UVOD

 

... Svojo zgodovino smo Slovenci ustvarjali sami. Pisali o njej pa so večinoma drugi. Povečini tisti, katerim je bil naš narodni obstoj prepreka za njihove velikodržavne težnje.

 (F. Bučar, Predgovor k: A. Lenarčič, Žiga Herberstein, njegov prostor in čas, Moskva, 2000)

 

Dejstvo je, da narod, ki sebe imenuje Slovenci, dandanašnji naseljuje ozemlje države Slovenije in obmejne predele sosednjih držav. Dejstvo je tudi, da najstarejši dokumenti, jezikovna arheologija in toponimi pripovedujejo, da so širše območje vzhodnih in jugovzhodnih Alp s predgorji in plodnim ravninskim obrobjem do večjih rek v vsej znani zgodovini poseljevali prav pripadniki tega istega ljudstva. Upravičeno torej lahko rečemo, da premišljevati zgodovino Slovencev pomeni ukvarjati se z zgodovinsko relevantnimi pojavi omenjenega območja in ljudstvom, ki na njem prebiva še dandanašnji.

Resnično, žal še preveč, je tudi dejstvo, da človeštvo razpolaga z vse manj verodostojnimi dokumenti in viri, bolj ko se z raziskovanjem vrača v davnino. Kdor hoče raziskovati zgodnejšo zgodovino Slovencev pa celo - nenazadnje tudi iz razlogov, na katere opozarja v na začetku citirani izjavi France Bučar - naleti na razorožujočo praznino.

To pomanjkanje virov, v zadevi Slovencev pa tudi njih bolj ali manj namerno skrivanje, predrugačevanje ali celo uničevanje, premakne težišče obravnave nevarno daleč v smeri špekulacije in poljubne interpretacije. Ta poljubnost, okrašena z bleščavo akademskih naslovov, bi navsezadnje lahko bila privlačna, morebiti zanimiva  tudi za sociologe in psihologe, ali pa celo za psihiatre, če bi ne bila odraz zelo natančno določljivega namena, ki pa je, preprosto rečeno, grd. Skoznjo namreč štrli zanikovanje slovenske samobitnosti, odrekanje kulturne, gospodarske in politične samosvojosti, vraščenosti v rodno grudo, zavidanja vrednih prednosti na vseh področjih človekovega udejstvovanja. O namenu ni kaj ugibati. Mogoče je težava le v tem, da jih je preveč, ki jim takšno poškodovanje slovenske (samo)zavesti koristi, pa se ni lahko odločiti, odkod preti najhujša nevarnost.

Kaj potem sploh še ostane od opevane znanstvene metode in njene preverljive zanesljivosti, o kateri zna ruski pisatelj Nikolaj Vasiljevič Gogolj povedati takole:

... Da sta bili nazadnje obe dami brez najmanjšega dvoma prepričani o tem, kar sta poprej izrekli kot golo domnevo, ni nič nenavadnega. Ljudje naše vrste, pametni ljudje, kakor pač sodimo sami o sebi, ravnajo skoraj ravno tako in za dokaz lahko služijo naše učene razprave. Spočetka se vedejo učenjaki v njih nenavadno tiholazno, plašno in umerjeno. Pričenjajo s čisto krotkimi vprašanji: morda pa od tam? morda je pa od tistega kota dobila dežela svoje ime? ali pa ne spada ta dokument v poznejši čas? ali: ali ni treba v tem narodu videti tega in tega naroda? Nato ti naglo navede tega in onega starodavnega pisatelja in če kje vidi le najmanjši migljaj ali kaj, kar se mu samo zdi migljaj, že dobi samozavest in pogum, da spregovori s starodavnim pisateljem čisto po domače, mu zastavlja vprašanja in kar sam odgovarja namesto njega ter popolnoma pozabi, da je pričel z boječo domnevo; zdi se mu, da že vse vidi jasno, da je vse nedvomno, in njegova razprava se konča z besedami: taka je bila ta stvar, ta narod je treba videti v tem in tem narodu, s tega stališča je treba tedaj gledati na predmet! Potem spregovori vsej široki javnosti ex cathedra in nova resnica nastopi svojo pot po svetu in si pridobiva učence in občudovalce. (Mrtve duše, 9. poglavje)

 

Zrno se utegne znajti v rokah tistega, ki najde pravo mero med možnostmi in namenom, raziskovalna nervoza pa mu ne zamegli pregleda nad zdavnaj znanimi in v stvarnosti preizkušenimi dejstvi. Še toliko več plodnega zrnja pa utegne zbrati, če mu doktrina, akademski naslovi in dnevna politika niso omejili svobode presoje, če zna in hoče iz nenavadnosti, iz nepričakovanega umanjkanja dokumentov, presenetljive ignorance ali očitnega prenarejanja dejstev in vsiljevanja tendencioznih interpretacij sklepati na resnično stanje stvari.

Bele lise, a hkrati cel mozaik včasih že kar umetniško razigranih poljubnosti, ki naj bi - ustrezno - zapolnile praznino na slovenskem zgodovinskem zemljevidu, najdemo vse prevečkrat in v vseh dobah prav tam, kjer bi bilo mogoče povedati besedo ali dve o Slovencih in njihovih prednikih. Že omenjena, na prvi pogled težko razumljiva ignoranca, se med drugim kaže v vztrajnem zatajevanju Venetov in njih pomena, dandanašnji pa še posebej v očitnih težavah pišočih, kadar bi bilo treba omeniti Slovence in Slovenijo.

 

 

GEOGRAFSKE IN NEKATERE DRUGE STALNICE

 

Država Slovenija meji na severu na Avstrijo, na vzhodu na Madžarsko, na jugu na Hrvaško in na zahodu na Italijo in na Jadransko morje, s Slovenci strnjeno naseljeno območje pa sega daleč prek državnih meja. Na severu obsega velik del Koroške v Avstriji, na zahodu velik del Furlanije-Julijske krajine v Italiji, na vzhodu pa del ozemlja ob reki Rabi na Madžarskem.

Ozemlje, ki ga poseljujejo Slovenci, je zelo razgibano, saj leži na stiku štirih zelo različnih pokrajinskih enot: Alp (na severu in severozahodu), Jadranskega primorja (na jugozahodu), Dinarskega gorstva (na jugu) in Panonske nižine (na vzhodu).

Slovenske Alpe se delijo na Julijske Alpe na  severozahodu z najvišjim vrhom Triglav, ki je s svojimi 2864 metri nadmorske višine tudi najvišji vrh države, na Karavanke na severu, po katerih grebenu poteka državna meja z Avstrijo (najvišji vrh Karavank je Stol, 2236 m),ter na Kamniške in Savinjske Alpe, katerih najvišji vrh je Grintovec (2558 m).

Največja gorska skupina so Julijske Alpe, ki prehajajo proti jugu preko predgorij, gozdnatih gričevij in razgibanega, geoloških posebnosti bogatega kraškega sveta v gorsko verigo Dinaridov na zahodu Balkanskega polotoka. Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe so s predgorji nekoliko skromnejše. Južna in jugovzhodna območja države so gričevnata, izstopajo le posamezni gorski hrbti. Skrajni vzhodni del države, rodovitno Prekmurje, sega v Panonsko nižino.

Ves ta razgibani relief prepredajo rečne doline, ki se ponekod razširijo v zaprta ravninska območja. V Jadransko morje se izliva tipična alpska reka Soča. Druga pomembnejša reka jadranskega povodja je kraška ponikalnica Reka, ki severno od Trsta privre iz podzemlja in se izlije v Tržaški zaliv. Ostale reke so pritoki Črnega morja in prečkajo deželo v smeri proti jugovzhodu. Najdaljša je Sava, ki s svojim tokom deli državo približno na pol. V svojem toku seka Ljubljansko kotlino, osrednjo prostrano plodno ravnino. Njena glavna pritoka sta Krka, ki je najpomembnejša vodna žila južne Slovenije, ter Savinja, ki priteče severa. Dlje proti vzhodu sta reka Drava, ki na svoji kratki poti skozi državo namaka Dravsko polje, in Mura, glavna vodna žila panonskega Pomurja.

Osnovna geografska značilnost Slovenije je torej razgiban relief od visokogorja prek gorskih grebenov in gričevja do obmejne ravnine na vzhodu. Ta razgibani relief dopolnjujejo izolirane večje ali manjše kotline, sekajo ga močno vodnate, hudourne alpske reke. Posebnost območja je zaprtost, oziroma težka prehodnost v vse smeri. Udobnega prehoda za prvobitni promet med severnoitalsko ravnino in Balkanom preko območja današnje Slovenije sploh ni, saj ga onemogočajo težko prehodni gorski grebeni. Zložnejša povezava med  severnoitalsko ravnino in Koroško poteka izven meja današnje Slovenije, skozi prehod Megvarje-Vrata, ob severozahodni tromeji. Dostop od panonskih širjav otežujejo široke reke Drava in Mura z močvirji, mnogimi rokavi in spreminjajočo se strugo.

Mogoče je reči, da je bilo ozemlje Slovenije v starem veku močno zaprto od vseh strani in izolirano. Glavni civilizacijski in gospodarski tokovi, pomembni za ozemlje, poseljeno s Slovenci, so v zgodovini potekali po Donavi in Panonski nižini na vzhodu in severu, ter  po Jadranskem morju na jugozahodu in Padski nižini na zahodu. Na severozahodu je to območje omejeval alpski lok, ki je s svojimi izrastki zapiral oziroma oteževal prehod med obema glavnima komunikacijama.

Druge, za razvoj kulture bivanja pomembne posebnosti največjega dela tega območja so gozdnatost, razmeroma visoka vlažnost in nizke temperature v zimskem času. Te okoliščine so narekovale ustrezen način gradnje bivališč, prilagodila pa sta se jim tudi poljedelstvo in živinoreja. Prvo mesto med gradbenimi materiali je prevzel les, ki je določal tudi način gradnje. Koliko, kje in na kakšen način so davni predniki pri gradnji uporabljali kamen, je težko ugotoviti, saj je bil kamen najhitreje žrtev tukajšnjih podnebnih razmer. Nenazadnje ni bil povsod pri roki, saj je bil večinoma pokrit z debelo plastjo humusa in zelenim rastlinskim pokrovom. Ker so bile plodne površine dragocene, so bivališča zrasla čimbolj strnjeno, na območjih, ki za poljedelstvo niso bila najbolj primerna. Vse te posebnosti so zahtevale predvsem stalno naselitev, skrb za samozadostnost, strnjena vaška naselja in vaško samoupravo z organizirano samoobrambo.

Navezanost na lastne vire, potreba po samozadostnosti, način gospodarjenja in obrambne zahteve so doprinesli k znatnemu razvoju uporabe naravnih virov, predelave surovin, obrtnega znanja in raznovrstnosti proizvodnje. Zato nahajamo v vsem vzhodnoalpskem loku značilno visoko stopnjo razvoja na področju kovin, keramike, stekla in tkanin. Razvidna je koncentracija tovrstnih arheoloških najdb od najstarejših časov. Znamenite so najdbe halštatske, latenske in ketlaške kulture, osupljivo pa je tudi bogastvo novomeškega nahajališča, kjer so mdr. našli ostaline iz obdobja kulture žarnih grobišč in halštatske kulture. Skupno tem nahajališčem je, da se nahajajo na območju, ki so ga naseljevali predniki Slovencev.

Visoka stopnja razvoja proizvodnje kovin, stekla in keramike, pa tudi bivanja in poljedelstva v tem okolju ima svoj razlog nenazadnje v neposrednem stiku z bogatimi, raznovrstnimi kulturnimi tokovi po prej omenjenih dveh glavnih prometnih smereh v bližnji soseščini. V obdobjih, ko je v širšem prostoru vladal mir, in ta obdobja so bila v zgodnejših časih pogostnejša, saj pritisk prebivalstva še ni bil dejavnik vojne, je bil pretok ljudi, vrednot in blaga živahen. Menjava in drugi načini trgovanja so po obsegu in načinu nihali skladno z razmerami.  Z naraščanjem prebivalstva in občasnimi vdori tujih plemen so se obdobja miru vse bolj umikala obdobjem povečane ogroženosti, ko je bila možnost preživetja omejena na težje dostopna alpska območja, kamor so se prebivalci umikali pred nasiljem.

Reliefno razgibano, gozdnato in vodnato subalpsko območje, kjer so bivali naši predniki, je bilo namreč naravno zaščiteno. Gozd, voda in močvirja so bile v preteklosti težko prehodne ovire. Ceste, poleg rek in morja edine pomembne prometne poti, so le počasi prepredale to ozemlje, njih gradnja je bila zahtevna, težko jih je bilo varovati in tujcem niso zagotavljale nemotenega gibanja po deželi. Ni nenavadno, da so tujci, vajeni mediteranskega odprtega, pretežno kamnitega in sušnatega prostora, dojemali te pokrajine kot posebnost. Celo poimenovali so kraje in ljudi kot močvirnike, prebivalce mokrotnih krajev. In v resnici so domačini od nekdaj znali naravne danosti v celoti izkoristiti za varnost svojih naselbin. Znamenita so prazgodovinska kolišča v osrednji zamočvirjeni ravnini današnje Slovenije, na Ljubljanskem barju.

