 |
 |
 |
Pazite se, dragi Butalci!
22.01.2003
Potem, ko so v Butalah pozabili,
da so se za samostojno državo enoglasno odločili na plebiscitu prav zato, da se
bodo lahko kar najhitreje vključili kot suveren subjekt v evropske in atlantske
strateške povezave, jih je obsedla prava referendumska manija. Ne manjka dosti,
pa bodo razpisali referendum ali naj sonce vzide ali ne...
Ker se je blebetanje, kako nujno je, da se ljudje znova
odločijo o že zdavnaj in vedno znova na parlamentarnih volitvah preizkušeni
odločitvi o EU in NATO, izkazalo za od sile nevarno za verodostojnost butalskih
državnih uradnikov in voljenih funkcionarjev (tudi za kakšno dobro službico v
Bruslju pa Strassbourgu), je nekdo odkril rešilno bilko – bolje: rešilni kanon:
Pazite, dragi Butalci! Če boste na (nepotrebnem!) referendumu stvar
zakomplicirali, bodo morale v vojsko tudi punce!
Lepa reč! V Butalah imajo ustavo, ki prepoveduje, da bi
zakon različno obravnaval državljane glede na spol. Imajo pa tudi zakon o
vojaški službi, ki počne prav to! Kar pomeni, da bi prav vsi fantje, ki so v
Butalah ta hip prisilno, proti svoji volji v vojaški službi, lahko mirne duše
takoj odkorakali iz vojašnic domov. Menda ne bo kdo rekel, da bodo butalski
politiki, ki so jih polna usta ustavnosti, zakonitosti, pravnega reda in
enakosti pred zakonom, dovolili, da bi veljal zakon, ki je evidentno
protiustaven? Ali da bi celo koga zaradi takega invalidnega zakona preganjali!
Lepo vas prosim!
To, da so sedaj v Butalah zelo glasni taki, ki grozijo, da
bodo tudi punce na silo oblekli v uniforme in zvlekli v vojašnice, je – tako je
videti – samo časovno zafecljan in s pametjo skregan poizkus, da bi zakon
veljal enako za državljane obeh spolov, čeprav je napisan drugače. Da je to
kakorkoli povezano z referendumom o Natu, se zdi samo nam, Nebutalcem...
Andrej Lenarčič
Mlatenje prazne slame
01.03.2003
Nerad se oglašam. A kaj, če pa so ušesa polna mlatenja prazne
slame. Po »duhovičenju« izvoljenih predstavnikov v parlamentu, kako da bi
izstopili, preden kam sploh pridemo, moram poslušati še primerjave z
Jugoslavijo: Da je Bruselj kot Beograd, da je nova evropska ustava prepisana
jugoslovanska ... Neverjetno! Ljudem, ki kažejo videz razumnih bitij, očitno ni
jasno, da primerjajo neprimerljivo. Kdo pa je koga kdaj kaj vprašal, ko so
imperialisti delali Jugoslavijo? Kateri slovenski parlament pa je o čem takem
kdajkoli odločal? Kakšne »države« pa so sestavljale to balkansko
»eksperimentiranje na živem telesu narodov«? V Jugoslavijo so nas porinili tuji
interesi kot čredo – prvič leta 1918 celo kot nerazpoznavni del »troedinega
plemena« (kar je bil sicer – pošteno rečeno – že kar napredek, saj naši ugledni
zgodovinarji pišejo, da smo se semkaj priklatili kot »krdela« ...)
Danes je Slovenija suverena država, kljub temu da so se pri
oblastnem koritu vedno drenjali tipi, ki o državi očitno nimajo pojma. Lepo
prosim pomembneže, ki razpravljajo pred javnostjo, naj ne žalijo zdrave pameti,
če jim že država nič ne pomeni ali če o njej nimajo pojma!
Andrej Lenarčič
Odnos do Romov
Ona, 12.08.2003
Tudi v Oni berem o odnosu do Romov. Sprašujem se, kdo je
komu dal pravico, da poriva te ljudi nekam, kjer jim potem iz žepov davkoplačevalcev
ponuja nekaj, za kar sploh ni gotovo, da so ga prosili!
Rad bi vedel, kdo je tisti, ki odreka tem ljudem osnovno
človekovo pravico, da se šolajo in izobražujejo, da si poiščejo delo, da
zaslužijo svojo plačo, da plačujejo davke, vodo, elektriko, kurjavo, cestnino
in gorivo za avtomobile in druge običajne stroške za svoje življenje, do česar
smo si mi »drugi« vzeli – tako je videti – absolutno pravico.
Zanima me tudi, kdo je tisti, ki Romom odreka osnovno
človekovo pravico, da se udeležujejo po svoji uvidevnosti, v okviru
uveljavljenih običajev in pravil, življenja v družbi in javnosti nasploh?
Naj se pokaže!
Andrej Lenarčič
Še en prispevek k neki blaznosti
14.01.2004
Slišimo in beremo, da bodo zaposleni
v VRTCIH!!! (nalašč in z razlogom poudarjam) evidentirali in kontrolirali
premoženje staršev, katerih otroke imajo v varstvu. Da bi človeka kap! Kaj smo
tudi tukaj zabredli nazaj v totalitarizem? Od kdaj pa imajo v civiliziranih,
demokratičnih državah VRTCI pravico (pri nas pa očitno kar nalogo!) vohljati za
premoženjem svojih strank? In ga ni, ki bi zakričal! Kam za vraga nas porivajo
ti nori oblastniki, ki so jih polna usta Evrope, hkrati pa na svojem dvorišču
delajo realsocialistično anahronistično kreaturo!
Človeka mine veselje spremljati,
kaj se dogaja. Že ko so sprejemali sloviti paket zakonov od izobraževanja do
vrtcev, je bil ponujen amandma, ki bi odplaknil relikt boljševistične vohljaške
organiziranosti družbenega življenja, ko so kar v vsaki ulici pooblaščeni
zaupniki skrbeli, da je bilo vse pod kontrolo, in so oblastniki lahko v miru
prežvekovali. Z veliko muko je bil amandma sprejet v dokaj pokvečeni obliki, ki
ni več prinašala nič pametnega, pa še ta »spodrsljaj« so vestni skrbniki za »čistost
sistema« nemudoma popravili s podzakonskimi akti.
Za kaj je šlo? Na kratko in v
grobem: Vrtec oz. tisti, ki skrbi za finančno poslovanje vrtca, preprosto
ugotovi stroške na posameznega varovanca in izroči staršem nalog za plačilo.
Starši račun poravnajo, če pa imajo – ali mislijo, da imajo – po takem ali
drugačnem predpisu/zakonu pravico do olajšave, kar mora biti določeno z
zakonom, katerega izvrševanje je naloga resornega ministrstva (to je pač
finančno ministrstvo), predloži plačilni nalog temu državnemu organu, ki ima
itak vse potrebne podatke o upravičencu in tako lahko nemudoma določi, kolikšen
delež morajo plačati starši in koliko bo pokrila država. Starši plačajo vrtcu
svoj del, preostanek pa pokrije neposredno vrtcu država/ministrstvo.
Na ta način ni nikakršnega
podvajanja zbiranja podatkov, podatki so popolni in natančni, ni nobenega
nepooblaščenega in nekvalificiranega zbiranja občutljivih informacij, nobenega
izgovora za vohljanje za sosedi in, kar je najpomembnejše: finančno poslovanje
vrtcev je ažurno, enostavno in pregledno – prav nobene možnosti za kakršnokoli
hoteno ali nehoteno zmešnjavo ali za kakšen žep koristno izgubo ni.
