Državni udar
12.11.2004
Še preden se je odvrtel mandatarski
vrtiljak, je že jasno, kam plovemo. Predlog, ki bo, po vsem sodeč, zanesljivo
izglasovan, prinaša zanimiv (bolje: zlovešč!) vdor izvršne oblasti v območje
zakonodajne. Poslansko klop bo po novem zapustil (in »izdal« voljo volivcev!)
tudi poslanec, imenovan za državnega sekretarja. To pomeni, da bo po
novem sedela v parlamentu kar tretjina (ali celo več) ljudi, ki jim volivci
niso podelili mandata.
To norčevanje iz demokratičnega
instrumentarija, ki nima primere niti v zloglasnem komunizmu, pa prinaša še
dodatno farso: Ustavno določeni korektiv »konstruktivne nezaupnice«, ki omogoča
ukrepanje, kadar izvršna oblast igra preveč po svoje, je v takih okoliščinah
popolnoma nemogoč – le kateri »nadomestni« poslanec pa bo glasoval za to, da
vlada pade, saj avtomatično izgubi svoj donosni – četudi »nadomestni« sedež.
Človek težko dojema, da smo
hkrati s famoznim vstopom v EU totalno zavozili in zakonodajno vejo oblasti
spremenili v pajacasti glasovalni avtomat arogantni izvršni oblasti.
Neverjetno! Takole izza hrbta se
je pritihotapil v naš politični vsakdan znameniti referendumski »večinski
sistem« – pač z učinki – in zloglasni kardeljanski »odpoklic poslanca« …
Poslančev jezik ne more biti brez uzde
13.11.2004
Naslov prispevka ob odločitvi ustavnega sodišča o pritožbi
Iva Hvalice se lahko razume tudi kot napoved nagobčnika za poslance
(navsezadnje je uzda za konja, nagobčnik pa za hišne ljubljence …).
Niti na misel mi ne pride, da bi se mešal v delo ustavnega
sodišča – že zaradi osebne higiene ne! Ni pa mogoče biti tiho – vsaj dokler ne
nataknejo nagobčnika tudi navadnim državljanom – v trenutku, ko gre v klasje
neko prizadevanje, ki se je začelo z znamenito likvidacijo zakona o poslancih,
kar je storilo ustavno sodišče že na začetku našega popotovanja od diktature v
– kam že? Kaže, da nazaj v diktaturo …
Odločitev sodišča glede zakona o poslancih je bila le del
sistematične gonje zoper poslance in parlament z enim samim namenom, da se
spodnese temelje suverenosti zakonodajne veje oblasti in se nebodijihtreba
poslance – predstavnike vsega ljudstva, ne pa strank – docela podredi volji
strankarskih veljakov in izvršni oblasti.
Izživljanje sodišč – ustavnega šele nazadnje – nad poslancem
»brez dlake na jeziku« je bil le še sklepni manever discipliniranja poslancev.
In česar ni bilo mogoče podtakniti z večinskim volilnim sistemom in odpoklicem
poslanca, prihaja sedaj potihoma in hinavsko prevejano skozi spremembe zakona o
vladi. Zvito se vzpostavlja absolutna (pre)moč vlade in klavrna vloga »predstavnikov
vsega ljudstva«, ki niti nagobčnika ne bodo več potrebovali: že brez tega bodo
znali in razumeli …
Ne verjamem pa, da so lahko velespoštovani ustavni sodniki
(pa tudi vsi tisti »navadni sodniki«), ki so lahkomiselno(?) držali lojtro
zgoraj omenjenemu »prizadevanju«, na svoje delo ponosni. Če drugega ne, bi
lahko spoštovali načelo delitve oblasti in bi ne lomastili po tem dragocenem
instrumentu. Navsezadnje oseba, katere ravnanje je omenjal obuzdani poslanec,
ni bil noben »navaden državljan«, marveč državni uslužbenec izvršne veje
oblasti, zavezan mnogim pravilom in dolžnostim, ki navadnega državljana ne
zavezujejo. In kako naj zakonodajna oblast nadzira izvršno, če ustavno sodišče
razglaša njene izvajalce za nedotakljive in kritiko istih za nedopustno kršenje
»enakovrednih pravic«.
Spoštovani gospodje sodniki! Nedotakljiva svoboščina in
pravica ljudi je, da je mogoče oblast vsak trenutek nadzirati in razkrivati že
sam poskus zlorabe katerekoli oblasti! Tudi sodne, dragi gospodje!
Izvoljencem ljudstva na bolniški nič več polna
plača
01.10.2005
Mnogim je znano, da se je človeštvo z velikimi napori
trudilo urejati odnose v družbi na tak način, da bi bilo življenje v njej kar
najbolj znosno in prosperitetno za vse. Med bistvene dosežke, ki omogočajo sicer
slabo, a po Churchillu najmanj slabo, ker boljše človeštvo (še?) ne pozna,
upravljanje, sodi strankarska, parlamentarna demokracija. Med temelji te
demokracije je delitev oblasti na znamenite tri veje: Zakonodajno, izvršno in
sodno. Vsaka oblika vladavine izven tega vzorca se nagiba ali k diktaturi ali k
anarhiji.