Kar nekaj poglavij socio- in antropogeografije bi bilo potrebno povzeti, da bi razgrnili številne interakcije, ki so določale tipike prebivalcev slovenskega teritorija. To daleč presega ambicije tega besedovanja. Zadošča ugotovitev, da so ti prebivalci,  Slovenci, popolnoma vraščeni v to okolje, da so jih danosti naravnega okolja izoblikovale, da pa so v tisočletjih to okolje tudi sami izdatno spremenili in mu udarili svoj pečat.

 

 

NAJSTAREJŠA DOBA - DO NAŠEGA ŠTETJA

 

Kolikor toliko razločljive sledi iz pradavnine, za katere moremo reči, da pričajo o začetkih naše moderne civilizacije, potrjujejo poselitev jugovzhodnega alpskega obrobja, porečja Donave, jadranskega bazena in porečja reke Pad. Sorodnost kultur tega in širšega območja dokazuje močan povezovalni kapilarni tok skozi težko prehodno osrednje naselitveno ozemlje slovenskih prednikov. Bolj odprta Megvarje-Vrata, ki vodijo skozi ozek prehod med Karnijskimi Alpami in Karavankami na Koroško, so omogočile intenzivnejšo povezavo v smeri proti severu, nastanek t.i. Jantarske poti med Baltikom (Vendskim morjem) in Jadranom. To je bila ena najpomembnejših civilizacijskih povezav svojega časa. Okoli nje so nastale številne kulture, o katerih medsebojni povezanosti in visoki stopnji civiliziranosti pričajo neštete ostaline.[1] Območje poselitve slovenskih prednikov, ki obsega velik del severnojadranskega bazena in jugovzhodnega alpskega obrobja in ga precej natančno določajo poimenovanja krajev in naravnih pojavov ter delno ali celoti razvozlani ohranjeni zgodnji zapisi, se s temi ostalinami še posebej odlikuje.

Mnoga geografska poimenovanja širom po srednji in zahodni Evropi razkrivajo svoje slovensko-venetsko poreklo. Nekaj rek ima v svojem imenu staro besedo 'izaro' ali 'izer', ki še dandanes živi v slovenskem narečju in pomeni jezero. Najpomembnejša med njimi je Isere (v antiki imenovana Isara) v zahodnih Alpah v Franciji, ki je dejansko reka jezernica. Enakega izvora je verjetno tudi ime bavarske reke Isar, ki izvira v Avstriji, ter ime reke Jizere na Češkem. Tudi v sami Sloveniji se je ohranilo rečno ime Jezera. Gorski hrbet Visokih in Nizkih Tur v današnji Avstriji je še ena veličastna priča prvotnega slovenskega poimenovanja (beseda Ture izhaja iz slovenskega korena tur-, s katerim so poimenovane strme vzpetine, v Sloveniji npr. Turjak in Turska gora). Razprostranjenost tovrstnih toponimov širom Evrope sledi prvotni vendski poselitvi. (gl. tudi članek Z Ljubljano se povezuje poljub...)

Visoko stopnjo kulturnega in gospodarskega razvoja pred rimsko dobo kažejo številne najdbe iz osrednjega območja današnje Slovenije. Tamkajšnji rudarsko-topilniški bazen se ponaša z znamenito Vaško situlo, ki je najlepša od mnogih situl, najdenih v žarnih grobiščih, posejanih širom po slovenskem ozemlju. Novomeško najdišče Kapiteljske njive slovi zaradi obilice najdragocenejših arheoloških ostalin, ki umeščajo tamkajšnjo protokulturo v sam vrh. Pri gradnji avtocest prihajajo na vseh krajih na dan dragocene nove najdbe, ki potrjujejo poseljenost teh krajev v železni dobi in še prej, ter kontinuiteto v kulturnem razvoju prebivalcev.

Zapisana in v snovi oblikovana doslej odkrita dediščina v loku od Pada do Donave torej izpričuje kulturno kontinuiteto. Poleg geografskih posebnosti, ki so zahtevale prilagoditev v obliki stalne naselitve in organiziranju manjših, dokaj izoliranih in samostojnih enklav, hkrati pa so vpliv viharnih družbenih prekucij v širšem okolju reducirale na manj rušilen kapilarni pretok, izkazuje to kontinuiteto zlasti dejstvo, da znanost ni znala razvozlati v tem okolju ohranjenih zapisov iz tistih dob. Znanost, ki je praktično razbrala vse najbolj zamotane starodavne zapise, je tavala v temi, kadarkoli se je dotaknila številnih etruščanskih, venetskih in runskih zapisov. Pokazalo se je, da je mogoče te zapise ustrezno razvozlati izključno na osnovi jezika, ki ga še dandanašnji govori tukajšnje prebivalstvo, imenovano Slovenci[2]. Na ta način razumljivo in logično prebranim zapisom ugovarjajo le ljudje, ki slovenskega jezika ne obvladajo, hkrati pa ne ponudijo nobene alternative. To je seveda absurd.

Kulturno kontinuiteto izkazuje tudi nenapisana dediščina, npr. izjemno bogastvo ljudskega pesništva, v alpski svet umeščenih bajk in legend[3], splošno razširjena pradavna tradicija skupinskega večglasnega petja, trdno usidrana izkušnja krajevne samouprave, pa tudi ostanki poganstva, ki se kažejo v prastarih ljudskih šegah ter v obliki petelina na krščanskih cerkvah. Vse to in še marsikaj, kar nima primere v bližnjem in širšem okolju, govori o stalnosti poselitve dežele.[4]

Nekoliko onstran empirije, pa vseeno mogoče še najbolj trden dokaz, da so ta civilizacijski lok naseljevala od pradavnine sem ljudstva enega duha, se skriva v pričevanju ljudskega genija skozi arhitekturo in oblikovanje[5]. Razvidnost tega dokaza je seveda omejena na posameznike, ki imajo posebej razvit čut za govorico oblike in sorazmerij, in nezmotljivo ugotovijo sorodnost oblik, arhitekture, obravnavanja prostora, določanja sorazmerij in čuta za lepo. Samo zase pove dovolj, če tak človek v času, ko ni bilo dobro javno govoriti o slovenskosti tega prostora, izpove, da natančno čuti, kar so drugi ugotovili z znanstvenimi metodami: da so bili Etruščani in Veneti slovansko ljudstvo - pod predpostavko, seveda, da so Slovenci Slovani.[6]

Za antično dobo pred našim štetjem je torej za slovenske dežele dovolj podatkov, da je mogoč sklep: Ljudstva, ki so tod prebivala, so bila enega duha, enega jezika. Zgodovina jim je dajala različna imena in jih umeščala glede na lastne politične interese v ustrezne kombinacije, ne da bi se poglabljala v njihove bitnosti. Sami med seboj pa so se razumeli, med seboj so se pogovarjali, izmenjavali izkušnje, blago in vrednote, urejali skupne zadeve, res publicae, skrbeli za učinkovito obrambo, ter se skladno s tem tudi poimenovali. To njihovo poimenovanje samih sebe so tujci slišali in zapisovali različno, npr. Veneti, Ven(e)di, Sclavi(ni) . Še največkrat pa so jim dajali opisna imena, temelječa na krajinskih posebnostih ali drugih značilnostih. Tavriski[7] in Karantanci sta le dve od številnih poimenovanj.

 

 

BILANCA DO PRVEGA TISOČLETJA NAŠE ERE

 

Vse prvotno slovensko poselitveno območje, jugovzhodni podalpski lok med Donavo in Jadranskim morjem, je polno arheoloških najdišč. Ta razodevajo zgodnjo poselitev prostora in živahen kulturnogospodarski razvoj že od pradavnine. Iz zgodnje bakrene dobe (2. tisočletje pr. n. št.) izvirajo odkrita kolišča na Ljubljanskem barju. Žarna grobišča z dragocenimi grobnimi dodatki, knežji grobovi, situle, gomile, gradišča iz mlajših dob s svojim bogastvom presenečajo arheologe.

Iz teh najstarejših časov izvirajo številni zapisi v kovini, kamnu in glini v runski in venetski pisavi, ki jih je mogoče smiselno razvozlati le z uporabo slovenskega jezika.

Naravni pojavi in značilne oblike reliefa dobijo ustrezna slovenska imena. N.pr. reka, ki teče proti jugu in se blešči v soncu in belini proda, dobi ime Soča (bleščava), deroča, hudourniška reka dobi ime Drava (deroča), strme gorske verige dobe ime Turje (Visoke in nizke Ture), Strmec postane Turjak itn.

Narava v pretežno hiboviti deželi zahteva skrbno gospodarjenje. Plodne njive so rezultat skupnega težaškega dela, zato je zemlja dragocena in kmetovanje cenjeno.

Rudarstvo, obdelava kovin na posebej visoki stopnji.

Izmenjava dobrin in trgovina predvsem na relaciji med Baltiškim zalivom in Jadranskim morjem (Jantarjeva pot).

Noriško kraljestvo. Kralji. Lasten denar. Živahna trgovina z Rimom.

 

 

PRVO TISOČLETJE - PREHOD IZ RIMSKEGA OBDOBJA V FEVDALIZEM

 

Družbeno vrenje v mediteranskem prostoru je pljuskalo v jugovzhodni podalpski lok iz dveh smeri: iz severnoitalskih ravnin in iz Panonske nižine (prodiranje germanskih barbarskih plemen od severa prek Donave je rimska vojaška sila zaustavila na limesu). Pred pritiskom od jugozahoda in jugovzhoda so se naši predniki umikali v gorske tesni in zaprte kotline. Ravninske Etrurce in Venete na severu današnje Italije je rimski upravno-vojaški stroj vsrkal najprej, potem pa se je pritisk upočasnil ob težko prehodni alpsko-kraški barieri.[8] Prehodi prek gozdnatih gorskih hrbtov in skozi ozke rečne tesni so bili sicer mogoči in urejeni že v predrimskem času, a je bil prehod nevaren. Že majhno število domačih brambovcev je z lahkoto ustavilo premike velikih vojaških enot, ki so se morale zaradi terena premikati v razvlečenih kolonah, v slučaju napada pa ni bilo mogoče zavzeti položaja za boj. Glavno povezavo z Balkanom in Vzhodnim Sredozemljem je zato Rim raje vzpostavil po morju. Tako je slovensko ozemlje, sedaj omejeno na gorate in hribovite predele ter bližnje ravnice, ostalo dalj časa nekakšen otok.[9] Šele po začetku našega štetja, ko je Rim že presegel svoj zenit, je prišlo do sistematične vojaške zasedbe teh pokrajin in ustanovitve provinc Norik in Panonija. Pa še tedaj je bila rimska navzočnost omejena na varovanje pomembnejših prometnih povezav - cest, vodnih poti in mostov. Mrežo komunikacij so opremili s postojankami oziroma pribežališči, tako da je bilo mogoče od enega do drugega zlahka pripotovati za dne. Domorodno prebivalstvo je ostajalo ob strani. Prav mreža zaščitnih postojank ob komunikacijah, zaporno zidovje[10] in vojaška zasnova večjih naselbin kaže, da domače prebivalstvo okupatorja ni pričakalo prijazno.[11] Počasi pa se je rimska navzočnost v deželi ustalila in do propada imperija so se mnoga rimska vojaška taborišča in postojanke razrasle in spremenile v trgovska središča.[12] Vendar samosvoje domače prebivalstvo ni sprejelo rimske kulture.[13] Niti ni sprejelo nove vere, krščanstva, ki jo je prinesel v deželo rimski meč. Oboje je namreč zavrglo takoj, ko je moč Rima oslabela, ko je padel limes in so barbarski najemniki prevzeli oblast v nekdanjem imperiju.

Proces razpada rimske imperialne oblasti je potekal počasi. Kazal se je v naraščajočem številu uporov v vojski. Najeti barbari so prevzemali vodstvene položaje in segali po vzvodih oblasti. V tem boju za oblast je popustila obrambna sposobnost na limesu, tako da so v notranjost vedno pogosteje vdirale večje ali manjše skupine barbarov.

Nekatere teh skupin so vdrle v središče cesarstva tudi prek slovenskega ozemlja, dasi se tu niso ustavljale. Mikal jih je plen v prestolnici. So pa spotoma rušili rimske postojanke, pri čemer jih domorodno prebivalstvo prav gotovo ni oviralo. Tisto namreč, v čemer vidi arheologija dokaz diskontinuitete, da namreč v onih razburkanih časih umanjkajo sledovi visokokvalitetne rimske kulture in se pojavi manj kvalitetna keramika, da izgine krščanstvo, dokazuje prav nasprotno! Odhod osovraženih, tedaj že pokristjanjenih tujcev, je namreč hkrati pomenil vračanje domačega prebivalstva k starim običajem, navadam in predmetom vsakdanjega življenja, nemirni časi, polni spopadov in uničevanja, so pa tudi pustili svoje sledove. Vsekakor je domače ljudstvo zelo hitro vzpostavilo nazaj svoj prejšnji red in življenjske navade. Le tako je mogoče razložiti krščanske refugije v odročnejših krajih ter dejstvo, da so na novo vzpostavljene barbarske državne tvorbe v severni Italiji in severno od Alp že takoj na začetku trčile ob močno, bogato in za obrambo sposobno karantansko skupnost, Provincio Sclaborum, torej državo, ki je po razpadu rimskega imperija nastala na področju Norika in Panonije. O zmagah karantanskih Slovencev v spopadih z roparskimi barbari Bavarci piše v svojem delu Zgodovina Langobardov langobardski kronist Pavel Diakon, ki v zvezi z obstojem slovenske države navaja letnico 595.