Ampak tukaj v Podalpju velja
tisti staroavstrijski rek: Warum einfach, wenn es kompliziert auch geht …
(Le zakaj preprosto, ko pa se zapleteno tudi da …)
Nič kaj vesel pozdrav!
Andrej Lenarčič
Perverznosti
23.01.2004
Razsežnosti »še enega prispevka
k …«, ki ga je na žrtvenik slovenske državnosti nagrmadila tukajšnja
pravniška elita, že dolgo krasijo časopisne tirade enega njih. Kako je mogoče
prevračati besede, pojme in pomen, berem tudi danes (22.1.2004) na drugi strani
spodaj desno. Citirani del 32. člena ustave bralcu ne razkrije, da veljajo
določbe le za ljudi, ki bivajo na ozemlju države. Oseba, ki ni državljan, je –
tako je mogoče ta člen razumeti – prav tako deležna teh pravic, kadar niso
omejene z zakonom.
Republika Slovenija je te pravice
s posebnim ustavnim zakonom natančno omejila in hkrati širokosrčno odprla
možnosti vsakomur, ki je hotel v novih okoliščinah živeti v Sloveniji. Sicer pa
je iz prakse jasno, da mora tujec predvsem imeti veljaven dokument in potrdilo
o vstopu v državo, razen kadar je to urejeno drugače z meddržavnimi sporazumi.
Kako natančne so državne
administracije v teh zadevah, so osebno izkusili mnogi, ki so se znašli znotraj
Evropske unije, pa niso imeli potrdila o vstopu – prav nobeno sklicevanje na
človekove pravice ni pomagalo, če so se zapletli v konflikt z uradniki. Ubogati
so morali: Na levo krug, marš! Ali pa v keho. O stalnem prebivališču pa
interesenti lahko povprašajo kakšnega immigration officerja ob vstopu v ZDA, če
se komu zdi Evropa premalo demokratična. In še marsikaj bi bilo treba povedati.
O pravici do pritožbe zaradi tega ali onega pri soočanju z državnimi organi pa
menda ni treba nakladati.
Andrej Lenarčič
Sožitje in spopadi
10.03.2004
Podpis pod sliko (Delo, 5. marca, str. 4) ni v skladu z
znanstveno resnico. Beremo namreč »Ko so v Trst vkorakali partizani … partizan
žene kolono …« To pa je zavajajoče in nedopustno, ne le zaradi resnice, tudi in
predvsem zaradi političnih implikacij, katerih posledice nas vedno znova
tepejo, mi pa kar naprej nastavljamo hrbet in njegov podaljšek. Kratka
intervencija, kakršna je možna v časopisu, ne omogoča obsežnejše razlage, zato
naj omenim le bistveno, kar se tiče tega podpisa k sliki:
V Trst so vkorakale enote jugoslovanske 4. armade (JA) in
enote 9. korpusa Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ), ki so bile
formalno in dejansko pod neposrednim in izključnim poveljstvom Vrhovnega štaba
NOVJ.
Ni dobro, če resni zgodovinarji iz meni neznanih razlogov
površno opletajo z dejstvi ali pa v strokovna besedila vpletajo poljubnosti.
Kaj vse se iz takšnih navideznih malenkosti lahko izcimi, vidimo že pri
naravnost bebavem ponavljanju izmišljij nemške (in še katere) šovinistične
zgodovinske šole 19. stoletja o nekakšnem naseljevanju nekakšnih primitivnih
»slovanskih krdel« (če smem parafrazirati dosežek nekega drugega uglednega
slovenskega zgodovinarja!) v našo domovino.
Naj kot dodatno ilustracijo omenim prav tako škodljivo in
zgrešeno ponavljanje, kako so Slovenci trpeli pod »fašističnim nasiljem«,
hkrati pa se ignorira resnica, da je bilo genocidno nasilje nad Slovenci
sistematično državno nasilje države Italije, ki seveda hvaležno sprejema
ponujeni odpustek in se uspešno skriva za »fašizmom«. Mi pa lahko celo v
znamenitem kobariškem muzeju gledamo razstavljene dokumente, ki pričajo o te
vrste državnem terorizmu iz časa, ko v Italiji fašizem še ni bil na oblasti, a
napisi k eksponatom vztrajno navajajo »fašistično nasilje«. Italije ni nikjer …
Andrej Lenarčič
Bi človek ne verjel, pa je res!
22.03.2004
Vedno znova se razplamteva razprava o lokaciji za umetniške akademije
v Ljubljani. In, kot zakleto, vedno znova pride na površje lokacija sredi
strogega (nastajajočega?) prometnega/poslovnega jedra mesta. Narobe svet!
Videti je, kot da z mestom upravlja neka klika, ki se je odločila imeti meščane
(in še koga) za norca. Kot da bi ne bilo dovolj elitni, reprezantativni hotel
zapreti v slepo ulico (pri čemer so pohabili edino res (vele)mestno ulico v
Ljubljani), so potem nekdanji hotel ob železniški postaji (!) spremenili v
ministrstvo (!) in sedaj ne dosti stran zganjajo burko z akademijami. In to v
mestu, kjer je za vsako rabo dovolj primernih lokacij.
Andrej Lenarčič
Evropa zdaj
06.05.2004
Tik pred zdajci je završalo:
Nesramnost! Na slovesnostih ob vključitvi v EU bodo nastopali samo vladajoči.
Zahtevamo, da nastopita vsaj dva iz opozicije!
V tisti Evropi, kamor smo se vsi
tako zavzeto prizadevali priti (nazaj), štejejo kaj v javnem življenju le tisti
ljudje, ki so se izkazali v kulturi, gospodarstvu, dobrodelnosti, športu …
Politiki imajo svoje igrišče v strankah in v parlamentu, od koder jih ljudstvo
na volitvah z mandatom pošlje na odgovorne javne službe. Tam, v javnih službah,
pa ni več opozicije, je samo dolžnost in odgovornost.
Seveda je bilo tukaj nekoč
drugače. Ugled, položaj v družbi in debelino denarnice ti je določalo članstvo
oziroma funkcija v pravi (in edini) stranki. Incident na predvečer v Ljubljani
pove, da ta boljševistični zmaj v podobi nekaterih politikov še vedno opleta z
repom po naši evropski deželi. Da je to res, je pokazala zahteva, kdo da mora
poleg tistih, ki jim je ljudstvo na volitvah podelilo mandat, še stopiti v soj
žarometov na slavnostni tribuni: eden je »kader« iz peskovnika ZSMS in ZKS,
drugi pa je kot poveljnik igral karte v gozdnatem Mačkovem ranču.
Da razlog za zahtevo ne tiči v zaslugah
glede osamosvojitve in (predvsem) uspešnega zaključka pridruživenih stremljenj,
pove dejstvo, da ni bilo zahteve, naj nastopi kdo izmed tistih opozicijskih
politikov, ki so se izkazali z delom v evropskem parlamentu ali na bruseljskem
parketu … Pa bi se zagotovo našel kdo tak! Navsezadnje je eden celo
predsedoval neki zelo pomembni komisiji. A seveda ta nima prej omenjenih
kvalifikacij …
Čas bi bil, da evropske sape
preženejo ta zadah preteklosti!