Slovenija je vstopila v lastno državnost z optimistično
ureditvijo, ki je v ustavi jasno določala suvereniteto vsake od treh vej
oblasti. Žal se je s prvim dnevom dela parlamenta - zakonodajne veje oblasti -
začela njegova sistematična demontaža. Začelo se je z gonjo zaradi
»privilegijev«, nadaljevalo z zasramovanjem in diskvalifikacijami posameznih
poslancev, poseglo je - po pisni izjavi nekdanjega ustavnega sodnika
neutemeljeno - v integriteto poslancev celo ustavno sodišče, spremenili so
zakon o vladi, in sprejeli poslovnik, ki je docela onesposobil izvoljene
predstavnike vsega ljudstva, da bi izvrševali ustavno določilo in odločali po
vesti.
Danes imamo opravka s karikaturo parlamenta, s skupino
ljudi, ki so še najbolj podobni nekdanjim socialističnim delegatom, s tem, da
namesto CKJ-a ubogajo vlado. To je seveda popolna diskvalifikacija ločitve
zakonodajne in izvršne oblasti. In kot da vse to še ni dovolj, hoče trenutna
vlada s spremembami zakona o poslancih, ki jih je pripravil minister Virant, iz
poslancev dokončno in tudi formalno napraviti voljne in ubogljive državne
uslužbence. To bo le še pika na osmrtnico slovenske demokracije.
Plače
Ona, 07.02.2006
Rad bi potolažil bralko, ki je za Ono napisala pismo Bravo
za znižanje plač funkcionarjem.
V urejenih parlamentarnih demokracijah, kamor menda
Slovenija teži, ustava pa jo kot tako že opredeljuje, poslanec nima plače.
Poslanec dobi nadomestilo, ki mu po eni strani povrne dohodke, ki se jim mora
odpovedati, ko nastopi funkcijo predstavnika vsega ljudstva, po drugi strani pa
mu omogoča nemoteno in suvereno izvrševanje številnih opravil, ki jih v nobenem
pravilniku ni mogoče predvideti, kakor ni mogoče predvideti niti zahtevnosti niti
pasti, ki se utegnejo pojaviti pri delu. Če pogojno štejemo za razumno urejeno
parlamentarno obliko vladavine nemško, vidimo, da tam prejemajo vsi poslanci do
centa enako nadomestilo (zelo zajetno), saj med njimi ne sme biti nobene
razlike. Niti predsednik ni nad svojimi kolegi.
Tudi razburjanje in psovanje v zvezi s poslanci ni smiselno.
Ker so poslanci izvoljeni na svobodnih splošnih volitvah, so hočeš nočeš
ogledalo družbe. To je konec koncev tudi namen parlamenta, če naj odloča v
imenu in skladno z voljo vseh državljanov. Da imajo državljani različna mnenja
in želje, da je med njimi prav gotovo dosti lenih, lumpov, intelektualno
prikrajšanih, moralno zmedenih in podobno, menda vemo. Tudi taki državljani
imajo pravico priti do besede pri odločanju o skupnih rečeh. Vladavina
»razumnih« ali »filozofov« in kar je takih pobožnih utvar, se je že prevečkrat
izkazala za utopijo s katastrofalnimi posledicami.
Spoštovani gospe bi ponovil, da se nima smisla razburjati.
Poslanci praviloma niso državni uslužbenci (četudi bi marsikdo to rad videl in
je pri nas marsikaj v opreki s pravili igre) in nimajo plače. Vsaka štiri leta
– če ne prej – pa ima vsak državljan možnost, da glasuje za tistega kandidata,
za katerega ve, da ga bo dobro in učinkovito predstavljal.
Strumno korakanje po središču Ljubljane
08.03.2006
Prvi odstavek članka, ki ga je Delo objavilo pod gornjim
naslovom 25. februarja, se konča:
Namestnik vodje poslanske skupine SDS Rudolf Petan pa je
dejal, da »ni pooblaščen za komentiranje«.
Je sicer res, da je v človekovi naravi vgrajen samozaščitni
mehanizem, ki mu pomaga prebroditi katastrofična stanja in se njegovo bistvo
kaže v tem, da se človek vsemu privadi. In ker katastrofa totalne razgradnje
ustavno zagotovljene parlamentarne oblike vladavine ljudstva pri nas traja že
toliko časa, da je skoraj pri (uspešnem?) koncu, ni nobeno presenečenje, če gre
omenjeni stavek neopažen mimo bralca.
A zadeva je grozna. V resnici! Je vrh gore, katere vsebina
so karikature »predstavnikov vsega ljudstva«, kakršne se nam pokažejo, če
vsebino poslanskih klopi pogledamo skozi optiko 82. člena ustave. Še tako
dobrohotno dušo pa spreleti srh pred bližajočim se koncem, ko poslanec
deklarativno pljune na svojo osnovno nalogo, za katero s(m)o ga državljani
izvolili, za katero prejema debele denarje iz naših žepov in žepov naših otrok.
Človek, ki je izvoljeni predstavnik vsega ljudstva in ni vezan na nikakršna
navodila, kar natančno piše v prej navedenem členu ustave, si ne upa (!!!)
komentirati nekega stanja v družbi, ker »ni pooblaščen«! Taka prikazen, ki si
natika videz poslanca, sramoti celo pustni torek, ne le državljane države, v
katere parlamentu sedi.
Pri vsem tem usmiljenja vrednem slovenskem poslanskem karnevalu
pa dejansko ni čas za smeh. Je videti, da se je približal čas za krohot … Tisti
zadnji…