Kasnejši pisni viri od konca prvega in z začetka drugega tisočletja verodostojno osvetlijo razmere v slovenski Karantaniji po razpadu rimskega imperija. Navajajo namreč državna opravila - izbiro in ustoličevanje vojvode, potrjevanje privilegijev - kot prastaro tradicijo, pri tem pa posebej poudarjajo z vidika tujcev nenavadno podrobnost, da se je vse dogajalo v slovenskem jeziku in da so ljudje prepevali »svoje kirielejsone«.[14]

Zaton antične družbene ureditve, kar je v bistvu bil propad rimske oblasti v zahodni polovici imperija, je sprožil nastanek novega reda, fevdalizma, ki je bil ustrezen odgovor na zahteve časa. Spremenjen način gospodarjenja in s tem povezane spremembe v lastništvu zemlje, razmah pridvornega gospodarstva, razvoj obrti in menjave, razvoj stanov in njih udeležba pri odločanju ter mestna samouprava so v temelju predrugačili Evropo.[15] Vrh ekspanzije je novi red dosegel z nastopom Karla Velikega. Ta je našel formulo, na podlagi katere je harmoniziral interese posvetne in cerkvene oblasti. S papeževim blagoslovom in s pomočjo Cerkve je kot rimski cesar, legitimni nadaljevalec nekdanje absolutne oblasti, zlepa ali zgrda združil novonastale fevdalne tvorbe, razdrobljene kneževine, vojvodine in kraljestva pod rimsko krono. Z rimskim cesarstvom se je izoblikovala nekakšna združena  Evropa, ki jo je določal enoten, fevdalni družbeni red.

Novi red je vdiral v slovensko Karantanijo tako od jugozahoda kot od severozahoda. Južno polovico dežele so obvladovali misijonarji iz novega centra Ogleja, severno pa  večinoma irski misijonarji, ki so delovali pod okriljem Salzburške nadškofije.[16]  V tem času je še enkrat, poslednjič, zaživela nekdaj pomembna slovenska civilizacijska vertikala, Jantarska pot, in sicer v obliki državne zveze - Samove države. Trajala ni dolgo, saj ni ustrezala organizacijskim temeljem moderne fevdalne ureditve. Nastajale so nove, manjše in trdnejše, gospodarsko zaokrožene in vojaško organizirane vojvodine in mejne krajine, civilizacijski in gospodarski tokovi so se v območju nekdaj povezanih slovenskih dežel preusmerili na smer vzhod-zahod. Karantanska država med Jadranom in Donavo je postajala bolj ali manj ohlapna kneževina - zveza vojaških obmejnih krajin in vojvodin. Z novim redom so prihajali novi oblastniki, zlasti švabski in bavarski vojaki - vitezi, ki so z ženitvami vstopili v dedni red karantanskega plemstva.[17] Zaradi bližine in lažje dostopnosti z bavarske strani je območje ob Donavi kmalu postalo povsem nemško,[18] Štajerska, Koroška in Kranjska s Primorjem pa so ohranile slovenske značilnosti. Duh, ki je do sem prihajal od Ogleja, pač ni bil tuj! Dihal je venetsko.

Za slovensko srednjeveško zgodovino je najpomembnejše, najbolj ilustrativno in temeljito dokumentirano a) obdobje drugega vala pokristjanjevanja[19], b) čas restavracije knežje karantanske oblasti in c) prvi pisani dokument v slovenskem jeziku. Vse to se je dogajalo oziroma je nastalo v drugi polovici prvega tisočletja našega štetja.

a) Prvi val pokristjanjevanja Slovencev po koncu rimske okupacije se je širil iz patriarhalnega središča v Ogleju. Za njim ni več stala močna državnopolitična tvorba, niti ni bil italski prostor nosilec novega fevdalnega družbenega reda. Zato, in pa ker je bil pravzaprav nadaljevanje že obstoječega, je ta val kmalu dosegel osrednji prostor Karantanije, kjer so na knežjem kamnu pred Krnskim gradom in na Gosposvetskem polju[20] Slovenci slovesno umeščali svoje kneze. Osrednje nacionalno svetišče na Svatnah je zagotovo nastalo še v času, ko je bil nosilec pokristjanjevanja Oglej, in to takrat, ko je bil pod vplivom Bizanca. Kot dokaz je mogoče uporabiti nemško poimenovanje Maria Saal za cerkev Gospe Svete, ki izhaja iz latinskega imena  Maria in Solio (Marija na prestolu).[21] Češčenje Marije na prestolu pa je bizantinska posebnost in je torej prišlo v te kraje, ko je bila metropolija v Ogleju podrejena Bizancu - torej kmalu po zlomu cesarstva. Od poimenovanja cerkve, ki so jo kasneje fonetično ponemčili v Maria Saal, prihaja tudi današnje nemško poimenovanje Gosposvetskega polja - Svaten: Zollfeld (iz Saalfeld).[22]

Val pokristjanjevanja, ki je prihajal s severozahoda, od Salzburga, je bil drugačne vrste. Za njim je stala močna sila nove družbene ureditve in moč fevdalnih vladarjev, ki so bili največkrat tudi cerkveni gospodje. V imenu Salzburga je prišel v osrednjo Karantanijo misijonarit irski menih Modest s pomočniki. Na novo je posvetil več cerkva, ki so se ohranile od rimskih časov[23], med drugim tudi tisto pri Gospe Sveti, kjer naj bi bil pokopan. Zgodbe v zvezi s škofom Modestom nihajo med legendami in slavilnimi spisi, s kakršnimi so salzburški cerkveni gospodje - in ne le oni - ponavadi hoteli uveljaviti še druge, fevdalne in politične pravice na osnovi svojih zaslug pri pokristjanjenju Slovencev.[24] Na ta način, kakršnega so se pogosto posluževali, so uspeli izriniti Oglej, in dosegli so razdelitev med Salzburgom in Oglejem po reki Dravi. V cerkvenem pogledu je karantansko ozemlje severno od Drave pripadlo Salzburški nadškofiji, ozemlje južno od nje pa Ogleju. Taka razdelitev se je v grobem ohranila do najnovejših časov.[25]

b) Ustoličevanje slovenskih karantanskih knezov je bilo po pričevanju kronistov nadvse slovesen in nenavaden dogodek. Dogajal se je dokumentirano skozi ves srednji vek, skupaj več kot sedem stoletij. V tem dolgem razdobju se je iz stroge, po vsebini in obliki demokratične predaje oblasti preizkušenemu in izprašanemu kandidatu za kneza, preobrazil v simbolično zaključno dejanje prevzema oblasti s strani dednega upravičenca. Najstarejši pisani dokument o ustoličevanju je Conversio Bagoariorum et Carantanorum (871), kjer je zapisano: ... illi eum ducem fecerunt ... (so ju napravili vojvodo). Številne zapise o sijajni slovesnosti ustoličevanja na Gosposvetskem polju kronajo najstarejša upodobitev tega obreda iz leta 1479 ter knjigi Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., Cosmographia Pii Papae De Europa (Pariz,1509) in francoskega pravnika Jeana Bodina Les Six Livres de la République (Pariz, 1576).

 O ustoličevanju karantanskih slovenskih knezov in vplivu te slovenske državotvorne demokratične prakse na odločitev Američanov za samostojnost oz. za Deklaracijo o neodvisnosti, je 28. novembra 1967 v ameriškem Kongresu govoril senator Frank Lausche:

 

Gospod Predsednik! Pravkar je izšla knjiga ”Geneza kontraktualne teorije in ustoličevanje koroških vojvod” profesorja Jožefa Felicijana, člana učiteljskega zbora kolidža sv. Janeza v Clevelandu. V njej dr. Felicijan raziskuje vpliv znamenite Bodinove Republike na oblikovanje kontraktualne teorije o vladanju na splošno, in posebej njen vpliv na nastanek Jeffersonove Deklaracije o neodvisnosti.

V Jeffersonovem primerku Bodinove knjige je profesor Felicijan odkril, da je Jefferson posebej označil s svojo inicialko dve strani. Na prvi je Bodinova definicija in opis tirana, ki je zelo podoben formulacijam v Deklaraciji. Na drugi označeni strani je opis ustoličenja karantanskega vojvode, slovenskega obreda, ki je verjetno veliko prispeval k ustanovitvi naše velike dežele. Dr. Felicijan pravi:

Jefferson je očitno videl v pradavnem ustoličevanju karantanskega vojvode pravno osnovo in potrditev kontraktualne teorije, na kateri je utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav.

Te tehtne ugotovitve profesorja Felicijana, ki so rezultat temeljitega študija, so vredne omembe tako zaradi svojega zgodovinskega pomena kot tudi zaradi praktičnih učinkov.

Dandanašnji številni sociologi in filozofi uporabljajo kontraktualno teorijo kot orodje za razumevanje odnosa med vladajočimi in vladanimi. Teorija izhaja iz več predpostavk, predvsem iz te, da so vsi ljudje enaki v političnem smislu in na sklepu, ki sloni na tej predpostavki, da namreč nihče nima naravne pravice vladati drugemu. Pa vendar vsi vemo, da mora biti v družbi neka oblika vladavine.

Iz teh nasprotujočih si spoznanj – zanikanja naravne pravice do vladanja in potrebo po njem – teorija povzame, da obstaja pogodba med tistimi, ki vladajo in tistimi, ki so vladani, ter da ima vsaka stran določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. To je, gospod Predsednik, v osnovnih obrisih opis kontraktualne teorije. Ko obravnavamo probleme vladanja in oblasti kot take, s tem pravzaprav opisujemo določbe te pogodbe.

Mnogi so zanikovali to teorijo, tudi v času ameriške revolucije. Trdili so, da je to sicer zanimiva teorija, a je kvečjemu sanjski svet filozofov. Nobena skupnost doslej ni sprejela kake take pogodbe. In res, tudi Jefferson je mogoče mislil tako tisti čas. Toda našel je drugačna dejstva.

Ko je Jefferson bral Bodinovo Republiko, je naletel na prastari slovenski ritual, znan kot ustoličevanje karantanskih vojvod. Ta običaj, ki je bil znan še v času ameriške revolucije, je bil živ dokaz obstoja te družbene pogodbe, vsaj med Slovenci.

Gospod Predsednik, prebral bom iz Felicijanove knjige odstavek, kjer citira Bodinov opis tega izjemnega slovenskega običaja:

Ničesar ni, kar bi bilo mogoče primerjati z običajem, ki je bil v navadi v Karantaniji, kjer še danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen. Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu črno govedo in z levico lisasto kobilo, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki naj bi postal vojvoda, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le vojvoda stopa oblečen kot ubog pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v slovenskem jeziku: “Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?“ Ljudstvo mu odgovori, da je to njihov vojvoda. Nato kmet vpraša: ”Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?“ Vsi mu odgovorijo: ”Tak je in tak bo ostal!“ Nato kmet lahno udari vojvodo po licu.

Potem, ko vojvoda zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na kamen, zavihti svoj meč in obljubi ljudstvu, da bo pravičen sodnik.

Vidimo močan element demokratičnosti in ameriškega razumevanja oblasti, ki se javljata v tem običaju Slovencev, živečih v Karantaniji. Bodoči vojvoda ne nosi dragocenih slavnostnih oblačil; oblečen je preprosto, kot eden iz ljudstva. Kmet, sedeč na kamnu, ne upošteva moči bodočega vojvode vse dokler dogovor ni sklenjen.

Poglejmo, kaj vprašuje kmet vojvodo: Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Ne vpraša ga, ali je plemenitega rodu, ali je bogat in slaven, niti komu namenja posebno naklonjenost. Upoštevajte tudi, gospod Predsednik, kdo prvi priseže. Vojvoda! On mora prvi priseči, da bo pravičen sodnik, preden mu ljudstvo obljubi zvestobo.

Slovenci so verjeli, da moč oblasti izhaja iz ljudstva, ki je vladano. Hoteli so, da so ljudje, ki jim vladajo, ljudje iz ljudstva. Prepričani so bili, da mora biti bistvena lastnost vladajočih sposobnost in pripravljenost. Vedeli so, da je častna dolžnost oblastnika, da je pravičen. In mi, Amerikanci, verjamemo v ta načela še danes. Verjel je tudi Thomas Jefferson v času ameriške revolucije.

