Minister Žekš je pravkar (tj. 21. aprila 2009) v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija med drugim poudaril: "Mediji bi morali Slovence v zamejstvu obravnavati enako, kot pokrajine znotraj Slovenije." Ta misel se povsem sklada z okoliščinami, ki govorijo o nujnosti razmisleka o taki regionalizaciji RS, ki bi bila organsko izvedena iz globoko v zavest Slovencev ukoreninjenih zgodovinskih slovenskih dežel. Toliko bolj, ker je vse vrenje v zvezi z "južno mejo" (žal) v znamenju etnoloških, folklornih in zgodovinarskih razpravljanj - gre pa za eklatantno državnopolitično in državotvorno vprašanje, razpeto med skrajno omejeni razmislek, ki ne opazi razmer in stanja pred osamosvojitvijo 1991, in široko razumevanje zgodovinskih okoliščin, ki upošteva zgodovinske in politične danosti.
Navidezna zapletenost slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja izvira prav iz zmede v izhodiščih, ki ne morejo biti neka etnična ali lokalna ali vojaška ali strankarska mnenja, in tudi ne občasne administrativne, znotrajdržavne/deželne razmejitve. Državne meje (torej tudi meje dežel, vojvodin) so eklatantna zadeva meddržavnih dogovorov, mirovnih konferenc po končanih vojnah ali na plebiscitu preizkušene volje ljudstva. Etnična struktura ter upravno-administrativni ukrepi lokalnih ali katerihkoli drugih zgolj krajevno pristojnih organov so drugotnega pomena in jih je mogoče le pogojno upoštevati pri pogajanjih, pri katerih ne morejo imeti izhodiščne vloge. Takšne vloge vsekakor ne morejo imeti niti kakršnikoli drugi sklepi ali ukrepi nepooblaščenih gremijev, oseb ali organov.
Zgodovinske slovenske dežele
Vso znano zgodovino smo Slovenci sicer živeli v geografsko in politično-upravno natančno določenih in celovitih pokrajinskih enotah – deželah –, a smo kljub razvidni in deklarirani “deželni identiteti” ohranjali skupno (kulturno in etnično) zavest slovenstva, kar se je nazadnje odrazilo v geslu Zedinjena Slovenija, ki je nastalo prav na podlagi skupnega jezika ter skupne kulturne in zgodovinske izkušnje in usode. Ta slovenska zavest je vedno obstajala ne glede na širše regionalne/državne okvire, v katere so bile v določenem zgodovinskem razdobju za daljši ali krajši čas posamezne dežele vključene.
Dežele Krajnska, Koroška in Štajerska so bile del habsburške karantanske dediščine, ki jo poznamo pod imenom “dedne dežele”[1]. Do razpada dvojne monarhije leta 1918 so v celoti sodile v okvir habsburške države, potem pa so Krajnska, slovenski del Štajerske (meja med večinsko nemškim in slovenskim prebivalstvom je bila na črti Kozjak-Mura) in majhen košček Koroške prišli v okvir novonastale Države SHS oziroma Jugoslavije. Krajnska je precej ozemlja izgubila (npr. Vipavsko, Mangrtski jezeri) in nekaj malega pridobila (npr. Jezersko). Koroška je po znanem plebiscitu leta 1920 skoraj v celoti pripadla novonastali Republiki Avstriji (odločilni so bili glasovi najmanj 10.000 Slovencev, ki so glasovali za Avstrijo).
Dežela Primorska (formalno ustanovljena leta 1849 in po nemško imenovana Küstenland) je bila že od časov dinastije Andechs-Meranskih (12. in 13. stoletje) tako ali drugače povezana združba državnopravnih subjektov, ki so obsegali ozemlje od Vršiča do Reke (reke Rečine) in Raba. Za časa Habsburžanov so ti subjekti bili poknežena grofija Goriška in Gradiška, mejna grofija Istra in svobodno mesto Trst. Poizkuse Benetk, da si prilasti večji del Istre, je v 16. stoletju odbil Ž. Herberštajn s krajnsko vojsko. V času razpada dvojne monarhije je bila Primorska pod skupno upravo v Trstu, njeni predstavniki pa so ne glede na etnično pripadnost sedeli skupaj v dunajskem parlamentu[2] (in ne v budimpeštanskem, kamor so hodili Zagrebčani). Le mesto (pristanišče) Reka je po volji Dunaja zaradi habsburških interesov v zvezi z ogrskim prestolom po letu 1867 dokončno pripadlo kot svobodno pristanišče Budimpešti.
