»Zavezujoča arbitraža«

 

10.09.2005

 

K glasnemu ropotanju odondod o »zavezujoči«! arbitraži povem, da se s takimi spusti v avanturo kvečjemu enak prevarant ali pa popoln bedak.

 

 

Vale in zalivi

 

06.10.2005

 

Sosednja Lijepa naša se sicer uspešno norčuje iz Slovencev, saj smo ji slovenski volivci ves čas izdatno pomagali pri tej raboti, pa vendar bi nas kruta realnost ne smela toliko sesuti, da bi kljub vsemu tem našim strokovnjakom in izvoljencem ne povedali, da nimajo pravice sprejeti nobene listine ali pristati na kako debato o »Savudrijski vali« ali na karkoli, kjer se ta hec omenja. »Savudrijske vale« namreč ni nikjer v Evropi, nikjer na planetu Zemlja, niti v vsem znanem osončju.

Izmišljena spaka shizofrenikov, ki imajo dovolj časa in moči za primitivno nagajanje sosedom, medtem ko jim v lastni kočuri padajo požgane in zapuščene pokrajine na glavo, seveda ne bo kljub še tako glasnemu blebetanju postala resnica, iz »zaliva« postala »vala«, vendar bo vsak Zemljan, ki se bo s to farso srečal, o nas vedel, da spadamo v norišnico, če nasedamo tako primitivnim provokacijam.

 

 

Prava meja s Hrvaško

 

22.11.2008

 

Pod gornjim naslovom je bilo objavljeno pismo bralke. Naj dodam, da je »prava meja« pač tista, ki je določena na legalen in legitimen način: ali na podlagi dogovora pooblaščenih teles ali plebiscitarno ali – kar je bilo nekdaj običaj – z vojaškim posegom. Temu so sledile mirovne konference in mirovni sporazumi.

Ker je naša južna soseda kot nacistična NDH izvršila več dejanj agresije in okupacije slovenskega ozemlja v času od začetka do konca druge svetovne vojne, bi bila danes, ko je tudi Slovenija suverena država, mirovna konferenca nujna, preden se sploh o čem pogovarjamo. Agresija hrvaških vojska na Gorjancih, v Štrigovi in agresija največjega obsega, to je vdor večjega dela oboroženih sil NDH na slovensko ozemlje ob koncu vojne, ki ji je sledilo obračunavanje jugoslovanske armade z njimi, so zadeve, ki jih drugače ni mogoče državnopravno ustrezno rešiti. Doslej še nikoli niso bile obravnavane na tej ravni.

Glede mejnih vprašanj je stanje tako, da so bile meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko urejene na meddržavni ravni z Jugoslavijo. To je bilo z ustreznimi meddržavnimi akti prenešeno na Republiko Slovenijo. Državne meje z jugoslovansko republiko Hrvaško pa nikoli ni bilo. Začasni ukrep, da bi se namreč lahko obe državi mednarodno priznali, t.j. razsodbo Badinterjeve arbitraže, da je medrepubliška meja postala meja med državama (seveda v celoti nedoločena!), pa je južna soseda gladko briskirala s ponavljajočimi se kršitvami, okupacijo in nepriznavanjem stanja. Na ta način je to dejstvo zradirala.

Na mizi ostaja le zadnje legalno in mednarodnopravno relevantno stanje meja, to pa so meje med slovenskimi deželami Štajersko, Kranjsko in Primorsko, ki so sestavljale del meje med avstrijskim in ogrskim delom dvoglave monarhije. Onkraj južnih meja Štajerske, Kranjske in Primorske ni bilo nikoli nobene Hrvaške, bila je Kraljevina Ogrska. Občinske, okrajne ali katerekoli druge administrativne meje nimajo nobenega meddržavnega pomena.

Zato tudi v nobenem meddržavnem sporazumu glede meja med Italijo in Jugoslavijo nista omenjeni ne Slovenija ne Hrvaška. Imajo pa mednarodni pomen meje kronovin, dežel, kakršne so bile omenjene slovenske dežele. Zato so tudi vsa razmejevanja po prvi vojni, ki so prvič v novejši zgodovini zarezala v celovitost slovenskega ozemlja, sledila tem mejam. Tudi nemška ureditev po kapitulaciji Italije je nemudoma vrnila Primorsko, ki je poleg Posočja, Gorice in Gradiške ter svobodnega mesta Trsta vedno obsegala celotno Istro in tudi kvarnerske otoke. Po koncu vojne je del Primorske – brez Trsta in Gradiške – dobila Jugoslavija. Jugoslavija, ne Hrvaška!

