki ne nasedamo
rasističnim preseljevalcem celih narodov, vemo, da tod naokoli že vso znano
zgodovino žive ljudje, ki govore in so govorili naš jezik, da to ni zapisano le
na pergament »brižinskih spomenikov«, marveč o tem pričajo še drugi, starejši,
na pergament in tudi v kamen vklesani spomeniki, si s poimenovanjem svojega
ljudstva, svojih prednikov, ne delamo težav. Danes je ustaljeno poimenovanje
Slovenci – OK. Še včeraj so nas mnogi imenovali Wenden, Sclavoni, Vandali,
Jugosi, Krajnci … Pa kaj? Včeraj je neki predsednik celo menil, da smo
Slovaki … Sami zase menda vemo, da smo od nekdaj isti ljudje, iste dežele
smo obdelali z lastnimi žulji, okrasili s svojim duhom, poimenovali gore in
doline, isto zgodovino pisali in isti jezik govorili, iste blagoglasne pesmi
prepevali.
Lahko je razumeti, da današnji »veliki narodi«, ki s svojo
fizično premočjo določajo stvari, težko razumejo te reči. Ne morem jim pomagati
in nisem kriv, če so s svojo bleščečo menažerijo šele od včeraj, če jih nikjer
ni bilo, ko je »vindiše šprah« (in petje!) že odmevala po slovenskih deželah in
če so vladarji morali v tem jeziku prisegati zvestobo našim prednikom. Tudi
nisem kriv, če so to (seveda po latinsko, dokler niso znali po svoje) zapisali
»njihovi« kronisti in svojim pač ne morejo oporekati.
Nehajmo, prosim, nehajmo delati iz sebe in svojih ljudi
bedake! Da smo hlapci pa nočem verjeti niti Cankarju!
»Slovenija ni naslednica Jugoslavije«
19.02.2005
ste 9. februarja naslovili članek o (slabo pripravljenih,
pravijo) pogovorih slovenskih parlamentarcev s predsednikom avstrijskega
parlamenta. Naslov bi bilo treba nadaljevati:
Je pa Avstrija naslednica slovenske Karantanije. Kdor temu
dejstvu oporeka, je obsojen, da prežvekuje prirepek nemškega rajha, po domače
»Deutschösterreich«.
Pri Dürnkrutu na Moravskem je namreč Rudolf I. Habsburški
26.8.1278 s pomočjo Polovcev in Madžarov potolkel vojvodo Velike Karantanije in
češkega kralja Otokarja II. in poskrbel, ker si je tako strastno želel
karantansko dedovino, da so njegovi švabski vitezi Otokarja v nasprotju z do
tedaj veljavnimi viteškimi pravili zahrbtno umorili.
S to zmago se je na ozemlju Velike Karantanije začela ne
dosti manj kot tisočletna vladavina Habsburžanov. V letih 1358/59 so se
opremili s ponaredki »Privilegium maius« in tako pravnoformalno zapečatili
svoje upravičenje do kraljevske/nadvojvodske oblasti v »dednih deželah« ali
»Notranji Avstriji«.
Žal je potentni familiji uspeh in čas zmedel razum in
razblinil spomine, pa so pozabili, od kod legitimnost njihove oblasti. Ker so
se pustili vpreči v velikonemški imperialistični projekt, so izgubili vse, obenem
pa še Slovence potisnili v strahoten vrtiljak uničenja.
Ustanovitev suverene države Slovenije, ko je že vse kazalo,
da je s Karantanijo za vedno konec tudi Slovencev, bi veljalo umestiti v zbirko
največjih čudežev v zgodovini Planeta – če ne celotnega vesolja.
Knežji kamen
26.10.2005
Agencije prenašajo novico, da nekateri avstrijski krogi
protestirajo zaradi nameravane upodobitve knežjega kamna na slovenskem
eurokovancu.
Moje trdno prepričanje je, da si državna tvorba, ki je nastala
pred manj kot sto leti, ne more lastiti zgodovinske dediščine, ki je nastala
pred skoraj dvema tisočletjema!