Območje slovenskega Prekmurja in Medmurja od Drave do Rabe je vso znano in pisno dokumentirano zgodovino spadalo pod Kraljevino Ogrsko. Do razpada Avstro-Ogrske se je slovensko prebivalstvo odločno upiralo nasilni madžarizaciji, po razpadu monarhije pa je nadzor nad celotnim Prekmurjem in Medmurjem poskušal prevzeti Zagreb s pomočjo madžaronov. Vendar je potem, ko je na podlagi mirovnega sporazuma v Trianonu (4. 6. 1920) območje (razen Porabja) zasedla jugoslovanska vojska, le‑to vseeno prišlo v slovenske roke: spadalo je pod Mariborsko oblast. A Zagreb ni odnehal: preureditev monarhije na banovine (1929) je bila prilika, da so si Hrvati prilastili Medmurje in ga postopoma etnično očistili (sem sodijo množični pomori Slovencev ob koncu druge svetovne vojne na območju Štrigove[3]). Tako je ostalo do osamosvojitve 1991, a Zagreb še vedno sili naprej na preostalo slovensko ozemlje – sedaj celo še preko reke Mure.
Primorska po razpadu dvojne monarhije
Razpad dvojne monarhije leta 1918 je pomenil vstop nove in ekspanzionistične državne tvorbe Italije (nastala leta 1866) na ozemlje slovenskih dežel. Sporazum med Italijo in Jugoslavijo v Rapallu (12. 11. 1920) je dodelil vso deželo Primorsko in še nekaj delov Krajnske in Koroške Italiji. Seveda je Italija dobila tudi Reko.[4] Ni pa dobila Kastava in Klane. A ker je ostala vsa infrastrukturna povezava teh okrajev s Primorsko in Krajnsko pod Italijo in je bila zgodovinska povezava s Krajnsko nasilno prekinjena, je območje z uredbo prešlo v okvir hrvaške Primorsko-krajiške oblasti.[5] Ker je bil ukrep pogojen z nastankom konkretnih razmer, je logično, da prenehanje teh razmer samo po sebi odpravi tudi tovrstno uredbo. To se seveda ni zgodilo in slovenskost teh krajev (na Kastavu nad Reko je bila leta 1867 ustanovljena prva čitalnica – ne čitaonica! – v Istri: zadevno spominsko ploščo so hrvaške oblasti nemudoma, leta 1992, zamenjale s hrvaško, a slovenska beseda čitalnica je ostala tudi na novi plošči) je danes že močno okrnjena.
Dežela Primorska je torej ohranila svojo celovitost tudi pod italijansko okupacijo, delila pa je ni niti nemška vojaška oblast med drugo svetovno vojno, ko je Hitlerjeva Nemčija po kapitulaciji svoje zaveznice na območju Primorske in Ljubljanske pokrajine vzpostavila vojno območje Adriatisches Küstenland (“Jadransko Primorje”).
Po drugi vojni je bil po nekaj zapletih, ki niso dolgo trajali (leta 1947 je bilo kot prehodna rešitev za od nekdaj avtonomni Trst ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje[6], ki pa ni obstajalo niti 10 let), z Londonskim memorandumom (1954) in Osimskimi sporazumi (1975) večji del dežele Primorske dodeljen Jugoslaviji, Trst, del Goriške in Gradiška pa so ostali v Italiji.
Razpad Jugoslavije in vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško
Ob razpadu Jugoslavije in ustanovitvi novih suverenih držav Republike Slovenije in Republike Hrvaške pa se je situacija nenadoma spremenila. Meddržavna meja naj bi bila brez utemeljenega razloga določena drugače. Celovitost slovenskih zgodovinskih dežel naj ne bi bila več spoštovana. Še manj jasno razvidno dejstvo, da je leta 1918 v “jugoslovanski zakon”, ki je leta 1991 dokončno razpadel, ljubljanska Narodna vlada prinesla slovenske dežele v celoti, razen območij, ki so bila z dogovorom prepuščena Avstriji.