Z razpadom Jugoslavije so se vprašanja te vrste vrnila na mizo. Prebivalstvo tistih delov zgodovinskih slovenskih dežel, ki so bili znotraj jugoslovanske republike Slovenije, se je na referendumu izreklo, da želijo živeti v okviru države Republike Slovenije. Prebivalcev tistih delov zgodovinskih slovenskih dežel, ki so po drugi vojni ostali zunaj jugoslovanske republike Slovenije, pa nikoli doslej še nihče ni tega vprašal. Referendum na Hrvaškem ni obsegal tega problema. Zato se o nobeni meji ni mogoče niti začeti pogovarjati, dokler niso na mizi relevantna dejstva in bo prebivalstvo končno vendarle povprašano, kaj je njegova volja.

To ni nikakršen nacionalizem. Državnopravne reči se pač ne urejajo »na plac'« ali »v oštariji«! Razpihuje pa tako »reševanje« sovraštvo. To pa! Več kot očitno.

 

 

 

 

 

 

Kritični datum ali kritična masa

 

31.5.2010 (Odprta polemika)  

 

Iskati na sodišču pravico je nekako tako, kot iskati dušo v secirnici: na sodišču najdeš sodbo, v secirnici pa truplo. In seveda ni daleč od tega pričakovanje, da bo pravo ustvarilo državo, četudi je zlasti v naših krajih očitno dosti takih, ki si predstavljajo, da se državo naredi z zakonom (ustavo) in da se nje meje določajo s “temeljno ustavno listino”. Kako je s temi rečmi, pove dovolj v mednarodnih konvencijah določeno pravilo, da o mejah in temu sličnih mednarodnih zadevah držav lahko meritorno (spre)govorijo le suvereni, predsedniki vlad in zunanji ministri. In so seveda države, ki ustave sploh nimajo, ustavo, ki tako kot slovenska določa meje, pa bi sploh težko našli.

V zvezi s Sporazumom o arbitraži govorijo zagovorniki referendumske potrditve ratifikacije največ o tkim. kritičnem datumu (25. 6. 1991), pri čemer je vsak dan bolj očitno, da je od “kritičnega datuma” dosti pomembnejša “kritična masa”, ki jih utegne na referendumu premagati. Ta nevarnost je velika in vsak dan večja, ker zagovorniki opletajo s skoraj enakimi argumenti kot nasprotniki. Oboji cepetajo v majhni slani luži in ne opazijo morja. Navsezadnje ostaja vtis, da je bilo vse naprezanje za dosego fenomenalnega sporazuma zaman, saj ga sploh ne potrebujemo. Če bi namreč spakirali teze, trditve in pričakovanja, ki dajejo argumentaciji na naši strani “težo”, vse skupaj lepo aranžirali in uradno dostavili na Banske dvore, je zelo možno, da bi tam pošiljko navdušeno sprejeli.

Sporazum o arbitraži je nedvomno dosežek, ki omogoča Sloveniji, da končno nastopi pred svetovno javnostjo kot država s svojo pravo podobo. Omogoča popraviti tisto “posranijo”, o kateri je (končno!) spregovoril eden njenih ustvarjalcev. Prazno govoričenje, ki zapolnjuje Temeljno ustavno listino in preambulo k Ustavi, je sedaj mogoče nadomestiti z mednarodnopravno korektno govorico, s pravnimi dejstvi, in skladno s propozicijami Sporazuma o arbitraži opredeliti predmet spora ter napisati memorandum.