Andrej Lenarčič
Vsa naša »bratska združenja narodov«
08.05.2004
Spretno, ostro in popularno je pero g. Borisa Ježa, in
blagor mu, ki z njim piše …
Stavek iz tokratnega njegovega stolpca: »Vmes smo imeli
nekaj časa celo svojo državo Slovenijo, ki pa smo jo pred dnevi širokosrčno položili
v naročje 'evropske skupnosti narodov'.« tudi zato tembolj zahteva klicaj. »Smo
imeli«? »Položili v naročje«? Pisec to misel gradi na različnih »skupnih
domovinah«, ki so nas doletevale v različnih minulih časih. Meša pa ne »hruške
in jabolka«, marveč kar »šljive in zvezde«, če si vzamem pravico izumljati nove
prispodobe. Vse bolj ali manj skupne domovine doslej niso v ničemer niti
podobne Sloveniji v EU. Kolikor toliko »naša« je bila le habsburška Avstrija,
natančneje njene »dedne dežele«, ki so bile dejansko nekdanja slovenska
Karantanija, ki so si jo potentni švicarski roparski vitezi pravočasno
prilastili, privojevali in priženili ter si na njeni evropski državnostni
legitimiteti zgradili svetovni imperij. Seveda so, tako kot Slovenci, tudi oni kmalu
na to pozabili ter dediščino med prvo svetovno vojno po nemarnem zapravili in
pomalem poniknili, Slovenci pa smo skoraj sto let begali kot »vojni plen«
razmetani po štirih državah - niti ne kot narod, ampak kot manjšina ali v
najboljšem primeru kot delček nekega fantomskega »troedinega plemena«, proti
koncu farse pa še kot nekakšni komunalni samoupravljalci.
Dogodek konec minulega stoletja je prelomnica brez primere.
Nobene podobnosti ni mogoče ugotoviti s poprejšnjim st(r)anjem. In kdor vleče
vzporednice med minulo bedo in vključevanjem suverene države v »zvezo suverenih
držav sui generis«, kar nedvomno EU je, meša »šljive in zvezde«. Take sorte
mojstri so tudi tisti, ki vpijejo, da je predlog evropske ustave kopija
kardeljanske iz leta 1974. Ta ni prebral bodisi slednje ali predloga evropske –
najbolj gotovo niti enega niti drugega!
Vstop Republike Slovenije v Evropsko unijo še poudarja in
utrjuje državnostne atribute naše slovenske države.
Andrej Lenarčič
Prenova Deželnega dvorca v Ljubljani
26.05.2004
Lepo je videti, kako obnavljajo
osrednjo zgradbo ljubljanske Univerze. Potihem si je mogoče prišepniti, da bi
bilo še mnogo lepše, če bi se kar se da urno ta Univerza obnovila in posodobila
predvsem vsebinsko. Je pa res, da je čemenje v stavbi, zapisani zgodovini, pač
»zunanji spolni znak« ustanove …
Že res, da znanje temelji na
izkušnjah in prizadevanjih davnih rodov; je pa v celoti in povsem namenjeno
današnjemu in še zlasti jutrišnjemu dnevu.
Ker vsebine nikoli ni mogoče obravnavati
popolnoma ločeno od posode, je seveda iluzorno pričakovati, da bo »djanje in
nehanje« korifej, skritih v palači, ki pripada vednemu včeraj, mladim rodovom
odprlo vrata »svetlega jutri«, pa naj je njih domovanje še tako bleščeče (in
drago!) polikano.
Kakor je znanost in védenje scela
naravnano v jutri (če naj kaj velja in če naj je vredno svojega
denarja …), je položaj skoraj obrnjen pri zadevi, ki se še kako tiče
omenjene zgradbe. Zgradba, ki jo sedaj likajo, je namreč dokaz in priča
slovenske državnosti, ki ni od včeraj, ampak traja brez prekinitve, odkar se
piše zgodovina. Najstarejše, kar je v sloveči Zahodni Evropi zapisanega v nekem
jeziku, ki ni klasično latinski ali grški, vpije o slovenski veri, kulturi in
knezih (to je menda spisek atributov države?), simboli, kronike, inštitucije in
»življenja tek« pa prinašajo vse to v današnje čase. In rodovi, ki jih je tok
zgodovine ponesel v moderno suvereno Slovenijo, še pomnijo, da so se mnogi
dogodki, pomembni za moderno slovensko državnost, zgodili v tej zgradbi, na
balkonu in na trgu pred njo.
In kakor je simptomatično, da
Univerza, ki naj bi hlepela po »jutri«, vztraja v zazidanem »včeraj«, je prav
tako, če ne še bolj simptomatično, da tistim, ki jih je ljudstvo pooblastilo,
da upravljajo s slovensko državnostno dediščino, kljub glasnim pobudam niti na
misel ne pride, da bi zapustili boljševistično skupščino, dediščino najbolj
mračnega, nedemokratičnega obdobja v vsej slovenski zgodovini, in se vrnili v
zgradbo, ki seva žlahtno državotvornost. Žal vse kaže, da je čas k vzvodom
odločanja naplavil ljudi, ki ne morejo iz svojega vrtičkarstva, katerih vidno
polje ne zajame državnostnih razsežnosti, ki se najbolje počutijo v vlogi
izvrševalca navodil »odozgo«. To pa je seveda nekaj svetlobnih let daleč od
slovenskega občutka za državo in oblast, o katerem pričajo že spomeniki iz
davnine.
Zato ni slučajno, da tudi glede
lipicancev poslušamo le tarnanje, kako nam jih »kradejo«, namesto da bi
odgovorni eskadron teh naših plemenitih konj uporabili v protokolarne namene in
bi lipicanci paradirali pred visokimi državnimi obiski. Vsemu svetu bi
pokazali, da je to slovenski »državni« konj. A kljub temu, da se policija nekaj
gre s konji in da je denar za protokolarne potrebe tu, da torej vse skupaj ne
bi nič stalo, bi pa silno koristilo, niti deset let ponavljanja pobude pred
vsemi mogočimi »inštancami« ne hasne.
Kaj je gnilega?
Andrej Lenarčič
P. S.: Stvar vpije tudi o
načelih varovanja spomenikov! »Varovanje«, ki ne zajema tudi funkcije, ni
nobeno varovanje!
Nov požiralnik proračunskega denarja
05.06.2004
Bogastvo idej in obilna fantazija, ki poneseta umetnike v
ustvarjalne orbite, postaneta še kaj hujšega od nočne more za davkoplačevalce,
če ju zajaha birokracija z močjo oblasti. Vse razumne meje pa presega domišljija
in spretnost tistih, ki iščejo (in na žalost tudi najdevajo) vedno nove pipice,
da polnijo s proračunskim denarjem svoje nenasitne žepe.
A ne gre le za finančno svinjarijo. Še hujši od tega je
zločin nad okoljem, saj te nenasitne kreature, ki se skrivajo za birokratskim
oblastnim aparatom, nezadržno in nepopravljivo rušijo za preživetje ljudi
bistveno ravnosvesje v naravi. Brezobzirni roparji javnega denarja najprej
dopustijo stihijsko pozidavo nepopisno dragocenega ekosistema Ljubljanskega
barja, da potem sami debelo šarijo po tej od Boga dani njivi, jo z avtocesto in
vseh vrst mega gradbenimi projekti »tržijo« – kakor se "»lepo« reče tej
pridobitni raboti – in se norčujejo iz zdrave pameti.
Da je oblastna birokracija smrtno nevarna (vsakemu) življenju,
je pokazala že dunajska obsedenost z žitnico na našem Barju pred dobrimi
dvestotimi leti. Iste sorte klike so nekaj kasneje ponovile vajo na bavarskem
Donaumoosu pri Ingolstadtu, ki je nekakšen dvojček našega Barja. Tragedija
tiste pokrajine vpije danes do neba. Do kam pa se bo slišal jok in stok vsega
živega (bolje rečeno: umirajočega) z našega Morosta?