Prav gotovo je bilo Jeffersonovo prepričanje potrjeno, ko je bral Bodinov opis prelepega slovenskega obredja, obredja, ki je staro prek tisoč let. Mogoče je ameriški način vladanja dobil svojo utemeljitev prav v Jeffersonovem branju o ustoličevanju karantanskih vojvod. Hvaležni smo, gospod Predsednik, profesorju Felicijanu s kolidža sv. Janeza v Clevelandu za njegov prispevek pri odkrivanju te možnosti.

 

Najstarejša upodobitev ustoličenja je nastala v letih 1479/80[26], dobrih šestdeset let potem, ko je bil novi vojvoda poslednjič ustoličen na knežjem kamnu pri Krnskem gradu[27]. Nahaja se v dveh prepisih zgodovinskega dela Avstrijska kronika 95 gospostev[28]. Zanimiva je predvsem kot dovolj avtentičen likovni prikaz obreda, manj zaradi opisa ustoličenja, saj ta le povzema druge, primarne vire. Nenazadnje je bil glavni namen Kronike oskrbeti znanstveni fond novoustanovljene dunajske Univerze s primernim slavilnim zgodovinskim pregledom habsburške vladarske rodbine. Skozi to že znano optiko je treba motriti večino tovrstnih dokumentov, saj so dragocena pričevanja o slovenski državni tradiciji spretno vkomponirana v naročene hagiografije. Vedeti je treba vsaj to, da bi nikoli ne uporabili teh sijajnih slovenskih državotvornih dejanj, če bi imeli pri roki kaj drugega.

Knjiga Eneja Silvija Piccolominija je dragoceno delo zaradi pričevalske vloge avtorja. Kot tajnik Friderika III. Avstrijskega, vladarja slovenskih dežel, se je dodobra spoznal z ljudmi in zgodovino nekdanje Karantanije. Kot državnik je bil pozoren na posebnosti ustoličevalskega obreda, ki ga je izpostavil kot »slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje«[29]. Seveda je navzoče plemiče iz krajev, kjer je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, osupnil prizor, ko bodočega kneza, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Še bolj so verjetno strmeli, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. In nenazadnje, komaj so verjeli svojim ušesom, ko so slišali, da se vse dogaja v slovenskem jeziku ob prepevanju vsega ljudstva.

Znameniti francoski družboslovec Jean Bodin (1530-1596), utemeljitelj nauka o suvereniteti in raziskovalec kontraktualne teorije o prenosu oblasti na mandatarja, ki je pravzaprav bistvo prvotnega slovenskega razumevanja urejenih odnosov v družbi, je povzel Piccolominijeve opise ustoličevanja v svojem obsežnem delu Les Six Livres de la Republique. Tako je slovensko srednjeveško ustoličevanje knezov komaj sto let po zadnjem javnem ustoličenju na Gosposvetskem polju pomembno učinkovalo pri oblikovanju moderne demokratične misli.

c) Nastanek prvega znanega zapisa v slovenskem jeziku je še eno pomembno dejstvo, ki določa položaj in vlogo Slovencev v tedanjem svetu. Leta 1803 so v državno knjižnico v Muenchenu prenesli iz bavarskega škofijskega mesta Freisinga rokopisni zbornik. V njem so leta 1807 odkrili tri zapise v slovenskem jeziku. Pokazalo se je, da gre za liturgična besedila iz zgodnjega srednjega veka: dva spovedna obrazca in pridigo o pokori. Jezikoslovec dr. Rudolf Kolarič je k dosedanjim znanstvenim analizam dodal svoje ugotovitve, ki so povzete v naslednjem odstavku.

Ko je bil škof v Freisingu Abraham (u. 994), je cesar freisinški škofiji podelil več posesti v slovenski Karantaniji, na Koroškem in Kranjskem. Škofija je leta 973 podeljene posesti prevzela, to pa se je lahko zgodilo le tako, da je freisinški ordinarij osebno prišel prevzeti na novo pridobljeno posest in z oglejskim patriarhom uredil cerkvenopravne zadeve. Takrat so očitno na sedežu patriarhata - takrat je bil v Čedadu - v skriptoriju napisali prvi in drugi Brižinski spomenik, kakor stroka imenuje te dokumente slovenske srednjeveške pismenosti. Drugi spomenik, ki jasno kaže večjo starost in je treba njegov nastanek umestiti najkasneje v 8. stoletje, pa je torej prepis dve stoletji starejšega originala. Ta drugi spomenik je besedilo, ki ga je mogel napisati in uporabljati le škof. Kolarič dodaja: »... in da je najverjetnejši pisec morebitnega latinskega originala, ki pa ga še nismo našli, ako ne samega slovenskega teksta, oglejski patriarh Pavlin II. (787-802)«[30]

Posebnost Brižinskih spomenikov je, da starejšega oblikovanega funkcionalnega zapisa v danes še živem jeziku v Evropi ni.[31]

 

 

Drugi Brižinski spomenik, preveden v moderno slovenščino (dr. Franc Grivec)

 

Če bi ded naš ne bil grešil, * bi v veke mu bilo živeti, * starost bi ga ne prijela, * nikoli bi tuge ne imel * niti solznega telesa nikdar, * a v veke bi mu bilo živeti. * Ko je po zavisti zlodejevi * izgnan bil od slave bož je, * potem so na rod človeški * bolečine in tuge prišle * ­

in bolezni - in naposled še smrt. * Zopet pa, bratje, spomnimo se, * da i sinovi božji

imenujemo se.

Zatorej opustimo ta mrzka dela, ki so dela satanova ...

Morete torej, sinovi, videti in sami razumeti, da so bili prejšnji ljudje (svetniki) v obličje taki, kakor smo mi, ter so dela zlodejeva zasovražili, a božja vzljubili.

Zato se jim zda j v njih cerkvah klanjamo in k njim molimo ...

Taki pa moremo tudi mi še biti, če taka dela začnemo delati, kakor so jih oni delali.

Oni so namreč lačne nasičevali, žejne napajali, bose obu­vali, nage odevali, bolnike v božjem imenu obiskavali, zmrz­lega ogrevali, tujca pod krove svoje sprejemali, v temnicah v železne verige vklenjene obiskovali in v božjem imenu tolažili.

S temi, s temi deli so se Bogu približali ...

 

 

Konec prvega tisočletja se je fevdalizem dokončno konsolidiral. Dediščina Karla Velikega je dobila svojo obliko za dolga stoletja[32]. Mogočne fevdalne rodovine so prevzele posamezne dele velikega Svetega rimskega cesarstva. Knezi in škofje iz Porenja in nekdanje province Germanije[33], kamor sta sodili tudi Bavarska in Karantanija, so volili svojega kralja Germanije, pravilneje vzhodnofrankovske države (Francia Orientalis), vzhodne tretjine razdeljenega Karlovega cesarstva, vsi skupaj z vladarji ostalih delov Karlove Evrope pa so volili cesarja Svetega rimskega cesarstva. Pripadniki karantanskih vladarskih rodovin so sedali na prestol oglejskega patriarhata, ustoličeni so bili za karantanske vojvode, med njimi je bil tudi papež[34] in cesar[35]. Tako je bila slovenska Karantanija scela vključena v evropski red. Mimo so bili spopadi s tistimi, ki so hoteli ostati zvesti veri očetov, minili so časi vpadov divjih hord z vzhoda, država je pripravljena za obrambo pričakala zapozneli vdor Madžarov, ki jih je vojaški, predvsem pa slovenski civilizacijski blok na prelomu tisočletij zaustavil in prisilil, da so prevzeli družbene in kulturne vrednote od staroselcev[36].

 

 

BILANCA PRVEGA TISOČLETJA

 

Prvo tisočletje se je začelo v znamenju vključevanja kraljestva Norik, kjer so živeli slovenski predniki, v rimski upravni sistem. Po letu 41 postane rimska provinca.

Rimske legije zgradijo na strateških točkah med Jadranom in Donavo svoje stalne postojanke, od katerih se mnoge sčasoma razrastejo v mestne naselbine, zgrajene v tipični rimski maniri.

Provinca doseže največji razcvet do 3. stoletja, potem pa začne moč Rima nezadržno upadati. V 5. stoletju se je rimska uprava dokončno umaknila v Italijo. Z njo so se umaknili mnogi, ki so prevzeli rimske navade in krščansko vero. Domače prebivalstvo se je pred divjanjem barbarov umikalo v težje dostopne doline in v višje ležeče kraje.

Do 6. stoletja se znova vzpostavi domača ureditev in kronisti poročajo o zmagah Slovencev nad napadalnimi sosedi Bavarci in Langobardi.

Na Gosposvetskem polju znova ustoličujejo slovenske kneze. V deželi znova vstane krščanstvo, iz Ogleja in od Salzburga prihajajo misijonarji.

Oživijo samostani Štivan pri Devinu v Tržaškem zalivu in Škocjan ob Soči, sv. Pantelejmon  v Čedadu. 

Izoblikuje se slovenska država Karantanija, prihaja Evropa s fevdalno družbeno ureditvijo. Karantanija se vključi v združeno Evropo Karla velikega. Na vzhodni meji organizirane krajine za obrambo pred vpadi barbarov.

Sveto rimsko cesarstvo.

Škofija pri Gospe Sveti.

Cerkveno se Karantanija razdeli med Salzburg in Oglej (l. 811). Meja je reka Drava.

Nastanejo Brižinski spomeniki, prva besedila, zapisana v domačem jeziku, v Evropi.

Prvi slovenski svetnik, vojvoda Domicijan.

 

 

DRUGO TISOČLETJE - OD FEVDALIZMA DO INDUSTRIJSKE IN SOCIALNE REVOLUCIJE

 

Prehod iz prvega v drugo tisočletje zaznamuje v zahodni civilizaciji vrh fevdalnega družbenega reda in njegov počasen prehod v državni absolutizem, ki so ga odkritja, iznajdbe ter s tem povezana industrijska in socialna revolucija prek imperialističnih svetovnih vonj popeljala pred vrata tretjega tisočletja - tisočletja informacijske in globalne revolucije.

Vse se je začelo z odvišnimi, preštevilnimi plemiškimi nemaniči, za katere ni bilo več prostora ne na domačem dvoru, ne v državnih službah, niti v cesarjevem spremstvu. Neobvladljive trume teh, za vojaške avanture usposobljenih in pripravljenih vitezov, ki so tavali po deželi od dvora do dvora, iskali avantur in delali sive lase graščakom in škodo ljudstvu, so prišle prav, ko je zadonel prek dežele papežev klic: "Osvoboditi Sveto deželo!".[37] Križarske vojne, ki so sledile, so trajale dovolj dolgo, da se je življenje v Evropi spremenilo. Dokaj odvišnih mladcev je vojska pogoltnila, tisti, ki so se vrnili, so prinašali s seboj nove ideje, sproščene trgovske poti so napolnile zatohle evropske dvore s spodbujajočimi orientalskimi dišavami in slastmi. Evropa je zacvetela v svili, popru in renesansi. Trgovina, banke, umetnost, knjiga, so postale gonilo javnega življenja. Treba je bilo le še odkriti nove celine in morske poti, in odslej kroglasti Zemlji se je zvrtelo ... Nič čudnega, da so se zamajale večne in edine resnice. Kar nenadoma si je še kdo drug razen papeža upal kaj meritornega povedati o verskih stvareh. Cesarji in kralji so se morali sprijazniti, da ima tudi kak dvorni uradnik besedo - še zlasti pa denar! Sproščeni, vrtajoči človekov um je odkrival iznajdbo za iznajdbo. Kar iznenada se je splačalo vreči plug in grablje za plot in se potopiti v hrum strojev. Ker drugače ni šlo, je bilo potrebno opotekajoče kolo zgodovine zavrteti hitreje s pomočjo množic, ki so se kdoveodkod nenadoma znašle na udobno udelanih potih velikašev. Tem so po potrebi krajšale telesa, začenši od glav. Stari svet je tako dokončno izgubil glavo. Poslej je šlo drugače. Manj besed in več dejanj, čeprav je zato pogosteje tekla kri. Proizvodi so se kopičili, denar, ki ga ni bilo mogoče obračati, je izgubljal na vrednosti, in treba je bilo poiskati nova tržišča, nove investicije. Nepričakovano se je pokazalo, da ljudje, ki naseljujejo Evropo niso vsi enako vredni. Kakor so v srednjem veku dvorni zgodovinarji prenarejali listine in pisali hagiografije po volji gospodarjev, tako so se sedaj v šolah in na univerzah v učbenikih od nekod znašli nekakšni nadljudje in oni drugi, ki so se pritepli od drugod, komaj dobri za sužnje. Vse skupaj je pripeljalo do krvavega plesa v zadnjem stoletju drugega tisočletja.