Nekaj izmed možnosti, kakršne ponuja sporazum, je nanizala ugledna strokovnjakinja v Odprti polemiki. Silno dragocena je navedba, da je “mednarodno pravo v zadnjih devetdesetih letih izoblikovalo določena načela in norme, v nasprotju s katerimi ne more odločiti noben mednarodni forum. Med te sodi tudi načelo o nedotakljivosti meja.” Načela, vsebovana v helsinški sklepni listini, torej zagotavljajo nespremenljivost državnih meja, zato teh meja noben “mednarodnopravni forum” – v našem slučaju neka Badinterjeva komisija – ne more spreminjati. Ugotovitev nesporne avtoritete znova opozarja na usodno “posranijo”, ki jo je (nekoliko prepozno) opazil profesor doktor F. Bučar. Ključni akterji-posamezniki oblikovanja samostojne države Republike Slovenije so docela spregledali, da državnosti in suverenosti ne ustvarjajo na novo, marveč jo le obnavljajo – uveljavljajo stanje, ki je sui generis obstajalo, preden so s “troedinoplemensko blaznostjo” obremenjeni “rešitelji slovenstva” slovensko državnost potopili v balkansko anarhijo kraljevskega videza. Nič čudnega, da so koroški Slovenci panično bežali v avstrijsko levje žrelo in sodelovali pri razkosanju in posledično uspešnem ponemčevanju (tudi) svoje slovenske dežele...

Omemba “predmeta spora”, ki se v poplavi marenj o sporazumu doslej skoraj ni pojavil iz ust zaupanja vredne osebe, pa vzbuja pričakovanje, da bo Slovenija znala opredeliti spor v realni optiki, ne pa na podlagi utvar in prividov, ki so očitno vodili sestavljalce naših temeljnih dokumentov. Predmet spora so sicer tudi posledice, vendar jih ni mogoče niti omeniti brez navedbe vzrokov in razlogov. O vzrokih in razlogih pa doslej – tako kot o predmetu spora – še ni bilo resne besede.

O tistem, kar je v vsaki organizirani družbi temeljnega pomena in največja dragocenost, in česar ima slovenska državnopravna zakladnica v izobilju, se (pre)veliki večini niti ne sanja ali pa o tem nočejo (spre)govoriti. Kaj šele, da bi npr. povedali, kako tolerantna je vedno bila slovenska skupnost, kako do vdora nemškega šovinističnega nacionalizma in italijanskega shizofrenega iredentizma slovenske dežele razen divjanja tolp prek mejnih rek na jugu takih deviantnih družbenih pojavov niso poznale. Ga ni strokovnjaka, ki bi našel kos kakega tujega ozemlja, ki so ga kdajkoli okupirali Slovenci. Ni drobnogleda, ki bi odkril kako etnijo, ki so jo Slovenci etnično zatirali. Prav nasprotno je res, in lahko magari dovoljujemo nadaljevanje take prakse. Vprašanje je le, kaj pa potem, ko nam bo zmanjkalo ozemlja in ljudi? Bomo šli na Madagaskar ali v Patagonijo, kakor so prvaki Slovenske ljudske stranke naklepali pred drugo svetovno morijo?

Nemogoče je v le nekaj stavkih povedati, kaj vse prinaša podpisani Sporazum o arbitraži. Nobenega dvoma pa ni, in dovolj je prostora in časa za to, da bi predstavniki vlade z lahkoto dosegli plebiscitarno večino za potrditev ratifikacije Sporazuma, če bi “kritični masi” namesto o “kritičnem datumu” pripovedovali, kaj lahko in mora dati na tribunalovo mizo Slovenija in da bo to tudi zanesljivo dala. Je sicer res, da so akademski naslovi in dobre službe napravile mnoge vodilne strokovnjake slepe in gluhe za “resnico in pravico”, še bolj pa je res, da niti sto let sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina in državotvorne (samo)zavesti ni “kritične mase” v slovenskem narodu napravilo enako gluhe in slepe. Nobenega dvoma ni, da bi ne le etnični Slovenci, marveč velikanska – prav plebiscitarna – večina vseh prebivalcev Primorske na zahodni strani države in Slovenske krajine med Dravo in Rabo na vzhodu, navdušeno podprla ratificirani Sporazum o arbitraži, če bi vedeli, da se jim z njim vrača možnost, da znova zaživijo svobodno, po svoji lastni volji, v svojih zgodovinskih okoljih. “Kritična masa” morebiti vsega ne pozna in ne razume, zato pa toliko bolj zanesljivo čuti in občuti.