Prostora, ki je na voljo dopisovalcem v časopis, je na
žalost premalo za naštevanje, kaj vse je treba ukreniti, da se vrne zdravje
Barju in zašije razcefrane žepe davkoplačevalcev. Pobude so toliko stare, kot
so tehtne, in razvoj dogodkov tukaj in na tujem jim vedno bolj pritrjuje.
Andrej Lenarčič
Cvikam!
10.07.2004
Pišete, da je vlada ustanovila
Center za podporo približevanju EU. Minister Cvikl da je to dejanje upravičil s
tem, da Slovenija bolje kot katera koli druga država v Uniji pozna in
razume … skupno zgodovino … manjše kulturne in jezikovne ovire …
skratka idealen »most«.
Ne me basat! Sto let več ali manj
prisilnega sožitja z okoljem, ki je bilo vso znano zgodovino tam nekje »za
devetimi gorami«, ni moglo zmanjšati razlik. Ko je umetno tvorbo končno
razgnalo, smo s svetlobno hitrostjo odleteli nazaj v svoje kulturno okolje in
nemudoma postali člani EU. Kljub stoletnemu vplivanju!!! Okolje, ki
»dela« Slovence, je tako drugačno, da njegovi izdelki še po stoletju ne morejo
izgovoriti mnogih vokalov in konsonantov ondašnje govorice. Koliko »polkarjev«
in »valčkarjev« pa zazna 5- ali 7-delni takt? No, ja!
Jasno, da človeštvo ne more brez
razumevanja. In Slovenci ga imamo prek vsake mere. Skozi vso zgodovino! To
dokazujejo Slovenci, misijonarji v Afriki in na Madagaskarju pa v Polineziji,
Indiji in kdo ve kje vse še, to dokazujejo tisoči, ki so pred grozo, ki je
lomastila iz gozdov, pobegnili na druge celine in so danes čast in kras novega
okolja (pa še Slovenci so ostali povrh …). Svoje razumevanje in brezmejno
toleranco smo pokazali v odnosu do zatiralcev, okupatorjev in agresorjev,
kradljivcev naše zemlje, vrednot in zgodovine. Kaj je narobe, da je obojega
tako malo doma in med seboj? To je treba premisliti.
Močno cvikam, ko berem, kaj
govori minister Cvikl!
Andrej Lenarčič
Ne gre le za skupek obljub
11.09.2004
Delo, 3. septembra
»Ne bomo sprejeli, da bi Slovenija postala poskusni laboratorij
evropskih strank!« ste poudarili kot geslo ob poročilu o predvolilnem kongresu
LDS.
Lepa reč! Komaj se je udejanila plebiscitarno izražena
ljudska volja, že si nekdo upa zlorabljati institucije EU za domačo politično
kuhinjo. Za Evropo so se odločili slovenski volivke in volivci! Vladna
administracija je bila to dolžna uresničiti! V Evropi vladajo konservativne
stranke! Stranke vrste LDS tam skoraj nimajo besede. Kaže, da želijo ta manko
nadomestiti z nenavadnimi potezami doma. Kaj naj si drugega človek misli,
razen, da je vladajoča LDS administracija s figo v žepu uresničevala
referendumske odločitve državljank in državljanov ... (So ji zato referendumi
tako v napoto?)
Andrej Lenarčič
Ne gre le za skupek obljub (2)
25.09.2004
Delo, 3. septembra
Pod tem naslovom piše g. Biščak, izvršni direktor LDS – če
smem verjeti natisnjenemu –, da sem »citiral« del programskega kongresnega
govora predsednika LDS in potem, da je »citat« debelo potvorjen.
Gospodu Biščaku povem, da nimam pojma, kdo je tisto, kar sem
dobesedno prepisal iz časopisa, in kar je zagotovo imel priložnost sam
prebrati, »potvoril« (tu pa jaz uporabljam narekovaj – ne »navednice«), da pa
je »debelo potvoril« (če tokrat citiram njega) moj prispevek prav on, gospod
Biščak sam, saj Andrej Lenarčič ni citiral govora predsednika LDS, ampak je
jasno in razumljivo naslovil misel uredništvu Dela, ki je očitano »potvorbo«
natisnilo kot geslo ob svojem poročilu o predvolilnem kongresu LDS.
Pismo uredništvu sem namreč začel z besedami: »Ne bomo sprejeli,
da bi Slovenija postala poskusni laboratorij evropskih strank!« ste poudarili
kot geslo ob poročilu o predvolilnem kongresu LDS.
Dovolj jasno? Vsaj toliko, kot je jasno, da si je gospod
Biščak dovolil umazano manipulacijo na račun Andreja Lenarčiča.
Andrej Lenarčič
Škandal
24.09.2004
Škandal na kontrolni točki
nedoločene razmejitve na Dragonji opozarja in kliče k razsodnosti! EU, ki
utemeljeno in skrajno racionalno teži k integraciji vseh evropskih regij v
združeno Evropo, ima eno samo uresničljivo in produktivno priložnost, ki je s
posurovelim ravnanjem hrvaških uniformirancev v vsej jasnosti stopila pred
obličje svetovne javnosti: da znova vzpostavi stanje, ki je veljalo tisočletja
– in to očitno ne brez razloga. Države jugovzhodno od Kolpe in Sotle naj bodo
nemudoma znova sestavni del Evrope, seveda pa mora nadzor in odgovornost za
stanje v območju prevzeti tisti, ki je to nosil vso znano zgodovino: Bizanc –
ali Carigrad ali Istanbul, kakor je komu bolj drago. Na ta način je takoj rešen
tudi problem vključitve Turčije v Unijo, kar je prvi pogoj kakršne koli
stabilizacije Balkana.
Andrej Lenarčič
Euro ali evro?
29.10.2004
Saj bi bilo najbolje biti tiho in
ne drezati v usmiljenja vredni slovenski jezikarski osir, a nekdo mora le
povedati:
euro je denarna enota Evropske
unije in ne Evrope! Torej je denar EU-ja. Zato se tudi imenuje EUro.
Andrej Lenarčič
Res stvar rumenega tiska?
25.11.2004
Na televiziji je bilo 21.11.
mogoče videti pogovor novinarja z mandatarjem. Na vprašanje, ali lahko pove,
kdo (če) bo prva dama odslej, je mandatar odgovoril, naj bo to stvar rumenega
tiska.
Vse lepo in prav. A vendar je
pravica ljudi, da o tistih, ki hočejo zanje izvrševati vladna opravila, tudi
kaj vedo in jih poznajo. V normalnem svetu, katerega obnebju pripadamo, je zelo
običajno, da je predsednik vlade poročen in s soprogo nastopa javno.
Navsezadnje je potiskanje družinskih zadev javne osebe na strani rumenega tiska
nekoliko neokusno. Če to počne javna oseba sama, pa vsaj čudno.
Andrej Lenarčič
Pijanost
01.12.2004
Policija tudi decembra ne bo
popuščala prehitrim in pijanim. Pod tem naslovom lahko preberemo tudi: »… toda
v Sloveniji je bilo od začetka novembra od 231 povzročiteljev smrtnih prometnih
nesreč kar 86 vinjenih.«
K temu velja pripomniti, da policija
očitno more (ali ne) popuščati tam, kjer kaj ima – to je npr. pri kaznovanju.
Očitno pa s(m)o popolnoma popustili (ali pač ni kaj popuščati …) pri
zdravi pameti. Ta se namreč vpraša, kako to, da je kar dobrih 62%
povzročiteljev smrtnih nesreč TREZNIH!!!
