Napoved prispevka na temo imena Ljubljana (“Liubilunaha”) na prvi strani Dela vnaša kar pravšnjo mero dvoma. Po vsem, kar je mogoče zaslediti v javnih glasilih, je mogoče reči le to, da bomo na odgovor, od kod ime Ljubljana, morali počakati.

Tistim, ki nismo znanstveniki, ostaja, da svoje pogruntacije ponujamo na štantih ali pa zavite v časopisni papir. Le zavidamo lahko “stroki”, ki ponuja svojo robo v bleščeči embalaži metod in sistemov, ex cathedra, v marmorju in za bleščečimi fasadami akademskih naslovov. A vendar se utegne zgoditi, da znanstveni zidar s svojimi dragocenimi obdelanimi marmornatimi bloki namesto impozantne palače sestavi vegasto latrino... Zato ni treba kar takoj vreči puške v koruzo. Še posebej ne, ker kaže, da imamo opraviti s fenomenom “zakaj preprosto, če lahko zapleteno”.

Posledice “usmerjene” teorije o naselitvi Slovencev so kompleksnejše in hujše, kot je videti na prvi pogled. Če bi se nam ne zdelo tako imenitno, da smo praktično edino ljudstvo v Evropi, ki se je besno preseljevalo, potem bi bilo še takemu trotu jasno, kdo je koga spraševal po imenih krajev in naselij, da so potem nastala imena na -ach. Ko so nemški in latinski pisarji (v drugih jezikih se dolgo ni “dalo” pisati) le-ta zapisovali, so jih naši kraji in ljudje že zdavnaj imeli. Seveda slovenska! Tako je tudi mogoče razumeti, da postane Plešivec hrib, kjer se pleše, čeprav vsako teslo ve, da je hrib plešast. Tudi za Turjak je jasno, da je to kraj vrh strmine, Strmec, da pomeni vzpon nanj pravo turo, tiste rogate živali, katerih ime se je nemškemu pisunu zapisalo za slovenski Turjak, pa je primerneje pustiti v njim prijazni ravnini. Dovoljeno je vsaj dvomiti, da bi te težke rastlinojedce vleklo v hribe, če je na polju dovolj hrane...

Kdor je kdaj slišal, kako si tujec lomi jezik, ko skuša izgovoriti ime Ljubljana, ta ve, da mu ne preostane drugega, kot da spaca nekaj na Loj... ali Laj... Nobeno čudo ni, če iz Ljubelja nastane Loibl. Zakaj bi bilo potem tako nemogoče, da iz Ljubljane nastane Laibach? Zadeva se seveda zaplete, če sive eminence kot strela z jasnega ukažejo, da se imena Ljubljane ne sme izvajati iz l'ub‑.[1] Res bi bilo lepo, če bi kdo navedel nekaj prepričljivih argumentov. Do takrat pa bomo vedeli, da je po deželah, kjer žive Slovenci (tudi če dandanašnji govore druge jezike), brez števila krajev na L'ub‑. In kot zakleto, mnogi leže na temenu lobanjastega hriba ali pod njim, pod čelom, ali pa so priljubljeni ob okljuk reke.

Tu je treba omeniti besedo, ki ima z imenom Ljubljane veliko skupnega. Ta je poljub. Najpomembnejše dejanje, ki ga ta beseda opisuje, je bilo poljub staroste plemena, ko je poljubil pred odhodom v boj mladega vojskovodjo na čelo. Ob takem razmišljanju se hitro izostri podoba kraja, priljubljenega ob Ljubljanski grad. Še bolj jasno postane, če se spomnimo, da na Hrvaškem še danes pesniško rečejo poljubu “cjelov”. Od tod je blizu do “čela” in poljub je nekaj, kar storimo na čelo. Kateri hrib ima lepše “čelo” od Ljubljanskega gradu?

Izvirni greh, katerega posledica so brezplodne razprave o izvoru imena slovenskega glavnega mesta, je očitno slepa vera v preseljevalno obsedenost Slovencev. Na srečo prihaja ta nemška imperialistična spletka počasi na dan. Lepe, obdelane in dragocene zidake, ki so jih s prizadevnim delom pripravili izvedenci različnih strok, bo slej ko prej mogoče namesto v pokvečeno latrino zložiti v skladno in ponosno zgradbo slovenske nacionalne zgodovine. Mi pa bomo s še večjo ljubeznijo lepote svoje domovine klicali z imeni, ki jih nosijo od zdavnaj.