Slovenija ni kriva, če je takrat že obstajala današnji
državi adekvatna slovenska skupnost po imenu Karantanija, o Avstriji ali njej
podobni tvorbi pa ni bilo nikjer na Planetu ne v osončju niti sledu.
Zaradi nas si lahko Avstrija slovenski knežji kamen obesi
magari okoli vratu. Nihče, najmanj pa slovenska država, bi ne protestiral.
Kremenčkovi
11.11.2005
Slišim, da bo nadebudni koroški Ajdovec (Haider - Ajdovec)
končno postavil slovenski knežji kamen tja, kamor sodi: v vladno palačo. Bravo,
Haider! Še bolj prav bi bilo sicer, če bi avstrijska vlada postavila ta
prastari dokument karantanske slovenske državnosti na častno mesto v središče
glavnega mesta Dunaja in tako s ponosom pokazala vsemu svetu, da se zaveda
svojih korenin. Pa vseeno, tudi v Celovcu, ki ni daleč od Krnskega gradu, kraja
najbolj bleščečega državnostnega dogajanja že pred tisočletji, kjer so naši
predniki v slovenskem jeziku ustoličevali svoje kneze, bo kamen pričeval. Upam
le, da bo celovška vlada premogla toliko razsodnosti, da bo ob kamnu pokazala
vsaj nekaj odstavkov davnih pričevanj, ki brez predsodkov pripovedujejo o
slovenski zgodovini. Npr. kak odlomek iz Švabskega ogledala, v katerem je
kronist iz 13. stoletja pisal o teh rečeh, ki so že takrat bile stoletja stara
tradicija.
Gospod deželni glavar imajo popolnoma prav!
21.11.2008
Na četrti strani današnje izdaje Dela navajate besede
koroškega deželnega glavarja, da ni potrebe po niti eni dvojezični tabli.
Gospod deželni glavar imajo popolnoma prav! Za dvojezične table na Koroškem ni
nobene potrebe. Ne le domorodci, tudi vsi nemško govoreči prišleki popolnoma
natančno vedo, kako se kraji v tej deželi imenujejo od pamtiveka. Dvojezične
table torej nikakor niso nobena potreba. So pa predvsem obveznost države
Avstrije. A bolj kot državna zaveza, zavezuje k dvojezičnosti čisto običajna
zdrava pamet. Kdo ne ve, da so k obnovi države Avstrije potem, ko se je
pogreznila v mlakužo nacionalsocializma, bistveno prispevali prav Slovenci,
borci proti nacističnemu genocidnemu nasilju na Koroškem in Štajerskem? Brez
njihovega partizanskega oboroženega odpora raznarodovalnemu besnenju
hitlerjancev, bi ne bilo nobene "Državne pogodbe"! Zavezniki so
namreč v znamenito Moskovsko deklaracijo leta 1943, ko so odločali ali obnoviti
Avstrijo ali ne, ker se je zavezala nacizmu in kolaboraciji s Hitlerjem,
zapisali jasno zahtevo, da se mora Avstrija, da bo pridobila status žrtve in
pravico do obnove državnosti v predvojnih mejah, izkazati z aktivnim odporom
proti nacizmu. Tega odpora po vojni seveda dolgo niso našli, ker ga seveda niso
hoteli - drugega pa ni bilo. Ko je voda že tekla v grlo, so končno
priznali boj Slovencev na Koroškem in Štajerskem. In dobili državo. Tako se je
znova (ne prvič!) zgodilo, da so Slovenci v bistvenem pomagali vzpostaviti
državo, ki jih potem surovo preganja in jih zatira le zato, ker so kot prvotni
prebivalci dežele napoto in njih slaba vest.
Skrajno nenavadno pa je, da niti Slovenci v Avstriji,
niti njih deklarirana zaščitnica RKC, o tem neizpodbitnem dejstvu ne
spregovorijo niti besedice.