Pablo Software Solutions
O poslanskem položaju
Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta
© Andrej Lenarčič, 2010
Objave v pismih bralcev v Delu 2003-2008 (1)
Državni udar

Državni udar

 

12.11.2004

 

Še preden se je odvrtel mandatarski vrtiljak, je že jasno, kam plovemo. Predlog, ki bo, po vsem sodeč, zanesljivo izglasovan, prinaša zanimiv (bolje: zlovešč!) vdor izvršne oblasti v območje zakonodajne. Poslansko klop bo po novem zapustil (in »izdal« voljo volivcev!)  tudi poslanec, imenovan za državnega sekretarja. To pomeni, da bo po novem sedela v parlamentu kar tretjina (ali celo več) ljudi, ki jim volivci niso podelili mandata.

To norčevanje iz demokratičnega instrumentarija, ki nima primere niti v zloglasnem komunizmu, pa prinaša še dodatno farso: Ustavno določeni korektiv »konstruktivne nezaupnice«, ki omogoča ukrepanje, kadar izvršna oblast igra preveč po svoje, je v takih okoliščinah popolnoma nemogoč – le kateri »nadomestni« poslanec pa bo glasoval za to, da vlada pade, saj avtomatično izgubi svoj donosni – četudi »nadomestni« sedež.

Človek težko dojema, da smo hkrati s famoznim vstopom v EU totalno zavozili in zakonodajno vejo oblasti spremenili v pajacasti glasovalni avtomat arogantni izvršni oblasti.

Neverjetno! Takole izza hrbta se je pritihotapil v naš politični vsakdan znameniti referendumski »večinski sistem« – pač z učinki – in zloglasni kardeljanski »odpoklic poslanca« …

 

 

 

Poslančev jezik ne more biti brez uzde

 

13.11.2004

 

Naslov prispevka ob odločitvi ustavnega sodišča o pritožbi Iva Hvalice se lahko razume tudi kot napoved nagobčnika za poslance (navsezadnje je uzda za konja, nagobčnik pa za hišne ljubljence …).

Niti na misel mi ne pride, da bi se mešal v delo ustavnega sodišča – že zaradi osebne higiene ne! Ni pa mogoče biti tiho – vsaj dokler ne nataknejo nagobčnika tudi navadnim državljanom – v trenutku, ko gre v klasje neko prizadevanje, ki se je začelo z znamenito likvidacijo zakona o poslancih, kar je storilo ustavno sodišče že na začetku našega popotovanja od diktature v – kam že? Kaže, da nazaj v diktaturo …

Odločitev sodišča glede zakona o poslancih je bila le del sistematične gonje zoper poslance in parlament z enim samim namenom, da se spodnese temelje suverenosti zakonodajne veje oblasti in se nebodijihtreba poslance – predstavnike vsega ljudstva, ne pa strank – docela podredi volji strankarskih veljakov in izvršni oblasti.

Izživljanje sodišč – ustavnega šele nazadnje – nad poslancem »brez dlake na jeziku« je bil le še sklepni manever discipliniranja poslancev. In česar ni bilo mogoče podtakniti z večinskim volilnim sistemom in odpoklicem poslanca, prihaja sedaj potihoma in hinavsko prevejano skozi spremembe zakona o vladi. Zvito se vzpostavlja absolutna (pre)moč vlade in klavrna vloga »predstavnikov vsega ljudstva«, ki niti nagobčnika ne bodo več potrebovali: že brez tega bodo znali in razumeli …

Ne verjamem pa, da so lahko velespoštovani ustavni sodniki (pa tudi vsi tisti »navadni sodniki«), ki so lahkomiselno(?) držali lojtro zgoraj omenjenemu »prizadevanju«, na svoje delo ponosni. Če drugega ne, bi lahko spoštovali načelo delitve oblasti in bi ne lomastili po tem dragocenem instrumentu. Navsezadnje oseba, katere ravnanje je omenjal obuzdani poslanec, ni bil noben »navaden državljan«, marveč državni uslužbenec izvršne veje oblasti, zavezan mnogim pravilom in dolžnostim, ki navadnega državljana ne zavezujejo. In kako naj zakonodajna oblast nadzira izvršno, če ustavno sodišče razglaša njene izvajalce za nedotakljive in kritiko istih za nedopustno kršenje »enakovrednih pravic«.

Spoštovani gospodje sodniki! Nedotakljiva svoboščina in pravica ljudi je, da je mogoče oblast vsak trenutek nadzirati in razkrivati že sam poskus zlorabe katerekoli oblasti! Tudi sodne, dragi gospodje!

 

 

 

Izvoljencem ljudstva na bolniški nič več polna plača

 

01.10.2005

 

Mnogim je znano, da se je človeštvo z velikimi napori trudilo urejati odnose v družbi na tak način, da bi bilo življenje v njej kar najbolj znosno in prosperitetno za vse. Med bistvene dosežke, ki omogočajo sicer slabo, a po Churchillu najmanj slabo, ker boljše človeštvo (še?) ne pozna, upravljanje, sodi strankarska, parlamentarna demokracija. Med temelji te demokracije je delitev oblasti na znamenite tri veje: Zakonodajno, izvršno in sodno. Vsaka oblika vladavine izven tega vzorca se nagiba ali k diktaturi ali k anarhiji.