To burno tisočletje je našlo Slovence trdno znotraj karlmanske združene Evrope. Tik preden so morali začeti letnice zapisovati s štirimi številkami, je kralj Oton I. Veliki ustanovil veliko vojvodino Karantanijo[38], ki je svojo vojaško moč pokazala tako, da je leta 1043 dokončno dala vedeti Madžarom, do kam smejo nekaznovano jahati. Biti vojvoda, knez v tej nekoliko tajinstveni vzhodni deželi, je veliko štelo. Lahko si postal tudi rimski cesar! Zato ugledne fevdalne rodbine niso pomišljale, ko je bilo treba obleči slovensko kmečko opravo in ponižno sprejeti oblast v slovenskem jeziku[39] iz rok slovenskega kmeta na Gosposvetskem polju. To je bilo obdobje, ko je čvrsto organizirana obramba vzhodnih meja[40] zagotavljala deželi mir in varnost, cvetelo je gospodarstvo in kultura, ki so jo pospešeno širili številni, takrat ustanovljeni samostani novih, reformiranih meniških redov benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov.[41] V samostanskih skriptorijih so nastajali iluminirani kodeksi, in v knjižnice je našel pot tudi marsikak zapis v slovenskem jeziku.[42]

Pomen posedovanja dežel, ki so bile nekdaj del slovenske Karantanije[43], se je pokazal v vsej jasnosti, ko sta se na vrhuncu zrelega fevdalizma za to posest spopadla dva potentata: Češki kralj Otokar II. (ok. 1230 - 1278) in Habsburžan Rudolf I. (1218 - 1291).

V slovenskih deželah je fevdalna ureditev uveljavila upravljanje z ljudmi, zemljo in dobrinami preko posebnega, plemiškega stanu, ki je - ne glede na etnično poreklo[44] - zaradi svoje vloge postajal vse bolj nadnacionalen ter se z ženitvami in prevzemanjem posesti v upravljanje v raznih deželah širil širom cesarstva. Seveda so plemiči znali in razumeli jezike domačega okolja. Poleg tega so govorili obvezno latinsko, kasneje pa tudi nemško, posebej, ko je v času protestantizma nemški del cesarstva za svoje območje v pomanjkanju enotnega jezika uporabo nemškega jezika kar ukazal...

Fevdalna slovenska Karantanija je živela svoje lastno življenje, skladno s tendencami nove dobe. Viteštvo, viteške igre, trubadurji in minezengerji, so bile vsakdanjosti. Znameniti minezenger, pesnik Wolfram von Eschenbach, se je pogosto mudil v Karantaniji. Podobo dežele je vnesel v svojo pesnitev Parsifal. Bilo je tudi več karantanskih domačih pevcev. Stara karantanska slovenska posebnost, da je bila žena deležna posebnih pravic in povsem enakopravna možu, se je izrazila tudi v viteških igrah »služenja gospem« (Frauendienst). Znana je pesnitev nemškega viteškega pesnika Ulricha Liechtensteinskega, ki opisuje eno takih iger in navaja slovensko besedilo[45], ki dokazuje, da je slovenščina takrat imela na Koroškem vlogo deželnega jezika.

 

 

Odlomek iz knjige Jožka Šavlija Slovenska znamenja (Gorica-Bilje 1994)

 

Grbi s panterjem ... so značilni za nekdanje karantanske dežele. Samo nekaj primerov le-teh srečamo tudi na Bavarskem in še ti so večinoma povezani s Karantanijo, kot lahko ugotovimo iz zgodovinske raziskave, ki jo je na začetku tega stoletja objavil štajerski grboslovec Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld. V knjigi „Das Landeswappen der Steiermark" (Gradec 1900) je temeljito obdelal simbol panterja, ki se je vse do danes ohranil v štajerskem grbu.

Vendar je v tem delu označil karantansko območje panterjevih grbov za „bavarsko-karantansko" skupino, predpostavljajoč, da je bila Karantanija kakih 50 let (do 976) pod skupnim vojvodom z Bavarsko in da je slednja imela za bojni znak panterja. Ne da bi se mogel pri tej predpostavki opirati na karkoli. S tem, da v omenjeni knjigi redno uporablja za območje karantanskih dežel naziv „Südostdeutschland", s to preprosto zamenjavo naredi panterjev znak za bavarski oz. nemški in niti ne za avstrijskega.

Očitno je, da mu čustva kot nemškonacionalno vzdušje na pragu 20. stoletja niso dopustila, da bi priznal zgodovinsko in državnopravno veljavnost Karantanije nasproti drugim vojvodinam in kneževinam, kar se med drugim tako jasno odraža prav v samostojnem bojnem znaku, kasneje grbu.

Dognano je, da je imela Bavarska sprva druge znake, tudi leva; tega sedanji plavo-belo karirasti ščit ni mogel povsem spodriniti, saj ga na obeh straneh držita leva. In še leta 1338 označuje cesar Ludvik bavarski ščit z levom kot „arma nostri ducatus Bauarie"

Odkod je panterjev znak prišel v Karantanijo, ni mogoče zanesljivo odgovoriti. Šele s pokristjanjenjem gotovo ne, dasi ima panter kot simbol posebno mesto v zgodnjekrščanskih mitih (Fiziolog).

Ker so panterjeve podobe vklesane že na razne kamne in nagrobnike rimskega Norika in Panonije, lahko samo sklepamo, da je ta simbol v Karantaniji starejši od časa pokristjanjenja.

...

Upodobitve panterjev, ki so se v Karantaniji ohranile še iz Norika, povsem ustrezajo panterjevim zgodbam iz Fiziologa. Irski misijonarji s sv.Modestom na čelu so jih pri oznanjevanju krščanstva mogli samo uporabiti kot že obstoječe ponazoritve simbolične panterjeve zgodbe. Kamni oz. panterjev lik je našel svoje novo mesto v zgodnjem krščanstvu Karantanije.

Njegova simbolika pa je morala biti v Karantaniji nadvse pomembna, saj se relief s panterjema nahaja med samim vhodom v cerkev Gospe Svete. Torej v svetišče, ki ga je ok. 753 ustanovil sam sv. Modest. Tu je imel kot pokrajinski škof svoj sedež in tako tudi njegovi nasledniki vse tja v 10. stol. Sedanja cerkev Gospe Svete je poznogotska (15. stol.), toda relief s panterjema nad njenim glavnim vhodom izhaja nedvomno še od prvotne cerkve. Če ne bi bil že prej, bi na vzvišenem mestu nad vrati vzidali lik kakega svetnika, deželnega zavetnika ipd.

Značilno je tudi, da se panterjev kamen nahaja tudi v Krki, kjer je sv. Hema ustanovila samostan benediktink, iz katerega je leta 1072 nastala Krška škofija.

Toda Gospa Sveta (Maria Saal), poznana iz zgodovinskih virov kot "Maria in Solio" (Marija na prestolu), je ohranila vsa stoletja dostojanstvo najbolj častitljivega svetišča Karantanije. Stoletja se je tu vršila osrednja sloves­nost po ustoličenju deželnih knezov, kar je pomenilo tudi priznanje novega vladarja s strani Cerkve. Potem ko je bil novi vladar izrekel zvestobo krščanski veri že med samim ustoličevalnim obredom.

Ob takšni zgodovinski vlogi Gospe Svete bi bilo težko dopustiti kako drugo možnost razen te, da pomeni kamen s panterjem nad vhodom v cerkev kaj drugega kot knežji oz. deželni znak, s prastaro mitološko krščansko vsebino.

Simbol panterja se je bil očitno zelo razširil med Karantanci. Njegov lik ni ravno redek tudi med upodobitvami, ki se nahajajo na najdbah v grobovih ketlaške, t. j. karantanske, tvarne kulture, od 8. do 11. stol.

 

 

V začetku drugega tisočletja je karantanske dežele obvladovala karantanska dinastija[46], ki je dala številne vojvode, mejne grofe in oglejske opate, kar so bili ključni položaji v veliki vojvodini Karantaniji.

Severni deli Karantanije ob Donavi so po letu 876 pripadli Bavarski. Dobili so ime vojvodina Avstrija. Tam so se povzpeli Babenberžani, ki so se rodbinsko povezali tudi s karantansko dinastijo. Po smrti zadnjega Babenberžana Friderika II. je interregnum izkoristil češki kraljevič Otokar II. Pšemisl, dotedaj mejni grof na Moravskem. Dal se je izvoliti za vojvodo Avstrije. Da bi svojo oblast dodatno utrdil, se je poročil s potomko Babenberžanov - vedel je namreč, da gre po slovenskem karantanskem pravu (slavica lex) dedna pravica tudi ženskam.

Otokar ni bil edini željan posedovanja vabljive karantanske dediščine. Zanjo se je potegoval tudi ogrski kralj, a ga je Otokar premagal. To je pomenilo dokončno slovo Madžarov od nadaljnjega prodiranja v slovenske dežele. Otokar se je polastil vseh slovenskih dežel in se dal tudi ustoličiti po starodavnem slovenskem običaju.

Tedaj se je pojavil nov, močnejši kandidat. Rudolf Habsburg[47] je bil leta 1273 izvoljen za rimskega kralja, torej kralja nekdanje vzhodnofrankovske države. Ker so bile karantanske dežele državni fevd, bi moral Otokar prositi Rudolfa za potrditev dednih pravic. Tega ni hotel storiti, zato ga je Rudolf po običajni viteški navadi z vojsko prisilil, da mu je prepustil tako Avstrijo, kot ostale karantanske dežele[48]. Vendar so načrti potentata Rudolfa segali dlje v prihodnost. Moral je popolnoma odstraniti nevarnega dediča vabljive posesti, ki je prinašala ne le koristi[49], marveč tudi mnoge tradicionalne časti in upravičenja. Zato je znova napadel Otokarja in ga 26. avgusta 1278 z madžarsko[50] pomočjo v znameniti bitki na Moravskem polju pri Dürnkrutu potolkel. Začelo se je obdobje Habsburžanov na karantanskem vojvodskem prestolu in s tem dinastije, ki je s spretno politiko zaznamovala tri četrtine drugega tisočletja v Evropi.[51]

Z nastopom Habsburžanov so se docela spremenile tudi okoliščine za Slovence. Fevdalni red je že preživel svoj zenit, deželna samouprava je dobila partnerico državno administracijo, na obzorju so se kazali prosvetljeni absolutizem, gospodarske in finančne reforme. Že kar takoj so se vezi med deželami razrahljale, okrepila pa se je vez z dvorom. Kranjska, ki je bila dotlej še povezana s Koroško, je postala povsem samostojna. Državna uprava, dvorna administracija, je dosegla vse, tudi najbolj oddaljene dele države. Z uradniki je prihajala med ljudi tudi nemščina.[52] Pisarji so bili bolj vešči pisanja v latinščini in nemščini, pa se je slovenska beseda umikala v zasebnost, v ljudsko, govorjeno literaturo, pesništvo, običaje in obrede - živela je še v cerkvi, pri javnih razglasih oblasti in zasebnopravnih zadevah.[53]

A je slovenska zavest vendarle še obstala v vseh stanovih. Naj je bil razlog kjerkoli že, res je, da so bili Slovenci vedno v čislih. Habsburžani so imeli Slovence radi na dvoru. Zlasti kot vzgojitelje svojih otrok in dvorne kaplane. Celo poslednji dvorni kaplan zadnjega cesarja, je bil Slovenec. Da pa je bil Slovenec Jurij Slatkonja tudi prvi dunajski škof in da je ustvaril po nalogu svojega vladarja še danes znameniti zbor Dunajske dečke, itak ni nič nenavadnega. Posebej velik je bil delež Slovencev kot študentov na novoustanovljeni dunajski univerzi. Ker so mnogi študirali tudi na drugih univerzah - v Padovi ali v Pragi - je bil delež intelektualcev slovenskega rodu nasploh velik.

Dunajska univerza, ustanovljena 1365, je bila dolgo najelitnejša univerza rimskega cesarstva. Skladno z zahtevo četrtega lateranskega koncila so imele že vse 13. stoletje župnije v slovenskih deželah svoje šole,[54] zato ne preseneča veliko število študentov iz teh in drugih slovenskih krajev. Ker je bil vsepovsod po Evropi enak univerzitetni red, jezik pa povsod latinski, so bili študentje od vsepovsod v enakem izhodiščnem položaju. Slovenci so lahko pokazali svoje prednosti. Samo na Dunaju jih je že od začetka redno študiralo vedno več stotin[55]. Potem so sedali na škofijske trone po Evropi, sprejemali visoke službe na dvorih, v diplomaciji, vojski, šolstvu.

Izjemen intelektualni potencial slovenskega prebivalstva habsburških dednih dežel[56] je prišel do izraza, ko je z uveljavitvijo tiska nastopil protestantizem. Dobesedno iznenada je sočasno z ostalo Evropo nastal izjemen knjižni fond v slovenščini od abecednikov in katekizmov do celotnega prevoda Stare in Nove zaveze Svetega pisma.[57] Večina velikih evropskih nacij takrat prevoda celotnega Svetega pisma še ni imela! Kolikšne naklade slovenskih knjig so tiskali protestanti, je mogoče sklepati iz podatka, da so protireformatorji, ko so čistili slovenski protestantski knjižni zaklad, sežgali cele vozove teh knjig. Če upoštevamo splošno veljavno oceno pismenosti takrat v Evropi, ki je bila manj kot 5%, potem si je mogoče predstavljati kulturno raven tega maloštevilnega naroda. Predvsem pa ob upoštevanju tega dejstva izgubi svojo vrednost pogosto ponavljana teza, da plemstvo in višji stanovi niso uporabljali slovenskega jezika, da niso bili Slovenci[58]. Res je predvsem, da se po te vrste identiteti niso posebej spraševali, govorili med seboj in si dopisovali pa so pogosto v slovenščini, kar dokazujejo ohranjena pisma in znanje jezika, na kar so bili mnogi ponosni in so si z njim tudi veliko pomagali, zlasti na diplomatskem polju[59]. In je seveda tudi res, da so protestanti s svojimi tiski umestili slovenščino med moderne evropske knjižne jezike[60] in zagotovili Slovencem trdno nacionalno identiteto.