Tukaj je nekaj narobe! Da pijanec
ne ve, kaj počne, to menda razumemo. Kaj pa je narobe s treznimi, ki so v
(veliki) večini med povzročitelji???
Ja, kaj č'mo. Cefizelj …
Andrej Lenarčič
Kodeksomanija
09.12.2004
Se še praši od »kodeksa« in bojda
njega učinkov. Zato ni odveč vprašanje: v čem je razlika med zakonom in
»kodeksom«.
Ker tičimo globoko v črednem
orientalizmu, malikovanju »voditeljev« (bolj ko »kult osebnosti« pometajo pod
pregrogo, bolj ga je okolje polno!), nismo dovolj občutljivi za tisto, kar si
je človeštvo mukoma priborilo. Past se skriva celo v znani frazi:
»Vsi smo pred zakonom enaki,« saj
večina Zemljanov pove to drugače in vsekakor bolj natančno: »Zakon velja za vse
enako!« Na prvi pogled razlika ni očitna, je pa bistvena.
V kratkem pismu časopisu seveda
ni mogoče na široko razpravljati. Je pa sedaj mogoče odgovoriti na zastavljeno
vprašanje: razlika med zakonom in »kodeksom« je ta, da zakon velja za vse
enako, »kodekse« pa si pišejo zaprte skupine, klike, mafija itd.
Andrej Lenarčič
Davčna stopnja
27.05.2005
Veliko se piše o aktualni zadevi – davki, proračun,
gospodarska rast – in mnenja so kar se da različna. Najbolj enovita je
zaskrbljenost tistih, ki se prebijajo iz dneva v dan v okoliščinah, ki jim jih
pripravijo drugi.
Povedal bi tole:
Surovi kapitalizem je prav gotovo vir bleščavega napredka in
visokega standarda. Z eno grdo napako: deležen je tega le otok blaženih. Ves
preostali planet pa seveda gaga. In tudi teh mamljivih čarov kapitalizma ni
brez nesreče Darfurjev »tretjega sveta«.
Ta reč ima svoj neizogibni konec. Lahko slutimo, kakšen.
Zato moderna družba, ki hoče preživeti, ne more biti družba
»enotne davčne stopnje«, borbe proti »transferjem« in podobnega nasilja
močnejših nad šibkejšimi, drugačnimi. Moderna, v preživetje usmerjena družba je
prav družba transferjev. Transferjev! Družba, ki zavestno, hote, a seveda
odmerjeno deli dobrine. Ki odločno spodbuja sposobnejše, daje možnost
spretnejšim, a hkrati zajema iz skupne sklede, da pravično deli potrebnim,
prikrajšanim.
Državo so ljudje iznašli zaradi tega!
Andrej Lenarčič
Nogomet
30.07.2005
Danes ste me razveselili z novičko, da bo predsednik naše
vlade veseljačil (kot navijač njihove nogometne reprezentance!!!) pri
predsedniku vlade sosednje države. Priznam, da me navdušuje, da je naš
predsednik očitno obredel že vse za Slovenijo pomembne države partnerice na
Planetu(?), pa mu je zmanjkalo navdiha in mora obiskovati le še državo, ki niti
za začetek kakih mednarodnih pogovorov ni dobra, da o kakšni kredibiliteti raje
ne bi …
Še bolj je indikativno, da je svetovalec predsednika te
sosedne države človek, ki je med glavnimi krivci za napad JLA na Slovenijo in s
tem za vso pošastno balkansko morijo, ki je sledila. Gre za takratnega zveznega
zunanjega ministra Budimirja Lončarja, ki je z lažjo prepričal takratnega
trapastega zunanjega ministra svetovne velesile, da je podprl beograjsko
morilsko avanturo na Balkanu!
Bravo, naši!
Kaj pa penali???
Andrej Lenarčič
Pristanišče vrtnic
08.10.2005
Kar je preveč, je pač preveč in zaradi zdrave pameti in
osnovnega poštenja se ne smemo iz ljudi norčevati. Bo kdo rekel, da nima
smisla? Zase trdim, da posmehovanja ne odobravam.
Kar nekaj znancev je bilo navdušenih nad govori svojega
idola. Zdi se, da jih niti nazorno pojasnilo ni prepričalo, da govorec zadevo
bere s prosojnih zrcal teleprompterja, ki zadnje čase tudi pri nas krasijo
govorniške pulte. Danes znova navdušenje nad »govorom, ne branjem« v Delovih
Pismih bralcev.
Lepo prosim, povejte ljudem, da govorec govore, ki mu jih več
kot očitno sestavijo drugi, bere s pomočjo napravice, s katero se ponašajo
tisti z one strani luže od Clintona naprej, s tem, da tam celo kak kavboj stvar
neprimerno bolje obvlada – vsekakor bere vsaj manj zatikajoče in prestrašeno.
(In sproti obrača liste napisanega govora! Saj se nikoli ne ve – lahko kaj
odpove … )
Andrej Lenarčič
Ali so znoreli?
Ona, 08.11.2005
Iz pogovora z ministrom Drobničem: "Sporočati želimo,
naj ljudje živijo vrednote ... Sporočiti bomo poskušali, kakšen naj bo stil življenja
in katere so njegove prednosti ..." Kaj so vsi vladajoči znoreli? Koliko
časa že čepijo na oblasti? Mislim, da je čas, da začno izvrševati svoje naloge,
dušebrižništvo in flanc pa naj prepustijo drugim. Jim morebiti ni jasno, za kaj
jih davkoplačevalci plačujemo? Jim morebiti ni jasno, da so v službi, ne pa
neki komandanti, ki jih pozna človeštvo iz nekih hudo bridkih časov?
Andrej Lenarčič
Potočka zijalka
14.11.2005
Obsedenost nekaterih posameznikov, ki sicer navzven kažejo
znake vrste homo sapiens, a vseeno ravnajo, kot bi včeraj prišli iz Potočke
zijalke, ustvarja pretresljivo sliko o deželi, ki ni le članica EU, ki se ne
postavlja le z vrhunsko civilizacijsko dediščino, marveč poseduje v kamen in
pergament zapisane dokumente o pradavni, dejansko najzgodnejši demokratični
družbeni ureditvi na celini, ki ni grška ali latinska (pri čemer je prva bolj
ali manj »znanstveno« okrašeno pravljičarstvo, druga pa diktatura non plus
ultra). So – tako je videti – v tej deželi vplivni in odločujoči faktor ljudje,
ki ne prenesejo resnice, da je ta najzgodnejša demokratična državnostna
tradicija pač slovenska. Bog pomagaj!
Namesto da bi bili ponosni na korenine in dediščino, ki
osupne vsakogar, ki se z njo sreča, se obsedeno zaganjajo v še tisto malo, kar
je po stoletjih genocidnega divjanja po deželi še ostalo od slovenske
identitete. In če jih že absurdnost početja ne gane, bi morali vsaj nase kaj
dati in se posloviti od bebavih prevodov slovenskih toponimov, ki ne vpijejo le
o slovenskosti dežele in njenih prebivalcev, marveč tudi urbi et orbi
razglašajo intelektualno prikrajšanost puhloglavih tujerodnih uradnikov, ki so
plemenita prvotno slovenska poimenovanja trapasto prevedli (Plešivec -
Tanzenberg ali Oselica - Eseldorf!!! Vsi svetniki, na pomoč!).