Za tako ravnanje ni bilo niti legitimne niti legalne podlage. Slovenski in hrvaški oblastniki ter tuji razsodniki so preprosto ignorirali državnopravno in mednarodnopravno merodajna dejstva in so hoteli problem meddržavne mejne črte rešiti arbitrarno, z nejasnimi in nedoločljivimi odločitvami, ki so bile vse po vrsti – nenazadnje tudi iz pravkar naštetih razlogov – nemudoma prekršene ali razglašene za neveljavne in so sedaj ipso facto neobstoječe. Tako je razmejitev med Slovenijo in Hrvaško na območju Primorske in Medmurja ter na nekaterih delih Krajnske in Štajerske provizorična, ad hoc, sloneča na upravnih določbah in praksi lokalnih, republiških organov nekdanjih jugoslovanskih republik. Ne more veljati niti Temeljna ustavna listina, niti Badinterjev arbitrarni sklep, niti pozabljeni sporazum Drnovšek-Račan in še manj posamični parcialni sporazumi/dogovori. Tudi formulacija “republiška meja postane meddržavna meja” se na vsakem koraku in vedno znova izkaže za neuporabno in za vir nesporazumov, zlasti pa hudih problemov za prebivalstvo, ki plačuje visoko ceno za nedržavotvorno, diletantsko in ignorantsko ravnanje tistih, ki so v času razpada Jugoslavije imeli odgovornost opaziti mejo, ki jim je štrlela v nos.
Hitenje, površnost, neargumentiranost pri odločanju glede meddržavne meje je sicer mogoče razumeti ob upoštevanju nujne potrebe po izpolnitvi osnovnih pogojev za hitro mednarodno priznanje obeh novih držav. Toda cenjeni mednarodni strokovnjaki, pooblaščenci EU in OZN, so kljub ugledu in zvenečim karakteristikam spregledali bistvene pomanjkljivosti: mdr. tudi to, da Hrvaška tedaj ni nadzirala več kot tretjine svojega ozemlja. Slovenija je torej v celoti izpolnjevala vse pogoje, posebej glede državne meje, saj je bila državna meja napram nekdanji madžarski provinci stoletja znana, vrisana na vseh mogočih kartah in zemljevidih in določena na terenu.
Zakaj so pooblaščeni strokovnjaki, njih domači pendanti in politiki namesto državnopravno relevantnim danostim raje sledili nacionalističnim, drugim etnijam sovražnim tendencam južne sosede in se za državno mejo med novima državama odločili vsiliti umišljeno etnično mejo – in to ob koncu stoletja svetovnih vojn, ki so izbruhnile ravno zaradi etnoimperializma in holokavstov! –, ki je bila morebiti sprejemljiva za krajevne razmejitve znotraj razpadle zvezne države, je mogoče le ugibati. Brez ugibanja pa je evidentno, da je bila to groba napaka in anahronizem na pragu tretjega tisočletja, ko sta multikulturnost in država državljanov imperativ, saj so grozote, ki so jih spočeli nacionalsocialisti, fašisti in drugi, tudi hrvaški etnoekskluzivisti, še živo prisotne v zavesti ljudi.
Mogoče je tudi razumeti, da se je nesreča slovenskih dežel in njih prebivalstva začela na začetku 20. stoletja zaradi nasilja etnoimperialistov, pred katerimi se slovenska vodilna politika ni znala ubraniti drugače kot z begom iz lastnega doma. Kljub zmagovitemu zaključku bojev z Italijo in naklonjenosti svetovne politike novim demokratičnim državam je prav po samsonovsko razrušila naš pradavni dom, namesto da bi vsaj poskusila pregnati šovinistično in imperialistično plesen, ki se ga je surovo polaščala, in na ozemlju zgodovinskih slovenskih dežel vzpostavila suvereno državo. Če je bilo na Slovenskem še po stoletju, polnem katastrof, strahotnih pomorov in eksodusa velikega dela prebivalstva, po izgubi skoraj polovice ozemlja, potem, ko smo bili prvič v zgodovini razčetverjeni kot manjšina v štirih tujih državah, dovolj moči in potenciala za vzpostavitev lastne suverene države, koliko več možnosti za kaj takega je bilo torej po prvi vojni, ko je bila celovitost slovenskih dežel dejstvo in smo bili scela vključeni v evropsko gospodarsko, politično in civilizacijsko okolje, ki smo ga učinkovito tisoč in več let soustvarjali!
Regionalizacija, ki sama po sebi vzpostavlja “pravično” mejo s Hrvaško in je obenem temelj Zvezne republike Slovenije
V perspektivi opisanega dogajanja je jasno, da je osamosvojitev Slovenije konec 20. stoletja še ena – zadnja! – možnost, da se napaka slovenskih politikov iz začetka stoletja popravi.