Protestantizem je bil v slovenskih deželah nasilno zatrt, z njim je ugasnila silna slovenska književna žetev, a vendarle je slovenska zavest dobila spodbudo, ki je ostala[61]. Tudi katoliška prenova je morala upoštevati spremenjene okoliščine in uporabljati slovensko tiskano besedo. Na ta način so Slovenci dovolj pripravljeni pričakali pomlad narodov in jih izbruh nacionalizmov, ki ga je nosil industrijski imperializem, ni našel brez orodja. Sposobni, dobro izobraženi duhovi, so narodno zakladnico opremili z zgodovinskimi in umetniškimi teksti. Turški vpadi[62], francoske vojne in okupacija,[63] revolucionarno vrenje, so dali ljudstvu okusiti narodno samozavest, slovenščina v javni rabi ni bila več tabu, narodov genij je spočel sijajne pesnike in druge literate, ki so hodili v korak z ostalo Evropo. Raznarodovalni pritisk, posledica objestnega nemškega nacionalizma, ki je koračil z roko v roki s političnim nasiljem in ekonomskim ekspazionizmom[64], se je soočil s trdno fronto narodnozavednih intelektualcev, duhovnikov in z nastajajočim slovenskim gospodarskim jedrom. Zlasti osemnajsto in devetnajsto stoletje je bogato znamenitih Slovencev.[65] Kljub ostrim idejnim in programskim medsebojnim spopadom, je moderna slovenska nacionalna misel rasla in iskala izhod in železnega objema, ki je pritiskal tako s severa kot od zahoda.

Francoska okupacija v času Napoleona je dodobra prezračila slovensko družbo. Slovenska beseda in drugačna državna uprava sta našli svoj prostor. Francoska uprava je dovolila slovensko višje šolstvo, profesor, uradnik, časopis in knjiga so nenadoma znali slovensko. V tem prelomnem obdobju so vzniknili poganjki, ki so se slabega pol stoletja kasneje, v revolucionarnem letu 1848, razrasli v nacionalno samozavest Prešernove Zdravljice in referendumsko podpisovanje zahteve po zedinjenju slovenskih dežel v enotno državno skupnost[66].

Poseben pomen največjega slovenskega pesnika, mojstra klasičnih pesniških oblik, dr. Franceta Prešerna (1800-1849), pesnika Zdravljice, katere dve kitici sta danes besedilo slovenske nacionalne himne, je v tem, da je znal učinkovito nastopiti proti politiki, ki je iskala pot za uveljavitev Slovencev v zlitju z jugovzhodnimi sosedi, v zanašanju na nekakšno njihovo državno pravo, in ki se je utapljala v panslavističnih fantazmah. Odločno je zastavil svojo pesniško besedo in bistveno pripomogel, da so Slovenci ohranili tako svoj jezik kot nacionalno samobitnost v času najhujših pritiskov, ki so izvirali iz nemške, pa tudi italijanske imperialistične politike 19. stoletja.

Ta politika je znala usmerjati slovensko nacionalno energijo - kolikor je ni posrkala vase - v nadomestke: samoomejevanje v kulturno dejavnost, v etnično identiteto, zagledanost v neke tuje ideale in pomoč, ob hkratnem odrekanju lastnim močem in zgodovinskim upravičenjem. Namesto da bi Slovencem odkrivali resnico o njih samih, so jih pitali z izmišljijami in jim tajili zgodovinska dejstva, s kakršnimi se ni mogel  hvaliti noben drug narod daleč naokoli. Namesto državnosti so jim ponujali vero, folkloro in etnijo.

Skokovito napredujoči družbenopolitični razvoj Slovencev v drugi polovici 19. stoletja je bil trn v peti močnim, od industrijsko-tržnega ekspanzionizma obsedenim sosedom. Bilo bi tudi čudno in nelogično, če bi imperializmi, ki so krčevito grabili kolonialne posesti, zanemarili najbližjo soseščino, celo več, da bi si ne zagotovili prostih ključnih komunikacij. Trst je postal osmo pristanišče na svetu. Na Balkanu se je bližal obračun in delitev plena. Poti zlasti nemškega in italijanskega, a tudi še katerega drugega kapitala so vodile prek slovenskega ozemlja, kolikor ga je po tisočletju prisvajanja še ostalo. In prav tu, na sečišču ključnih prometnih povezav, se je vse dotlej varno skrit v nedrja dednih dežel pričel ekonomsko in politično prebujati dedič Karantanije, slovenski narod. Bilo bi naravno in vsekakor politično nujno, da bi se njegovi voditelji sklicevali na dediščino, na slovenska državnostna upravičenja, na tisočletno državno in kulturno zgodovino, dobesedno vklesano v kamen[67] in v evropsko kulturo[68], da bi zahtevali le svoje in ničesar drugega. A to se ni zgodilo. Nasprotno! Prav nič ni raziskano, po kakšni poti so se v narodovo vodilno plast vtihotapile ideje destrukcije, samoodpovedi in zanašanja na tujo berglo. Niti za trenutek ni stopila v ospredje lastna državotvorna misel. Vsi so stavili na karto neke tuje državnosti, neke druge kulture, neke fantazmične nacionalne identitete. Vegave, zgodovinsko neupravičene, navidezne, neplodne. Lastnemu narodu so odrekali njegovo bleščečo zgodovinsko državnostno izkušnjo, vojaško, politično, gospodarsko in kulturno samobitnost in organsko vraščenost v samo srčiko evropske civilizacije. Kako razdiralno je učinkovala ta, kdo (ne) ve odkod podtaknjena politika slovenskih nacionalnih voditeljev, kričijo dejstva 20. stoletja[69] in sto let zamude pri razglasitvi moderne suverene države Slovenije. Moč kapitala je bila velika! In kako dosledna, do zadnje podrobnosti izdelana je bila ta strategija demontaže slovenskega državotvornega samozavedanja, pokaže že droben detajl, da je slovenski koroški renegat[70] Tomaž Košat (1845-1914) prastarim slovenskim koroškim ljudskim pesmim podložil nemško besedilo in s pomočjo nemškutarskega državnega aparata s svojim pevskim zborom po vsem svetu delal reklamo za nemško Koroško. Ušes, ki niso hotele slišati, seveda ni motilo niti to, da so morali pevci tam, kjer je v nemščini zmanjkalo zlogov, mrmrati.

Drug detajl pa je iz časa po velikem ljubljanskem potresu leta 1895. Znameniti, umetnostnozgodovinsko, še neskončno bolj pa političnozgodovinsko nadvse pomemben Knežji dvorec v središču Ljubljane so podrli in zbrisali z obličja zemlje, četudi stavba ni bila močno poškodovana. Simboli lastne državnosti so morali izginiti, klečeplazni politiki so morali narediti prostor tujim simbolom.

 

 

Odlomek iz knjige slovenskega pisatelja Bratka Krefta Pričevanja, (Ljubljana 1984, str. 47):

 

... Tu na tem mestu pa moram pribiti pomembno dejstvo, da je krožek Ivan Cankar stal z vsemi svojimi člani ves čas na samobitnem slovenskem stališču in da je odklanjal tako politično kakor jezikovno »jugoslovajnarstvo«, kakor smo ironično imenovali politiko obeh glavnih meščanskih strank: klerikalne SLS in liberalno-demokratične. S Cankarjem in njegovim člankom »Slovenci in Jugoslovani« pa smo hkrati nasprotovali tudi znani predvojni tivolski resoluciji Jugoslovanske socialdemokratske stranke, ki jo je odklonil tudi Cankar, čeprav je bil njen član. Nihče doslej še ni dovolj znanstveno natančno, zgodovinarsko, politično, sociološko, psihološko itd. razčlenil, odkod in zakaj je sploh nastalo takšno »jugoslovanstvo«, zaradi katerega naj bi se Slovenci odrekli svojemu izvirnemu jeziku in vsej naši književnosti: od trdnega pionirskega dela naših protestantov na čelu s Primožem Trubarjem, Jurijem Dalmatinom in njegovim prevodom celotne biblije v slovenski jezik,  Bohoričeve slovnice in končno tudi Trubarjeve »Cerkovne ordnunge«, v kateri jasno zahteva tudi ustanovitev ljudskega šolstva, prek razsvetljencev do Prešerna, Levstika in Cankarja, ki je prvi zapisal besedo o jugoslovanski federaciji.

 

 

Kataklizma prve svetovne vojne, začinjena s Slovencem sovražnimi zahrbtnimi dogovori zahodnih zmagovalcev o predaji zgodovinskih slovenskih ozemelj prevarantski kraljevini Italiji[71] in nepravično zasnovan referendum[72] v tisočletni srčiki slovenstva, Koroški, je strahovito prizadela slovenski nacionalni potencial. A kljub izgubi skoraj polovice takrat še slovenskega nacionalnega ozemlja, vsaj ene tretjine prebivalstva in dveh tretjin nacionalnega bogastva[73], se je Slovencem posrečila emancipacija v državi Južnih Slovanov, skupaj s Srbi in Hrvati.[74] Seveda to ni bila rešitev, ki bi odgovorila na vsa eksistenčna, predvsem pa kulturna vprašanja prastare evropske nacije, trdno usidrane v čisto drug civilizacijski kozmos, vendar, etapa, če že ni bila najbolj prijetna, je bila očitno nujna, da je narod po strahotah druge svetovne vojne, revolucije[75] in skoraj polstoletne preizkušnje v komunističnem samoupravnem eksperimentu, našel ob pravem času dovolj energije in motivacije, da je prestopil svoj Rubikon in po tisočletju tavanja na prelomu drugega in tretjega tisočletja znova vzpostavil svojo lastno suvereno državo Slovenijo - Novo Karantanijo.

Drugo tisočletje je torej našlo Slovence v veliki Karantaniji. Vzhodna meja se je nekoliko umirila, Habsburžani so se polastili vojvodstva slovenskih dežel in iz njih naredili družinsko dragotino: Notranjo Avstrijo, Dedne dežele. Konsolidacija habsburške oblasti je pomenila dragocen, prepotreben predah za kulturno in gospodarsko reanimacijo. Geopolitična situacija dežel je bila taka, da so jih križarski pohodi manj zadevali[76]. Bila je to zlata doba arhitekture in književnosti. Novi samostani so bili gradbišča, kjer so vznikale mojstrovine v romanskem slogu. Danes barokizirana bazilika v Stiškem samostanu na Dolenjskem skriva pod streho popolnoma ohranjeno prvotno romansko zidovje. Ostanki v 19. stoletju zapuščene cerkve v Žički kartuziji na Štajerskem pričajo o vrhunski romanski evropski arhitekturi. Samostanski skriptoriji so producirali sijajne iluminirane kodekse. V Žički kartuziji so nastala dela evropskega pomena.

Habsburški dunajski dvor je svoje ambiciozne načrte uresničeval tudi tako, da je odpiral novo povezavo prestolnice z jugozahodom, z dostopom do morja v Tržaškem zalivu. Stara cestna povezava skozi osrednje slovensko ozemlje na trasi skozi Koroško in prek Vrat v Furlanijo, se je z obnovo in dograditvijo stare predrimske povezave, najprej s cesto in potem z železnico, premaknila proti jugu na črto Postojna - Ljubljana - Trojane - Celje - Gradec in naprej proti Dunaju. Tako je današnja osrednja Slovenja, tedanja Kranjska, prevzela primat med slovenskimi deželami. Jožef II. (1741-1790) je v uradovanje uvedel nemščino in s tem sprožil val germanizacije, ki jo je nosila industrijska revolucija, boj za trge, kolonialna ekspanzija. To vrenje je doseglo svoj vrhunec na prehodu v zadnje stoletje drugega tisočletja, v stoletje svetovnih vojn.

Slovenci so se krčevito upirali nasilju. Toda ogroženi so bili tudi od znotraj. Drugo polovico 19. stoletja je zaznamovala množična emigracija »s trebuhom za kruhom«, saj doma ni bilo dela. Orodje raznarodovalne politike obeh imperializmov, katere namen je bil krčenje etničnega prostora, je bila tudi depopularizacija in deruralizacija. Velike investicije, zlasti v prometne objekte, so privabile delavce iz kmetijskih področij. Ko so bili projekti končani, so ostali brez dela, in rešitev je bila pot v tujino. Na ta način in zaradi splošnega pomanjkanja dela je v sto letih od srede 19. stoletja vse do sedemdesetih let 20. stoletja zapustilo ožji slovenski prostor več kot pol milijona Slovencev v najboljši ustvarjalni in reproduktivni moči. Zahodnoevropske države so jih vsrkale dobrih 100.000, ZDA in Kanada več kot 300.000, Južna Amerika dobrih 30.000 in Avstralija nekaj manj kot toliko. Za komaj dvomilijonski narod strahoten davek. In negativna bilanca izseljevanja je trajala do najnovejših časov. Številčnost prebivalstva se je ohranjala predvsem na račun načrtovanega priseljevanja iz južnih jugoslovanskih pokrajin.