Morebiti zveni tovrstnim mediokritetam tolažilno, če na
turistični spletni strani, ki propagira Dunaj, med celo množico jezikov – menda
le še marsovski manjka – zaman iščemo slovenščino. Pa je to eden uradnih
jezikov, jezikov, ki so uradno v rabi v Avstriji. In ne le to! Dunaja, katerega
latinizirano ime Vindobona jasno govori o slovenskosti kraja (Vindi, Vendi,
Vindišarji itd.), brez Slovencev zagotovo ne bi bilo takega, kot je. Ne bilo bi
prvega škofa, ljubljanskega rojaka Sladkonje, ne prepevali bi tako sladko
dečki, ki jih je ustvaril, niti bi ne skakljali slovenski lipicanci pred
množico turistov. A da bi zapisali kakšno besedo v jeziku naroda, ki mu
Avstrija dolguje svoj nastanek in obstoj in tisto, kar je slave? Mein Gott! Kaj
takega!
Zatorej ni čudno, če se mora med te vrste svojatjo občinski
svetnik na Koroškem na začetku tisočletja informatike in globalizacije
privezati na krajevno tablo, da mu je primitivci ne ukradejo …
Bože moj! Al Kaida ima očitno različne prijeme!
Zavodi
24.11.2005
Da je z resnico vedno križ, je na svoji koži občutil celo
veliki Korzičan, za katerega ni povsem gotovo, ali je moral umreti v
izgnanstvu, ker je brezobzirno tolkel po nomenklaturah, ali zato, ker je enako
pogumno razkrinkaval zgodovinske »vire«, nastale v zloglasnih srednjeveških
samostanskih skriptorijih.
V vsem nakopičenem ščavju pa vendarle tičijo mnoge resnice.
Tudi ta, da so Sina izročili tujcu v kruto pogubljenje prav najvnetejši
pooblaščeni častilci njegovega Očeta. In le slep in gluh se more pretvarjati,
da še danes tega in takih ne manjka. In ker je On Resnica sama, je prav, da ne
zamudimo nobene priložnosti za resnico, pa če je še tako drobcena in z malo
začetnico.
So te dni v Butaliji praznovali. Spominjali so se Začetka z
veliko začetnico, a z resnico, ki je je bilo tako malo, da niti male začetnice
ni bilo treba. Slavili so z govori in muziko znamenite Zavode, »prvo slovensko
gimnazijo« v mlaki šentflorjanski, čeprav je čista Resnica, taka z veliko
začetnico, da to sploh ni res.
Kar zadosti res je, da je bila v teh krajih že prej kakšna
gimnazija s slovenskim učnim jezikom. Še bolj pa je res, da je tisti čas
najbolj pooblaščeni častilec Očeta v teh krajih zaskrbljeno ugotavljal, kako se
osipa zvesta čreda in vse manj nadebudnežev stopa v vrste pooblaščenih častilcev.
Seveda: Novi časi so prinašali nove možnosti. Prišlo je že tako daleč, da je
bila v Trstu, takrat največjem butalskem mestu, tik pred zdajci ustanovitev
čisto prave butalske univerze, nad katero pooblaščeni častilci ne bi imeli
komande.
Kaj hujšega! Kot da ni dovolj škode napravil že oni
Gregorčič.
Zdaj je šlo pač zares. Takoj je bilo treba ukrepati in
pokneženi pooblaščeni častilec se ni obotavljal. V dvorih tam zgoraj, kamor so
Butalci po nasvetu svojega pesnika hodili s trebuhom zunaj, je dosegel, da z
butalsko univerzo ni bilo nič, pač pa mu je bilo dano postaviti sredi Butalije
čisto slovensko srednjo šolo, kjer bodo skrbeli, da butalskemu naraščaju misli
ne bodo uhajale predaleč, kaj šele na tuje civilne univerze – domače itak ne
bo! – in da bodo zato vrste častilcev vedno popolnjene in obnebje kulture in
znanosti rezervirano le zanje. Navsezadnje so bili Očetovi pooblaščeni častilci
s svojim vsezaverodomcesarjevstvom onim tam ob Donavi nadvse koristni, četudi
so Sina v podobi svojih rojakov pomalem pribijali na les.
Je videti, kot da od Resnice niti male začetnice ni več, a
vseeno štrli iz vsake špranje, pa tudi iz velikanske podrtije, ki so jo
zakuhali ti isti …
Andrej Lenarčič
Reši se, kdor se more!
02.12.2005
Bilo je, in prepričani smo bili, da se ne more nikoli več
vrniti, prepričani, da bo namreč odslej vladal zakon in ne subjektivni (ali od
nekih partij zaukazani) občutki, »kaj je prav in kaj ni«.
Preveč gorja so prizadejali človeštvu samozvanci in
odrešeniki tipa Benito, Adolf, Stalin et consortes, da bi človek ne obnemel, ko
predsednik vlade na Bledu prostodušno polaga na ušesa pravosodju, da »samo
predpisi niso dovolj«.
Seveda ni nobenega dvoma, da se je človeštvo z veliko muko
in na podlagi bridkih izkušenj dokopalo do »Pravice z zavezanimi očmi«, kar je
sinonim za »izključno in samo predpisi«, za pravilo, da niti ni kaznivega
dejanja, če ni opredeljeno z zakonom. Zato ne preseneča, da se vedno znova
najdejo, ki jim je ljubša bližnjica, s poudarkom »na občutku«, na »vedenju, kaj
je prav in kaj je narobe«.
A kot rečeno, preveč zla se je skotilo na Planetu pod takimi
gesli, da bi se človek ne zgrozil, ko sliši takšno srhljivo poodmevanje. In to
v času, ko vsi žrtvovani v imenu takih »bližnjic« niti strohneti še niso
utegnili …
Andrej Lenarčič
Nadškofje
31.12.2005
Včeraj je Delo na drugi strani pisalo o »slovenskem nadškofu
Rodetu«, ki zna biti kmalu kardinal. Ker je Delo med najbolj natančnimi med
tistimi, ki obveščajo tukajšnjo javnost, je prav, da ste natančni tudi v takih
rečeh. Rode ni slovenski nadškof, ker je to nekdo drug. Rode je nadškof,
Slovenec, nadškof, po rodu Slovenec, nadškof slovenskega rodu ... itd. Je pa
seveda dr. Rode kurijski nadškof in bo tudi po vsem sodeč kurijski kardinal,
kardinal rimske kurije! Zagotovo pa ne bo slovenski kardinal. Slovenskega
kardinala Slovenci doslej še nismo imeli, in ga tudi drugo leto še ne bomo
dobili. Oba kardinala doslej, ki sta bila rojena Slovenca, sta eden avstrijski,
drugi pa kanadski. Rode pa bo torej vatikanski – kurijski.
Slovenskega ni in ga zaenkrat očitno še ne bo!
Andrej Lenarčič
H karikaturi zaradi karikatur
10.02.2006
Ko človek gleda posnetke pobesnelih trum razbijačev in
požigalcev, za katere je utemeljeno dvomiti, da je kdo izmed njih v življenju
prebral kak časopis, da o ilustracijah in karikaturah ne bi začenjal, se mu
utrne misel:
Nihče, kdor ne more pokazati verodostojnega prerokovega
pooblastila, se nima pravice postavljati v vlogo njegovega advokata. Še manj pa
sme biti prizadet, če kdo po svojem papirju riše čačke, za katere utegne kdo
misliti, da so neki prerok …
Če jih že tišči uničevati in rezati vratove, potem naj vsaj
tako blesavih izgovorov ne ponujajo. So pač taki, pa amen. Da se civilizacija
ve ravnati.
Ubogi Planet! Kazalo je že, da smo končno zlezli iz potočkih
zijalk …
Blebetači, ki se postavljajo kot politični predstavniki, pa
bi bili usmiljenja vredni, če bi ne bilo njih ravnanje nevarno za vse ljudi.