Vsa zahvala gre ugledni strokovnjakinji mednarodnega prava, ker je opozorila, da državnih meja ne morejo spreminjati nobeni “mednarodnopravni forumi”, in je treba dodati: kaj šele neki samoupravni organi ali neko anarhoidno revolucionarno pravo! Dokler nekdo ne da na mizo dejstev, ki ustrezajo načelom in pravilom mednarodnega prava in ki kakorkoli ukinjajo edino doslej znano in obstoječo meddržavno mejo med Slovenijo in Hrvaško, ta meja obstaja in ostaja. O tej meji in o njeni morebitni spremembi bi se morali sosednji državi pogovarjati. O ničemer drugem (če zaradi dobrososedstva na vojno odškodnino pozabimo!). Ker noben dogovor na nobeni osnovi doslej ni bil mogoč, ostaja edina možnost doseženi Sporazum o arbitraži. Pravi “dar z neba”! In Slovenija predloži tribunalu dejansko stanje stvari in opiše proces protipravnega prisvajanja v času trajanja skupne južnoslovanske države.

Arbitražni tribunal ima sijajno priložnost, da promovira prevlado mednarodnega prava nad zavržnimi praksami ozemeljskega ekspanzionizma in za krinko “zaokroževanja nacionalnega prostora” skritega genocidnega etnošovinizma. Celo več! S svojo odločitvijo more zaustaviti destruktivne, necivilizacijske procese, ki so že doslej povzročili najhujšo človeško katastrofo po drugi svetovni vojni v Evropi in na “ognjištima” še kar naprej ohranjajo “delovno temperaturo”.

Čas je, da za fašističnim in nacističnim ugasne še to, zadnje, ki je še ostalo!

 

 

Andrej Lenarčič

poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992–1996

 

 

 

 

Arbitraža, predmet spora in baloni

 

15.11.2011 (rubrika Mnenja)  

 

Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebno težko, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od »Pustimo preteklost, glejmo naprej!«.

Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo »ko se svojih korenin zavedo...«, je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, stvari, ki jih brez »od kdaj«, »zakaj«, »kdo« in »kako« preprosto ni – ali pa jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjen balon utvar in izmišljij kratkega daha.

Zmote niso drago stale samo »dijaka Tjaža« (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbenopolitične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa v pogubno smer.

Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki bodo začeli teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.
 

»Jutri«

V tej zadevi je težava huda. Z »jutri« si ni mogoče niti pomagati niti se ni mogoče k njemu zateči pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa vse, kar diši po državi, že desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali.

Zato ne preseneča, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi –, ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le »duh božji vel nad vodami«! (Genesis 1,2.)

V državnih rečeh torej »jutri« ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno zahteva argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom mednarodnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrega sosedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.
 

»Pravičnost«

V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo tako zelo, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda, kar se tiče Slovenije, niti po naključju ni res. Ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev mednarodnopravnega značaja, ki govorijo nam v prid.

In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino: starejši in zrelejši ko so, večja je njihova kakovost, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja nekdanjega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da »Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, temveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske«.

Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na »samopostrežni način«, kakor se komu zdi ali mu je všeč.
 

Argumenti

Sporazum o arbitraži od obeh strank v postopku zahteva, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo mednarodnopravni značaj. Zato se mora Slovenija ozreti okoli sebe in kolikor daleč v preteklost ji seže pogled, da ne bi prezrla kakega pomembnega dejstva.

In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjektiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: »Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!«

Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti, kot ga imajo slovenske – in seveda tudi »nemške« – dežele Avstrijskega cesarstva! Kajti – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, ampak dinastični kontrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili »samo« vojvode oziroma nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!

Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam znova potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes.

Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj. Toda namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davne sanje o Zedinjeni Sloveniji) so s Koroščevim »Maiestät, zu spät!« svoje ljudi zavozili kot »troedino pleme« (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo.
 

Slovenska zgodba

Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki »odlikujejo« to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:

V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih bodisi spremenilo ali pa morda odpravilo.

Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno) in nikakršnega dvoma ni, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo.

Petindvajsetega junija 1991, ko je Slovenija razglasila in uresničila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nikakršnega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvaška.

To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (»zemalja Države SHS«, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku »ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.

In to je predmet spora. To, in nič drugega.

Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo razna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj, za božjo voljo, to povedo! Prihranili bomo čas in denar.

 

 

Andrej Lenarčič

poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992–1996