Poleg emigracijske katastrofe so Slovence v zadnjem stoletju drugega tisočletja doletele še vojne in revolucija, ki so tudi pobrale svoj davek, populacijski in gospodarski. Žrtve prve in druge svetovne vojne in komunistične revolucije 1941-1945 niti niso natančno preštete, gredo pa v deset in desettisoče. Na rovaš revolucije gre tudi zadnji izselitveni val v sedemdesetih letih 20. stoletja.

 

 

Prva svetovna vojna in italijanska protislovenska imperialistična zarota

 

Vse doslej je bila Italija v vsaki vojni, ki jo je začela, vojaško potolčena, na koncu pa je z diplomatsko zvijačnostjo kljub vsemu iztržila maksimum.

Na začetku prve svetovne vojne je kraljevina Italija stala ob strani, hkrati pa se je tajno intenzivno pogajala z obema vojskujočima stranema, da bi si na račun vojskovanja drugih prigrabila čimveč tujega ozemlja. Ta zarota je šla predvsem na račun Slovencev, saj je bil namen Italije zasesti velik del slovenskega nacionalnega ozemlja.

Po preigranju vseh možnosti je Italija sklenila 26. aprila 1915 z Anglijo, Francijo in Rusijo tajen dogovor, Londonski pakt, ki ji je kot plačilo za zahrbten napad na prijateljsko državo prepuščal Južno Tirolsko, Goriško-Gradiščansko, Trst, Istro in Dalmacijo do Neretve z otoki.

Za Slovence je to pomenilo izgubo skoraj tretjine ozemlja in prebivalstva. Zato je bilo razumljivo, da so se slovenski vojaki tako krčevito  in uspešno upirali italijanski osvajalski agresiji, ko je Italija 23. maja 1915 uradno napovedala Avstriji vojno in začela z operacijami na treh frontah - na Soči, na Koroškem in na Tirolskem.

Spopad na Soči je poleg zahodne fronte najhujši obračun vojskujočih se strani med prvo svetovno vojno. Italijani so z nekajkratno premočjo - na Soči celo z več desetkratno premočjo - obupno poskušali predreti fronto. Avstrijske čete, med katerimi je bilo prav zaradi patriotizma največ Slovencev in drugih Slovanov (67%), so pod vodstvom feldmaršala Svetozarja Boroeviča vzdržale in pred koncem vojne do tal potolkle italijansko vojsko, da je panično v razsulu bežala vse do reke Piave. Kljub porazu pa so Italijani uveljavili določila tajnega Londonskega pakta in po koncu vojne zasedli ozemlje, ki so ga zahtevali. Potešitev italijanskega imperialističnega apetita je zahtevala milijon in pol žrtev na italijanski strani in pol milijona na avstrijski.

Boji na Soči med prvo svetovno vojno in okupatorsko nasilje in komunistična revolucija med drugo vojno, sta največji katastrofi slovenskega naroda v dvajsetem stoletju. Tako strahoten krvni davek in gmotno škodo so od Slovencev zahtevali le še s turški vpadi na začetku novega veka.

 

 

BILANCA DRUGEGA TISOČLETJA

 

Konsolidacija fevdalizma.

Vpadi Madžarov prenehajo.

Slovenske dežele kot vojvodine trdno v evropskem političnem sistemu. Domači knezi enakopravno sodelujejo pri vladarskih opravilih v Svetem rimskem cesarstvu.

Tudi v notranjosti rastejo novi samostani (že l. 1003 Sv. Jurij ob jezeru na Koroškem). Eno pomembnih slovenskih kulturnih središč postane cistercijanski samostan Stična, ustanovljen leta 1136. Skriptoriji, iluminirani kodeksi, inkunabule.

V 13. stoletju si slovenske dežele pridobijo v trajno posest Habsburžani in na karantanski državnostni legitimiteti zgradijo svoj tisočletni rodbinski svetovni imperij.

Slovenske vojvodine kot Notranja Avstrija vključene v habsburške dedne dežele, ki jih dinastija skrbno čuva. 

Vojne z Benečani, turški vpadi, francoska okupacija in revolucije pretresajo Slovenske dežele. Vendar nastane sočasno z ostalo Evropo slovenska književnost (prva knjiga l.1555), šolstvo (jezuitske višje šole od l. 1597), kulturna dejavnost (ena prvih filharmonij sploh, leta 1701 v Ljubljani, častni člani Paganini, Haydn, Beethoven in drugi.).

Nacionalno prebujenje v 19. stoletju. Odpor germanizaciji. Program Zedinjene Slovenije.

Začetek razkosavanja preostanka s Slovenci poseljenih dežel. S plebiscitom leta 1866 je Italija odtrgala od matične dežele Beneško Slovenijo. Po kataklizmi prve svetovne vojne je umazana politika zahodnih zaveznikov najprej vzela slovensko Istro, Primorsko, Goriško in velik del Kranjske. Plebiscitna mašinerija ja potem vzela še slovensko Koroško.

Preostanek Slovenije životari v kraljevini Jugoslaviji do druge svetovne vojne.

Druga svetovna vojna. Okupatorji divjajo, morijo in vodijo ljudi v taborišča smrti. Komunistična partija prevzame monopol nad odporom, vodi partizansko vojskovanje in hkrati izvaja komunistično revolucijo. Svoj boj za oblast legitimira pred zavezniki in po njihovi zmagi prevzame v Sloveniji absolutno oblast. Pridobi del ob koncu prve svetovne vojne odvzetega ozemlja na zahodni meji, ne dobi pa Trsta in Gorice zaradi strahu zahodnih zaveznikov pred komunizmom in Stalinom. Izvaja revolucionarni teror. Žrtve vojne in revolucije so strahotne. Seštevek padlih, pomorjenih, izgnanih in pobeglih gre v stotisoče.

Do konca tisočletja propadeta tako jugoslovanski projekt kot socialistični družbeni eksperiment. V kratki a krčeviti »Vojni za Slovenijo« si Slovenci leta 1991 izborijo suvereno državo Slovenijo.

  

 

PREHOD V TRETJE TISOČLETJE IN INFORMACIJSKA REVOLUCIJA

 

Maloštevilni, a starodavni narodič je na bornem ostanku svojega nekdanjega ozemlja dočakal konec drugega tisočletja, izjemno dinamičnega in polnega zgodovinskih prelomnic, dobesedno na tleh. Strahoviti krvni davek obeh svetovnih vojn in revolucije, družbeni pretresi, emigracija, uničenje velikega dela kulturne dediščine[77] in nasilno brisanje zgodovinskega spomina so pospremili Slovence v zadnje, odločilno desetletje drugega tisočletja, v desetletje, ko se je sesula Potemkinova karikatura socializma na boljševistični način in ko so izginili še zadnji namišljeni ali podtaknjeni razlogi za nadaljnji obstoj južnoslovanskega federativnega eksperimenta.

Šok zaradi dotlej nepojmljivih zločinov in množičnih pobojev, ki so zaznamovali obdobje druge svetovne vojne in leta komunistične strahovlade po njej, je trajal med Slovenci skoraj pol stoletja. In skoraj neverjetno je, da je ostalo med ljudmi vseeno še dovolj energije, dovolj upanja, da so se odzvali edinstveni priložnosti v začetku devetdesetih let ob sesutju komunistične diktature in južnoslovanske velikosrbske kvazifederacije, ter se na referendumu enoglasno odločili za samostojnost, za suvereno državo Slovenijo, ki so jo potem v sicer kratki, a krčeviti vojni s srbsko JLA[78] z zmago na bojišču uresničili.

Prvo priložnost za samostojnost ob koncu prve svetovne vojne so od nekdanjih narodov Avstro-Ogrske izkoristili le Čehi skupaj s Slovaki. Slovenskim politikom tisti trenutek očitno kaj takega ni prišlo niti na misel. Potem, ko je sledilo globoko razočaranje nad unitarno monarhijo treh plemen,[79] je agresija sil Osi - 2. svetovna vojna -  odprla novo možnost, da bi slovenska politika končno stopila na mednarodni parket in se pred zahodnimi zavezniki legitimirala kot partner v antifašističnem boju za jasno opredeljen cilj: zmaga nad nacifašizmom in suverena zedinjena država Slovenija na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju, kolikor ga je še ostalo. A nič takega se ni zgodilo, čeprav je Jugoslavija s kapitulacijo kraljeve vojske sramotno izginila s političnega zemljevida Evrope.[80] Meščanske stranke po vsem sodeč niso opazile možnosti, iskale so izhod po liniji najmanjšega odpora, s tem pa prepustile politični prostor in iniciativo maloštevilni komunistični partiji, ki je po preizkušeni ljudskofrontovski metodi[81] izkoristila okoliščine, in sprožila v t.i. narodnoosvobodilni boj[82] preoblečeno revolucijo. Ker je izostala pričakovana hitra zmaga Sovjetske zveze in svetovne revolucije[83], se je vse skupaj sfižilo v grozovito medsebojno obračunavanje v okoliščinah, ki so bile v zgodovini Slovencev po svojih značilnostih brez primere. Na eni strani teror, na drugi okupator, žrtev obeh civilno prebivalstvo. Etablirane meščanske politične stranke niso videle dlje kot do z okupatorjem dogovorjene oborožene samozaščite, kar je revolucionarjem dokončno omogočilo pred zavezniki legitimirati njihovo nasilje kot boj proti okupatorju in po zmagi zaveznikov skupaj z njimi stopiti na zmagovalne stopničke.

Prvotno pričakovanje slovenskih komunistov, da bo Sovjetska zveza hitro premagala sile Osi in bo Slovenija ena od republik Sovjetske zveze, se ni uresničilo in proti koncu vojne so se zavezniki nasploh dogovorili za restavracijo Jugoslavije[84]. Voditelj komunistične revolucije in partizanskih čet v nekdanji Jugoslaviji, Josip Broz-Tito, spočetka ni mogel zagotoviti sodelovanja Srbov v projektu obnove Jugoslavije[85]. Iz različnih razlogov je bilo namreč na območju Srbije partizanstvo slabo razvito. Kljub Brozovemu pritisku in vojaškim akcijam je v Srbiji prevladovala Kraljeva vojska v domovini, t.i. četniki, pod vodstvom kraljevega obrambnega ministra, generala Draže Mihajloviča. Veliko Srbov je živelo tudi na področju Hrvaške in v Hercegovini, zato so tudi tam imeli Mihajlovičevi četniki močne enote. Ko je bilo že jasno, da je nacistični projekt propadel, se je Broz dogovoril z zahodnimi zavezniki, da sprejme večino srbskih četnikov v novo jugoslovansko armado pod svojim poveljstvom in jih vključi v končne operacije na ozemlju Jugoslavije. Zato so prevzeli nalogo likvidirati hrvaške in slovenske domobranske enote in kolaborante, kar je bila hkrati priložnost ustrahovati in za daljšo dobo onemogočiti težnje teh dveh narodov k samostojnosti[86]. S tem množičnim pokolom na ozemlju Slovenije zajetih ali iz begunstva vrnjenih pripadnikov nekomunističnih vojaških enot Slovencev in Hrvatov in ubežnih civilistov so si nekdanji četniki kupili varnost in hkrati, ker so bili velika večina v novi JLA, zagotavljali svojemu maršalu zvestobo vojske. To je JLA tudi v resnici počela vse do maršalove smrti! Omogočala mu je neomejeno izvrševanje oblasti v na silo skrpani federaciji.[87]Ves čas jugoslovanskega socialističnega režima po vojni je bil zaznamovan s tem zločinom[88]. Le tako je mogoče razložiti splošno navdušenje ob kolapsu samoupravnega socialističnega sistema in razpadu federacije. Rezultat referenduma za osamosvojitev Slovenije je presegel vsa optimistična pričakovanja in razgalil katastrofalno in uničujoče napačno politiko vodilnih politikov v preteklosti.[89] Samostojna Republika Slovenija je bila slovesno razglašena 25. junija 1991. Vlada v Beogradu, spodbujena iz tujine,[90] je takoj napadla novo državo. Toda pripravljenost in sposobnost slovenskih oboroženih sil je presenetila vse. Pokazalo se je, da JLA, v kateri so vodilne položaje imeli Srbi, ne more učinkovito delovati. Slovenci so zaustavili in bokirali njene motorizirane oklepne enote, vojašnice so bile obkoljene, brez vode, hrane in elektrike, vsak poskus napada je bil zavrnjen. Pripadniki JLA so množično dezertirali in se predajali slovenski policiji in vojski[91]. Nesmiselna agresija unitaristične armade se je sesula še preden je prišlo do tragedije katastrofalnih razsežnosti.[92] Še 5. julija je jugoslovanski general Blagoje Adžič imel hujskaški govor na beograjski televiziji. Grozil je s totalnim uničenjem Slovenije. Toda že 7. julija zvečer je bilo vsega konec. Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi je ugotovila, da je Slovenija zavarovala svojo plebiscitarno odločitev. Prišlo je do prekinitve ognja in na Brionih je bil sprejet dogovor, ki je zagotovil Sloveniji neodvisnost in mednarodno priznanje.[93]

Mednarodno priznana Republika Slovenija postane 22. maja 1992 članica Organizacije združenih narodov.