Andrej Lenarčič
Sprevrženosti
04.03.2006
Tragedije, o katerih vse prevečkrat beremo v medijih,
opozarjajo, da je v družbi nekaj hudo narobe. Je občutek, da smo v nekaterih
rečeh pod nivojem Potočke zijalke.
Če začnem pri nedolžnih pijancih: povsem skregano z zdravo pametjo
je, da se z opitimi osebami, ki so dejansko v nekem stadiju bolezni, ukvarjajo
organi pregona in prisile, namesto strokovnega, medicinskega osebja. Nemočne
žrtve alkohola premetavajo po kiblah in puščajo ležati v luknjah za
»pridržanje« do streznitve, namesto pranja želodca, toalete, potrebnih lekov in
podobnega.
Pozornost vzbuja poudarjeno zanimanje nekaterih ljudi iz
pravosodne sfere za tiste nesrečnike, ki imajo nek kratek stik na relaciji od
hlač do možgan in jih ob nepravem času kaj močno, nepremagljivo zasrbi. Te
nesrečnike, ki ali svoje težave razkazujejo ali – v hujših primerih – s svojim
problemom prizadenejo otroke in druge bližnje, nekateri potem s prav neverjetno
zagnanostjo preganjajo po sodiščih in jih tlačijo za dolga leta v zapor, a v
resnici gre za bolnike, ki jim je treba pomagati.
In nazadnje ono najbolj strašno – česar so prav sedaj polni
časopisi – ko duševni bolnik mori.
Dejansko je komaj mogoče verjeti, da družba, ki razpolaga z
vrhunskim znanjem v zadevah duševnih motenj, ki ima na razpolago ustanove za
obravnavo takih primerov, evidentne duševne bolnike (kaj drugega je oseba, ki
zverinsko zmasakrira sočloveka?) obravnava kot kriminalce in z njimi ravna v
skladu s kazenskimi postopki in običaji, ki veljajo v pravosodju, namesto da bi
že ob prvi manifestaciji take, za okolico nevarne duševne motnje nesrečnika
obravnavala v zanj primernih zavodih. Bolnika dobesedno še bolj obnorijo in
pošljejo na »tehnično izpopolnjevanje«! Noro!
Kje so zavodi za socialno delo? Kje so psihiatri in psihologi?
Nenazadnje ni zaradi tako napačnega ravnanja samo toliko
novih žrtev brez potrebe, marveč gre tudi za čisto navadno kršenje temeljne
človekove pravice do medicinske pomoči. Če ne pomagata lek ali kemija, potem
ima stroka na voljo še druge medicinske postopke.
Andrej Lenarčič
Pogovor s sodnico ustavnega
sodišča
Ona, 28.03.2006
Vprašanje: Kaj je za vas pojem demokracije?
Odgovor sodnice: » ... svobodne volitve, tri ločene veje
oblasti ..., ki delujejo po načelu medsebojnih zavor in ravnotežij, varstvo
človekovih pravic in tržna ekonomija.«
O vsem je mogoče razmišljati različno, vsak po svoje. Nima
pa vsako mnenje enake teže. Če o kaki zadevi govori sodnica ustavnega sodišča,
ima zagotovo zelo veliko.
A hkrati to mnenje dosti pove o dejanskem stanju stvari pri
nas in o razlogih, zakaj je tako (klavrno). V okvir navedene definicije
demokracije je pač mogoče stlačiti prav vse, do popolne zlorabe demokratičnega
instrumentarija za potrebe oblastnih klik. Navsezadnje še ni ugasnil spomin na
bahave »skupščine« azijatskih satrapij in bleščava demokratična pročelja
diktatur, polnih nasilja kapitala, gulagov in otočij.
Demokracija namreč niso (zgoraj našteta) orodja in naprave.
Demokracija je stanje, ko se brez ostanka, vedno in sproti, uresničuje volja
ljudstva. Verjetno je to lažje, kadar so sredstva enostavna in pregledna, in
mnogo težje, kadar so zavozlana v bahavost privida in prevare.
Andrej Lenarčič
Zlorabe
28.07.2006
Navajate izjavo celjskega škofa dr. Stresa (Delo, 21.7.2006,
Na kratko) o zlorabi vere v politične namene. Kdo bi priznanemu strokovnjaku za
marksizem ne verjel. A vendar bi bilo mogoče kakšno reči tudi o zlorabi vere v
gospodarske namene …
Andrej Lenarčič
Nalepke za popis stanovanj ali ladja norcev
24.08.2006
Se je debelokožim birokratom totalno utrgalo? Ljudje,
naredimo red, saj nas bodo dotolkli! Ti tipi si – tako je videti – domišljajo,
da so gospodarji nad življenjem in smrtjo svojih sužnjev. Kakor da so prespali
vse revolucije in holokavste in hočejo ponoviti vajo.
Andrej Lenarčič
Pravo in etika
07.09.2006
Delo, 31. avgusta, na 2. strani: Pravo je nad etiko, toda …
Da, en velik toda, celo več jih je. Predvsem naslov ne pove
resnice. Kakor intervjuvanec pravilno ugotovi, da je (lahko) več etik, zakon je
pa eden, je treba prav tako ugotoviti, da pravo (le) ravna po zakonu (če!), in
torej evidentno ni zakon. Nad (vsako) etiko je namreč izključno zakon in nič
drugega.
Andrej Lenarčič
Boljševistične metode
09.09.2006
UL FLRJ, št. 4/52, 28.1.1959 določa postopek pri
nacionalizaciji stanovanj:
» …občinski organ, pristojen za notranje zadeve, z javnim
razglasom pozove vse državljane, civilno-pravne osebe in društva, da v
določenem času prijavijo na predpisanih obrazcih pri občinskem finančnem organu
vse zgradbe oziroma njihove dele, ki jih imajo v lasti …«
Nalepke so takrat verjetno presegale zmogljivost rdečih
birokratov. Danes, ko smo v posmeh zgodovini uvozili tak primerek z znamenite
rdeče univerze v »USA«, bo z nalepkami lažje …
In raja bo zadovoljno blejala …
Seveda pa je vsaka podobnost s tokratnim
»samoevidentiranjem« premoženja zgolj slučajna.
Andrej Lenarčič
Beltinci-Hotiza-Cerje
16.09.2006
Vzneseno praznovanje v Beltincih, potem kolaps države in
politike pri Hotizi in sedaj še ena proslava na Cerju. Vse to pripoveduje
zgodbo zavožene politike slovenskih narodnih voditeljev.
Še tako slavje v Beltincih ne more preglasiti umiranja
Porabskih Slovencev, še tako bleščavo proslavljanje vrnitve Primorske ne bo
prekrilo morja slovenskih grobov in izgubljene slovenske dežele onkraj. Manjka
le še veliko slavje v Libeličah! To bi morebiti prav ta čas, ko se v mrak
pogreza izgubljena Koroška, streznilo politiko.
Sprevrženo je proslavljati, ko bi se morali spominjati
pošastno zmedene, kapitulantske, kolaborantske, koritarske, sektaške, prodane,
nedržavotvorne politike velikega števila »narodnih voditeljev« v zadnjih
stoletjih, ki je Slovenijo in Slovence skoraj dotolkla, zbrisala z zemljevida.
Tragična in sramotna smešnica pri Hotizi (in seveda še kje!) le pritrjuje tezi.
