Feljton
Darinke Kladnik v Dnevniku obravnava zgodovino Ljubljane. V četrtem
nadaljevanju navaja avtorica ugotovitve arheologinje Plesničarjeve, da je na
kraju, kjer so svojo Emono postavili Rimljani, že prej bilo naselje. To je
nekakšen novum med uveljavljenimi strokovnimi mnenji, ki so zgodovino Ljubljane
pričenjali z Emono[1].
Z Ljubljano in njeno zgodovino
so bile vedno težave. Te moremo razumeti, saj so njeno zgodovino obravnavali
večinoma tujci, največ Nemci, katerim se je prikazovalo le tisto, kar jim je
ustrezalo. Tudi domači zgodovinarji so prinašali tujo učenost in z njo križali
najdbe in izročila[2]. Nenazadnje
pa zveneči naslovi sami po sebi nikoli ne jamčijo, da so ex cathedra sodbe in
mnenja v skladu z resničnostjo. Še med obema svetovnima vojnama so se
znanstveniki na vse pretege prepirali, kje je bila nesrečna Emona. Ni jih bilo
malo (uglednežev iz vse Evrope!), ki so jo ugotavljali nekje pri Igu[3].
Tistim, ki smo doma pod grajskim
gričem, v samih nedrjih ob Grad priljubljene Ljubljane, ki nam je rodno mesto,
ljubo in drago, je samo po sebi razumljivo, da se ni bilo mogoče za stalno
naseliti nikjer drugje. Daleč naokoli ni kraja bolj prijetnega, zaščitenega
pred mrzlimi severnimi vetrovi, vsiljivimi tujci, z dovolj studenci žive vode[4]. Teh
nekaj hektarjev trdine med Gradom in Ljubljanico, med Pisanimi vrati in Trančo,
je bilo idealno selišče domorodcem. Varno zavetje so mu zagotavljali reka na
zahodni strani, na severu in vzhodu grajski grič z opazovalnico, in na jugu
močvara med Ljubljanico in Gradom (Prule = iz nem. močvirnat svet). Oba (in
edina) ozka dostopa v mesto - tam, kjer so bila kasneje Pisana vrata in Pod
Trančo - je bilo enostavno braniti. Voda, močvirje in gozd so bili v tistih
davnih časih praktično neprehodni.
Za razliko od tega kraja, kot
naročenega za stalen dom domačih prebivalcev, na križišču dveh pomembnih
prometnih poti v smereh sever jug in vzhod zahod, ki so se križale tam, kjer je
danes Prešernov trg[5], je
bilo Gradišče, prostor, kjer najdemo sledove rimske Emone, idealen kraj za
tujca, osvajalca, ki je z dvignjenega platoja iz varne razdalje in na čistini
nadziral domorodce.
Rimljani in Bizantinci so bili v
naših krajih pač vedno osovraženi tujek. Bili so
tujci, predvsem so pa prinašali s seboj drugačne življenjske navade. Najbolj
očitna razlika je bila v gradnji bivališč in življenjskega okolja. Mediteran,
domovina latincev in bizantincev, je zaradi svoje klimatske in geografske
specifike uveljavil stavbno kulturo na osnovi kamna in opeke. Mnogo manj
prijazna klima v naših krajih ni bila naklonjena temu gradbenemu materialu. Domorodci
so poznali primernejši material, ki ga je bilo povsod dovolj - les. Lesene
koče, krite s slamo, na pol vkopane v zemljo, so bile prijeten in topel domek v
dolgih zimskih mesecih. V njih ni bilo vlage. Res pa je, da jih je zlahka
uničil požar, a tudi sicer za njimi ni ostalo kaj prida, ko se jih je lotil
čas. Ni čuda, če se le v ozkem pasu ob Sredozemskem morju lahko hvalijo z
antičnimi spomeniki. Tam zmrzal ni robila kamna, tisto malo lesa, ki so ga
uporabljali pri gradnji, pa tudi ni pomenilo veliko[6].
Nikakor ni
mogoče trditi, da tam, kjer so rimski okupatorji postavili svojo naselbino
(vojaški tabor?) Emono, ni bilo nobenega selišča že prej. Navsezadnje je bil ta
kraj za tiste čase daleč od Ljubljane, poseljena pa je bila zanesljivo tudi
bližnja in daljna okolica npr. Šentvid ali Sv. Peter. Še več: dovolj je
znamenj, da so rimsko-bizantinski kulturonosci v teh krajih naleteli na precej trši
oreh, kot drugod po Evropi. Le pri nas so bile rimske postojanke skoraj
dosledno stran od domačih naselbin, ki so rimsko okupacijo preživele in se
dalje razvijale po svoje, mnoge seveda, kot je primer v Ljubljani, sčasoma
prekrile tudi sosednjo, zakleto ajdovsko (rimsko-rščansko)[7]
grobljo, ki je po propadu Rima služila kvečjemu za kamnolom. Sovražno
razpoloženje domorodcev, ki se nikakor niso hoteli podrediti tujcem (so že
imeli kaj braniti!), kaže tudi dejstvo, da se tujci niso mogli svobodno gibati
po deželi, ampak so postavljali na vsakih nekaj ur hoda utrjene postojanke[8],
kjer so prenočevali.