 

 

Mednarodnopravni akti, ki so utemeljili samostojnost in omogočili mednarodno priznanje Republike Slovenije

 

BRIONSKA DEKLARACIJA

Na povabilo jugoslovanske vlade se je dne 7. 7. 1991 ministrska trojka Evropske skupnosti na Brionih sestala s predstavniki vseh strani, ki so neposredno vpletene v jugoslovansko krizo. Cilj misije treh ministrov je bil, da bi ustvarili ustrezne pogoje za mirna pogajanja med vsemi stranmi. Vse vpletene strani so vzele na znanje deklaracijo Evropske skupnosti in njenih držav članic, sprejeto 5. 7. 1991, in ponovno potrdile njihovo polno zavzetost za uresničevanje predlogov Evropske skupnosti z dne 30. 6. 1991, da bi zagotovili prekinitev ognja in omogočili pogajanja o prihodnosti Jugoslavije.

V zvezi z omenjenimi predlogi je bil dosežen sporazum o oblikah in načinih uresničevanja, ki jih vsebuje Priloga I.

Strani so se strinjale, da morajo - z namenom, da bi zagotovile mirno rešitev - v celoti spoštovati naslednja načela:

- le narodi Jugoslavije in zgolj oni sami lahko odločajo o svoji prihodnosti,

- v Jugoslaviji je nastala nova situacija, ki zahteva natančen nadzor in pogajanja med različnimi stranmi,

- nujno, vendar ne kasneje kot 1. 8. 1991, se morajo začeti pogajanja o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije, brez vnaprejšnjih pogojev in na osnovi načel Sklepne listine KEVS iz Helsinkov in Pariške listine za novo Evropo (zlasti v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic, vključno s pravico narodov do samoodločbe v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, ter v skladu z ustreznimi načeli mednarodnega prava, vključno s tistimi, ki se nanašajo na ozemeljsko celovitost držav),

- kolektivno predsedstvo mora vzpostaviti polno avtoriteto in odigrati svojo politično in ustavno vlogo, zlasti glede na zvezne oborožene sile,

- vse vpletene strani se bodo vzdrževale slehernih enostranskih, zlasti nasilnih dejanj. Skupnost in njene države članice po svoji strani bodo pomagale pri doseganju mirnih in trajnih rešitev sedanje krize, pod pogojem in tako dolgo, dokler ne bodo zgoraj naštete obveznosti v celoti spoštovane.

V tem kontekstu Evropska skupnost in njene države članice sprejemajo prošnjo ostalih strani za pomoč in pospeševanje procesa pogajanj.

Njhova pomoč lahko obsega tudi opazovanje poteka pogajanj, strokovno pomoč delovnim skupinam, ki bi jih ustanovile vpletene strani, in se med drugim nanaša na pravna vprašanja, vprašanja človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin, kot tudi na gospodarska, trgovin­ska in varnostna vprašanja.

Glede na odločitev, sprejeto v Pragi v okviru KEVS, so se dogovorile, naj bi čimprej začela delovati opazovalna misija, da bi pomagala pri ustalitvi prekinitve ognja in pri nadzoru nad uresničevanjem preostalih elementov sporazuma, ki so ga ob pomoči Evropske skupnosti med seboj sprejele jugoslovanske strani. Smernice, ki se nanašajo na pripravljalno misijo, so naštete v Prilogi II.

Pozdravljajo pričakovan prihod pripravljalne misije visokih funkcionarjev, načrtovan za 9. 7. 1991.

Vse jugoslovanske strani so se obvezale, da bodo načrtovani opazovalni misiji nudile podporo s tem, da bodo med drugim njenim članom nudile polno zaščito in jim zagotovile svobodo gibanja.

Vse so se strinjale s tem, da je zaščita manjšin bistvenega pomena za uspešen izid pogajanj. Poleg tega so ponovno zagotovile, da bodo polno spoštovale s tem v zvezi sprejete obveze, v skladu z mednarodnim pravom.

Evropska trojka je pripravljena obvestiti države, udeleženke KEVS o poteku procesa pogajanj.

 

PRILOGA I

I - Režim na meji:

Nadzor mejnih prehodov bo v rokah slovenske policije. Delovala bo v skladu z zveznimi predpisi.

II - Carine:

Sporazum, ki so ga podpisali predstavniki zvezne vlade in vlada Republike Slovenije 20. 6. 1991, je ponovno potrjen in bo uresničen. Carine ostajajo zvezni prihodek, carine pa bodo pobirali slovenski carinski uradniki, ki jo bodo nakazali na skupni račun, ta pa bo pod nadzorom zveznih in republiških ministrov za finance in enega ali dveh zunanjih nadzorni­kov.

III - Nadzor zračnega prometa:

Za celotno Jugoslavijo obstaja enoten nadzor zračnega prometa. Notranji in mednarodni zračni promet nad Jugoslavijo nadzorujejo in zagotavljajo pooblaščene zvezne oblasti.

IV - Varnost meja:

Ponovno se vzpostavi stanje, ki je veljajo pred 25. 6. 1991. V obdobju suspenza (treh mesecev) bodo zaključena pogajanja, da se zagotovi urejen prenos kompetenc JLA na tem področju. Mejni režim, zasnovan na evropskih normah, ostaja trden cilj.

V - Nadaljnje oblike in načini izvajanja prekinitve ognja:

 - odstranitev blokad enot in objektov JLA,

- brezpogojna vrnitev enot JLA v njihove kasarne, - voznost vseh cest,

- vrnitev vseh objektov in opreme JLA,

- deaktiviranje enot TO in vrnitev v prostore nastanitve.

Vsi našteti ukrepi začnejo veljati čimprej, vendar ne kasneje kot 8. 7. 1991 ob 24. uri. VI - Ujetniki:

Vse ujetnike, ki so bili zajeti v zvezi s sovražnostmi od 25. 6. 1991, je treba izpustiti čimprej, vendar ne kasneje kot 8. 7. 1991 ob 24. uri. Mednarodni Rdeči križ bo sodeloval pri izvajanju te odločitve.

   

PRILOGA II

Uvod Vse države članice KEVS so zaskrbljene zaradi razmer v Jugoslaviji. Odbor visokih funkci­onarjev je na sestanku v Pragi razpravljal o odpošiljanju večnarodne opazovalne misije v Jugoslavijo. Očitno je, da lahko takšna opazovalna misija deluje le s polno privolitvijo vseh vpletenih strani. Da bi zagotovili, da misija opazovalcev lahko v celoti uresniči svoje naloge, je potrebno definirati njen mandat oz. pooblastila in določiti njene pravice in dolžnosti. Potrebno je sprejeti odločitve o financiranju njene dejavnosti in o številnih praktičnih vidikih. V ta namen so predloženi naslednji elementi:

Mandat

Opazovalna misija bo ustanovljena s ciljem, da nadzira razmere v Jugoslaviji, še zlasti s tem, da nadzira dejavnosti v Sloveniji - po možnosti tudi na Hrvaškem. Cilj tega dela je nadzor nad uresničevanjem preostalih elementov iz sporazuma, ki je bil dosežen med jugoslovanskimi stranmi ob sodelovanju Evropske skupnosti.

Trajanje mandata

Opazovalna misija bi morala biti sposobna čimprej začeti s svojim delom. Opazovalna misija bi lahko delala toliko časa, dokler bodo vse vpletene strani menile, da je to potrebno.

Območje delovanja

V sedanjih razmerah bi Opazovalna misija geografsko omejila svoje dejavnosti na Slovenijo in po možnosti na Hrvaško. Če se pojavi potreba, bi lahko območje delovanja na novo določili v sporazumu med vsemi vpletenimi stranmi.

Sestava in delovanje

Misija opazovalcev bi lahko imela mešano sestavo, to je, sestavljena bi lahko bila iz vojaških in civilnih oseb.

Misijo bi lahko sestavljalo 30-50 oseb. Glede na to, da je pomembno čimprej začeti z delom, izbiranje članov Opazovalne misije ne bi smelo odložiti začetka njenega delovanja. Praktična rešitev bi lahko bilo rekrutiranje opazovalcev iz vrst civilnih in vojaških članov dunajskih delegacij v CSBM, kjer je na voljo ustrezno strokovno znanje o procesu KEVS. Dopolnjena bi lahko bila z drugimi civilnimi ali vojaškimi uradniki.

Misija bi v Jugoslaviji ustanovila Koordinacijski center. Iz tega centra bi na različne sektorje pošiljali manjše enote - na primer s po dvema članoma. Vsaka od nasprotnih strani bi določila oficirja za zvezo, ki bo ves čas dodeljen v spremstvo omenjenim opazovalnim enotam.

Struktura vodenja in nadzora

Opazovalne enote bi delovale pod nadzorom vodje opazovalne misije. Vodja opazovalne misije bi dnevno lahko poročal odboru visokih funkcionarjev preko sekretariata KEVS v Pragi. Odbor visokih funkcionarjev bi lahko bil prvo mesto za evidentiranje informacij o dejavnosti opazovalne misije in za odločanje glede mandata oz. pooblastil misije, če bi to bilo potrebno.

Pravna vprašanja

Da bi zagotovili opazovalni misiji možnosti za opravljanje njenih nalog, bi bilo potrebno rešiti nekatera pravna vprašanja. Dogovori v zvezi s temi vprašanji vključujejo tudi določila, ki se nanašajo na diplomatsko imuniteto, kot tudi svobodo potovanja in komuniciranja v Jugoslaviji, med drugim tudi s koordinacijskim centrom in veleposlaništvi.

Praktična vprašanja

Med številnimi praktičnimi vprašanji, o katerih se je treba dogovoriti, se nekatera nanašajo na transport in prevajalske storitve tolmačenja oz. prevajanja, ki jih bo treba zagotoviti opazoval­nim enotam, kot tudi na način identificiranja opazovalcev in njihovo medsebojno obeležitev kot članov opazovalne komisije KEVS.

Glede na to, da opazovalna misija ni enota, zadolžena za ohranjanje miru, opazovalci ne bi nosili orožja.

 

 

TEMELJNA USTAVNA LISTINA O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE

 

Izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebi­valcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990,

upoštevajoč dejstvo, da je bila Republika Slove­nija država že po doslej veljavni ustavni ureditvi in je le del svojih suverenih pravic uresničevala v Socia­listični federativni republiki Jugoslaviji,

ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno ure­jena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin,

ob dejstvu, da federativna ureditev Jugoslavije ne omogoča rešitve politične in gospodarske krize, in da med jugoslovanskimi republikami ni prišlo do sporazuma, ki bi omogočil osamosvojitev republik ob sočasnem preoblikovanju jugoslovanske zvezne države v zvezo suverenih držav,

ob trdni odločenosti, da Republika Slovenija spoštuje enake pravice drugih jugoslovanskih repu­blik ter z njimi enakopravno, demokratično in po mirni poti postopno ureja vsa vprašanja iz doseda­njega skupnega življenja, spoštuje njihovo suverenost in ozemeljsko celovitost,

ter ob pripravljenosti, da se bo z drugimi jugo­slovanskimi republikami kot samostojna in neodvi­sna država tudi v prihodnje dogovarjala o institucio­nalnih in drugih povezavah,

 

sprejema

 

Skupščina Republike Slovenije na skupni seji vseh zborov dne 25. junija 1991 na podlagi ustavnih amandmajev LXVIII, LXXII in XCIX k ustavi Re­publike Slovenije ter v skladu s 4. členom zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije

 

TEMELJNO USTAVNO LISTINO O SAMOSTOJNOSTI

IN NEODVISNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE [94]

I

Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država.

Za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ.

Republika Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ.

Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti se uredi z ustavnim zakonom.

II

Državne meje Republike Slovenije so medna­rodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slove­nijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.

III

Republika Slovenija zagotavlja varstvo človeko­vih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.

Italijanski in madžarski narodni skupnosti v Re­publiki Sloveniji in njunim pripadnikom so zagotov­ljene vse pravice iz ustave Republike Slovenije in veljavnih mednarodnih pogodb.

IV

Ta ustavni akt začne veljati z razglasitvijo na skupni seji vseh zborov Skupščine Republike Slove­nije.

 

 

V tretje tisočletje je Republika Slovenija stopila kot suverena članica svetovne družine narodov, z močnim ekonomskim nabojem, pripravljena na mednarodno povezovanje na varnostnem gospodarskem in kulturnem področju, sposobna za soočenje z moderno informacijsko družbo in izzivi globalizacije. S svojimi izjemnimi naravnimi lepotami, burno zgodovino, bogato kulturno, gospodarsko in politično dediščino krasi srednjeevropski civilizacijski prostor.