Slovenija je vstopila v lastno državnost z optimistično ureditvijo, ki je v ustavi jasno določala suvereniteto vsake od treh vej oblasti. Žal se je s prvim dnevom dela parlamenta - zakonodajne veje oblasti - začela njegova sistematična demontaža. Začelo se je z gonjo zaradi »privilegijev«, nadaljevalo z zasramovanjem in diskvalifikacijami posameznih poslancev, poseglo je - po pisni izjavi nekdanjega ustavnega sodnika neutemeljeno - v integriteto poslancev celo ustavno sodišče, spremenili so zakon o vladi, in sprejeli poslovnik, ki je docela onesposobil izvoljene predstavnike vsega ljudstva, da bi izvrševali ustavno določilo in odločali po vesti.

Danes imamo opravka s karikaturo parlamenta, s skupino ljudi, ki so še najbolj podobni nekdanjim socialističnim delegatom, s tem, da namesto CKJ-a ubogajo vlado. To je seveda popolna diskvalifikacija ločitve zakonodajne in izvršne oblasti. In kot da vse to še ni dovolj, hoče trenutna vlada s spremembami zakona o poslancih, ki jih je pripravil minister Virant, iz poslancev dokončno in tudi formalno napraviti voljne in ubogljive državne uslužbence. To bo le še pika na osmrtnico slovenske demokracije.

 

 

 

Plače

 

Ona, 07.02.2006

 

Rad bi potolažil bralko, ki je za Ono napisala pismo Bravo za znižanje plač funkcionarjem.

V urejenih parlamentarnih demokracijah, kamor menda Slovenija teži, ustava pa jo kot tako že opredeljuje, poslanec nima plače. Poslanec dobi nadomestilo, ki mu po eni strani povrne dohodke, ki se jim mora odpovedati, ko nastopi funkcijo predstavnika vsega ljudstva, po drugi strani pa mu omogoča nemoteno in suvereno izvrševanje številnih opravil, ki jih v nobenem pravilniku ni mogoče predvideti, kakor ni mogoče predvideti niti zahtevnosti niti pasti, ki se utegnejo pojaviti pri delu. Če pogojno štejemo za razumno urejeno parlamentarno obliko vladavine nemško, vidimo, da tam prejemajo vsi poslanci do centa enako nadomestilo (zelo zajetno), saj med njimi ne sme biti nobene razlike. Niti predsednik ni nad svojimi kolegi.

Tudi razburjanje in psovanje v zvezi s poslanci ni smiselno. Ker so poslanci izvoljeni na svobodnih splošnih volitvah, so hočeš nočeš ogledalo družbe. To je konec koncev tudi namen parlamenta, če naj odloča v imenu in skladno z voljo vseh državljanov. Da imajo državljani različna mnenja in želje, da je med njimi prav gotovo dosti lenih, lumpov, intelektualno prikrajšanih, moralno zmedenih in podobno, menda vemo. Tudi taki državljani imajo pravico priti do besede pri odločanju o skupnih rečeh. Vladavina »razumnih« ali »filozofov« in kar je takih pobožnih utvar, se je že prevečkrat izkazala za utopijo s katastrofalnimi posledicami.

Spoštovani gospe bi ponovil, da se nima smisla razburjati. Poslanci praviloma niso državni uslužbenci (četudi bi marsikdo to rad videl in je pri nas marsikaj v opreki s pravili igre) in nimajo plače. Vsaka štiri leta – če ne prej – pa ima vsak državljan možnost, da glasuje za tistega kandidata, za katerega ve, da ga bo dobro in učinkovito predstavljal.

 

 

 

Strumno korakanje po središču Ljubljane

 

08.03.2006

 

Prvi odstavek članka, ki ga je Delo objavilo pod gornjim naslovom 25. februarja, se konča:

Namestnik vodje poslanske skupine SDS Rudolf Petan pa je dejal, da »ni pooblaščen za komentiranje«.

Je sicer res, da je v človekovi naravi vgrajen samozaščitni mehanizem, ki mu pomaga prebroditi katastrofična stanja in se njegovo bistvo kaže v tem, da se človek vsemu privadi. In ker katastrofa totalne razgradnje ustavno zagotovljene parlamentarne oblike vladavine ljudstva pri nas traja že toliko časa, da je skoraj pri (uspešnem?) koncu, ni nobeno presenečenje, če gre omenjeni stavek neopažen mimo bralca.

A zadeva je grozna. V resnici! Je vrh gore, katere vsebina so karikature »predstavnikov vsega ljudstva«, kakršne se nam pokažejo, če vsebino poslanskih klopi pogledamo skozi optiko 82. člena ustave. Še tako dobrohotno dušo pa spreleti srh pred bližajočim se koncem, ko poslanec deklarativno pljune na svojo osnovno nalogo, za katero s(m)o ga državljani izvolili, za katero prejema debele denarje iz naših žepov in žepov naših otrok. Človek, ki je izvoljeni predstavnik vsega ljudstva in ni vezan na nikakršna navodila, kar natančno piše v prej navedenem členu ustave, si ne upa (!!!) komentirati nekega stanja v družbi, ker »ni pooblaščen«! Taka prikazen, ki si natika videz poslanca, sramoti celo pustni torek, ne le državljane države, v katere parlamentu sedi.

Pri vsem tem usmiljenja vrednem slovenskem poslanskem karnevalu pa dejansko ni čas za smeh. Je videti, da se je približal čas za krohot … Tisti zadnji…