Razumljivo
je, da so se v stoletjih obstoja Emone spletle med tujci in domačini mnoge
vezi, stkale so jih trgovina, obrt, pa tudi - kaj je bolj naravnega? - čustva. Marsikaj
novega se je ukoreninilo. Kamen se je izdatneje uveljavil pri gradnji. Ostal
pa je ta svet še naprej popoln duhovni in materijalni tujek v okolju. Kakor domačini niso hoteli sprejeti
rimske civilizacije, tako so odklanjali tudi krščanstvo, ki je bila vera
okupatorja. Škof Severin je na svoji misijonski poti obiskoval izključno rimske
postojanke v sicer povsem poganski deželi.
V času, ko se je začel rimski imperij
sesedati, ko so na njegovem obrobju podivjane vojske in tolpe roparjev pričele
svoj ples, so tudi Emonci morali pobrati šila in kopita. Pritajena mržnja
domorodcev je planila na dan in dokončala posel. S tujci so morali pobegniti
tudi "domači izdajalci" (zveni nekam znano, kajne?!), v kolikor se
niso umaknili v bolj odročne kraje, saj domovine ni lahko zapustiti. To more
razvozlati uganko Ajdne in podobnih poznoantičnih najdišč v Sloveniji - ti
domorodci ("domači izdajalci") so bili namreč kristjani.
Ljubljana, varno vgnezdena pod
Gradom, je svobodneje zadihala. Le onkraj reke ob veliki cesti, ki je vodila k
morju in daljnim beneškim ravnicam, je počasi tonila v trnje in osat razdrapana
kamnita priča[9]
ponesrečene romanizacije Karantancev, Noričanov, Venetov ali kakor že kdo hoče
poimenovati naše prednike.
Tistemu, ki pravi, da praznuje
letos 850 letnico Ljubljane, pa bi se ne smelo zdeti čudno, če bi mu odvrnil,
da jutri moja stara mama praznuje prvi rojstni dan.
Članek je bil prvič objavljen 16. 6. 1994 v
Dnevniku
[1] Emona, oz.
naselbina na kraju, kjer so Rimljani postavili svoj vojaški tabor (ta se je pozneje
razvil v urbanizirano postojanko, kjer so se spletle vseh vrst vezi z
okoliškimi "domorodci"), naj bi bilo prvo naselje tod okoli. Na
možnost, da bi bila naselbina že davno pred Rimljani na desnem bregu
Ljubljanice, na prisojnem, zaščitenem platoju pod strmim pobočjem Gradu, okoli
današnje cerkve sv. Jakoba, na to ni dovoljeno niti pomisliti. Zato skrivajo
najdbe iz 4. stol. pr. Kr. na Gornjem trgu.
[2] Že Nemcem, še posebej pa potem
Srbom, je bilo veliko do tega, da onemogočijo vsako možnost povezovanja
Slovencev s prebivalstvom teh krajev pred Rimsko okupacijo, da vnaprej
diskvalificirajo vsak dvom v naselitveni konstrukt.
[3] Lazius Wolfgang,
Comentarii...(1598).
[4] Od
Wasserkasarne (Sic!) na Karlovški cesti, se mimo sv. Florijana (Plečnikov
vodnjak!) nizajo neusahljivi studenci. Na dvorišču Magistrata ga je umetniško
obdelal Robba.
[5] Tu je bil prvotni prehod (most -
brv) čez Ljubljanico.
[6]
Šele proti koncu srednjega veka so v Srednji Evropi lesene stavbe
pričele nadomeščati zidane. Zidane so bile prej kvečjemu cerkve (zato značilna
imena npr. Bela cerkev ipd.) in, seveda, utrdbe (gradovi).
[7] Z "ajdovski" so naši
predniki poimenovali tuje vsiljivce in njihove domače priliznjence. Tisti čas
so bili Rimljani že kristjani, pa je bilo krščanstvo domorodcem mrzko, kot vera
okupatorja. Po razsulu imperija niso vsi Rimljani pobegnili v Italijo, marveč
so se nekateri - še posebej tisti, ki so se povezali z domačini - umaknili na
težje dostopne kraje: "Ajdna", "Ajdovski gradec".
[8] Ohranjeni
ostanki na območju Hrušice.
[9] Gradišče