Ilustrativno je tudi včeraj objavljeno pismo avstrijskega
veleposlanika. Če kdo, potem bi visok državni uradnik moral nadvse osebno in
zasebno postavljati državne reči. Tako bi bilo prav, če bi svojega
sodržavljana, koroškega deželnega glavarja spomnil, da bi ne imel nobene možnosti
biti deželni glavar – zagotovo ne na Koroškem – če bi se njegovi slovenski
sodeželani z orožjem ne uprli ponemčevanju in nacifikaciji med drugo vojno. Na
ta boj Korošcev in na te žrtve se je Republika Avstrija (rada ali nerada)
morala sklicevati, da je dobila pravico do obnove svoje državnosti. Na padlih
in pomorjenih koroških Slovencih stoji država Avstrija in zaradi njih se danes
nek deželni glavar lahko igra svojo igro. Če ni dovolj, kar je zapisano v
tretji točki Moskovske deklaracije (Moskva 1943), potem se spomnimo, kaj je
letos na Ljubelju povedala druga predsednica avstrijskega parlamenta.
O povedanem v Sloveniji vlada grobna tišina. A ta tišina
vpije glasneje od vseh proslav. Pripoveduje o neki neverjetni zgodlanosti
slovenske državotvorne misli.
Peti koridor (ali morebiti peto kolo?)
23.09.2006
Se sploh splača? Minister že ve, kdo je zmotljiv. Bilo bi
zanimivo slišati komentar evropske komisarke zvenečega imena k tej modrosti.
Pri vsem tem velja spomniti, da težave s koridorji prek vojvodine
Kranjske niso od včeraj. Niti trma habsburškega dvora ni mogla premakniti
stoletja – ne, tisočletja dolgo uveljavljenih prometnih poti, ki so vodile
povsod drugod, le skozi grape, močvirja in gozdove vojvodine ne. Komaj odprta
družinska dragotina, železnica Dunaj–Trst, je prek noči poniknila in prodana
životarila, medtem ko je varianta prek Beljaka (in celo Bohinja) cvetela.
Oddelek za arhitekturo FAGG Univerze v Ljubljani je nekoč objavil rezultate
raziskave, ki so povedali, da prek meja vojvodine niso pljuskali niti vplivi
ruralne arhitekture, tako zelo izoliran otok je ta dežela, pa naj »stroka« še
tako zborno prepeva lajno o deželi na križišču in prepihu. Le od kje bi Trubar
zajemal ohranjeno pristno slovenščino, če bi imela »stroka« prav …
Že nekaj desetletij je minilo, kar so spretni načrtovalci
zarisali železniške trase mimo Kranjske. Davno že so se pri Trbižu in Beljaku
šopirili mogočni sistemi železniških tirov in kontejnerski terminali, odkoder
je bil pogled na ljubljansko revščino poln sočutja in seveda samozadovoljstva.
Le popolni slepec tega ni opazil.
Še kaj hujšega od slepca pa je tisti, ki ne vidi ali pa noče
videti možnosti, ki jo ima samo Ljubljana in jo sosedje lahko le zavidajo.
Možnost plovne povezave Podonavja s Tržaškim zalivom. Pomembnosti te povezave
so se zavedali celo sicer tako zaničevani socialistični oblastniki. Predsednik
Ljudske skupščine SRS, dr. Sergej Kreigher, je zakon o gradnji verige elektrarn
na Savi podpisal le pod pogojem, da projekt upošteva hkratno usposobitev Save
za plovbo. In jo je! Vsi načrti so bili izdelani tako, da je veriga pomenila
tudi plovnost Save od meje s Hrvaško do Ljubljane. Le novokomponirani
oblastniki samostojne Slovenije so na to edinstveno priložnost, ki poleg
gospodarskega razcveta Slovenije pomeni tudi razvoj in stabilizacijo vsega
nemirnega sosednjega balkanskega območja vse do Donave, preprosto pljunili in
jo sistematično ignorirajo, namesto da bi pridobili zainteresirane »prometne«
sofinancerje pri gradnji verige in jo s tem pocenili. Po vzpostavitvi plovnosti
do Ljubljane je povezava s Tržaškim zalivom le še vprašanje časa. A že plovna
pot od Donave do Ljubljane bi Sloveniji – še posebej Zasavju in Posavju –
ponudila neslutene razvojne možnosti (Da o zmanjševanju emisije toplogrednih plinov
ne bi …).
A evropska komisarka se menda rada moti – če verjamemo
našemu ministru …
Andrej Lenarčič
Vožnja na Grad bo omejena
26.09.2006
Kaže, da tudi dejansko bo, tisti, ki odločajo in
rokovnjačijo nad urbanim tkivom glavnega mesta, pa očitno že so. Masaker nad
Ljubljano, ki se je začel z (naročeno?) eksplozijo takoj po drugi vojni, gre
naprej. Prometna norišnica se nadaljuje. Z vsako »rešitvijo« je zmede več.
Nekoč, ko »napredek« še ni odpljusknil množic, ki so se z
desetinami avtobusov in z osebnimi avtomobili zgrinjale od vsepovsod, zlasti iz
bližnjega zamejstva, po ozki, makadamski Vozni poti na Grad, so Grajska planota
in sprehajalne poti na Gradu vrvele od množice, ki je občudovala prekrasen
razgled na vse strani, kakršnega daleč naokoli ni (bilo) nikjer. Potem so
»strokovnjaki« začeli z obnovo (?) grajske stavbe. Za začetek so prav ihtavo
uničili znamenito razgledno sprehajalno pot okoli gradu, odgnali za vedno
množice turistov in se šli svoje norčevanje iz obnove spomenikov.
Eno najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Sloveniji –
Ljubljanski Grad in razgled z njega – so z »obnovo« uničili. Potemtakem ni prav
nobeno presenečenje, če so upravljalci potem, ko so množice turistov poniknile,
zgradili skoraj avtocesto na planoto. In še manj nenavadno je, če po zgrajeni
cesti potem prepovedo promet ... Pač ladja norcev, v kar se – kot je videti –
pospešeno sprevrača vsa Šentflorjanarija.
P. S.: Kolikšna bo zmogljivost vzpenjače?
Andrej Lenarčič
Slovenske železnice
09.11.2006
»Poltretja milijarda
izgube in razpis za direktorja« je Delo 25. oktobra naslovilo prispevek o
zgubarju, ki ga držimo nad vodo davkoplačevalci. Dosedanji direktor železnic je
pred problemi pobegnil, sedaj pa iščejo novega junaka, namesto da bi naredili
red.
Resnica je namreč taka, da ima milijardne zgube največji
bogatin v državi. Železnice so namreč v posesti ogromnih zemljišč, ki so nekoč
služila potrebam parne vleke in tedanjim načinom organiziranja prevozov. Danes
so ta ogromna zemljišča, ki se povečini nahajajo znotraj urbaniziranih okolij
in so komunalno povsem opremljena, neizmerno bogastvo, ki bi s trženjem
prinašalo železnicam dobičke, s katerimi bi mimogrede pokrivale izgubo iz
osnovne dejavnosti. Poslovni centri, obrtne/industrijske/trgovske cone na
praznih železniških postajah, trženje nekaj etaž pod zemljo in nekajkrat toliko
nad njo je neizmerno dobičkanosno. Seveda ve to vsak bumbar. Spretnejši med
njimi so si mnogo tega uspeli prilastiti. Le državljanke in državljani
Slovenije očitno gledamo stran, saj dovoljujemo, da nam razni granitno trdi
kšeftarji izpred nosa jemljejo družinsko srebrnino, sami pa vdano plačujemo
bogatinove izgube iz lastne revščine …
Noro!
Andrej Lenarčič