Ker je vprašanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško še povsem odprto in v celoti odvisno od upoštevanja obstoja slovenskih dežel, in ker kljub mednarodnopravno relevantnim podlagam za razmejitev med Slovenijo in drugimi sosedami še vedno obstaja bolj ali manj prikrit iredentizem, je torej potrebno slediti intencam EU in kar najhitreje izvršiti zahtevano regionalizacijo Slovenije na podlagi zgodovinskih dežel. Pri tem je potrebno upoštevati naslednja izhodišča:
1) Dežele/regije v Republiki Sloveniji so: Krajnska, Štajerska, Koroška, Primorska, Prekmurje.
2) Meje naštetih dežel so znane.
3) Dežele so razdeljene na upravne okraje, ki so stičišče lokalnega in državnega nivoja.
4) Dežele so zgodovinsko utemeljene s svojo lastno suvereniteto, ki ni nikoli ugasnila. Imajo lastne zgodovinske državne simbole in znamenja.
5) Dežele imajo svojo samoupravo, katere obseg je določen z ustavo Republike Slovenije (do določene mere nadomestilo sedanji vlogi Državnega sveta).
6) Dežele imajo vsaka enako število predstavnikov v Državnem svetu Republike Slovenije. (Poslanci Državnega zbora, ki so predstavniki vsega ljudstva, se volijo na sedaj običajen način. Primerno je le prilagoditi meje volilnih okrajev.)
7) Ljubljana je glavno mesto države, lahko je pa tudi glavno mesto Krajnske, če se ne odloči drugače (glavno mesto Kranjske bi lahko bil tudi npr. Kamnik).
8) Deželne meje so jasno določene znotraj države Slovenije in z južno sosedo, kjer nikoli doslej niso bile spremenjene na državni ravni. Če in kjer zgodovinska razmejitev ne ustreza, morata državi sprejeti ustrezen sporazum na zakonitih podlagah, dotlej pa velja zgodovinska razmejitev.
9) Meja, ki jih je v teritorij dežel zarisala meddržavna meja med Jugoslavijo in njenimi sosedami, je določena z mednarodnimi dogovori ali mirovnimi sporazumi in ni predmet posebnih določil v zvezi regionalizacijo države.
Ni dvoma, da “deželni” koncept regionalizacije Republike Slovenije – in sočasna vzpostavitev Zvezne republike Slovenije, zveze slovenskih dežel – sam po sebi vzpostavlja “pravično” mejo s Hrvaško, hkrati pa ohranja aktualnost celovitosti vseh slovenskih dežel v njihovem zgodovinskem obsegu. Zgodovina se namreč ni začela danes in se danes tudi ne končuje! Zato je dolžnost slovenske politike, da ravna v smeri, tu nakazani.[7]
“Deželni” koncept
regionalizacije Republike Slovenije – in sočasna vzpostavitev Zvezne
republike Slovenije, zveze slovenskih dežel – sam po sebi vzpostavlja
“pravično” mejo s Hrvaško (meddržavne meje slovenskih dežel z južno sosedo
nikoli niso bile spremenjene na državni ravni!), hkrati pa ohranja
aktualnost celovitosti vseh slovenskih dežel v njihovem zgodovinskem obsegu.
Skiciral: Andrej Lenarčič na zemljevidu iz Spamers Grosser Hand-Atlas, 1900.
[1] Dedne dežele so bile uradno oblikovane 27. 12. 1282 na državnem zboru v Augsburgu.
[2] Tudi poslanci iz Dalmacije so sedeli skupaj s slovenskimi v dunajskem parlamentu. Kraljevina Dalmacija je namreč kot del Kraljestva Ilirija sodila v okvir Avstrijskega cesarstva in ne pod Budimpešto.
[3] O slovenskosti Štrigove priča tudi seznam naročnikov na knjige Mohorjeve družbe leta 1914: Ivko Ivan (župnik), Rodik Ferenc, Valentič Matjaž, Mesarič Ivan, Bersak Ivan, Flac Ludovik, Pufek Jakob, Novak Janez, Kutnjak Pavel, Kutnjak Simon, Horvat Jurij, Kodba Martin, Živkovič Ivan, Valpotič Pavel, Mursič Štefan, Luskovič Matej, Kristofič Filip, Podgorelec Anton, Golenko Jože, Šajnovič Cecilija, Makoter Jakob, Mikulek Vida, Krznar Štefan, Lopuh Imbre, Horvatič Ivan, Kumparič Jože, Bratuša Albert, Makovec Magda, Muršič Martin, Belovič Marjan, Nemec Ivana, Sudec Anton, Horvat Janez, Lukovnjak Ivan, Bogdan Avgust, Kovačič Marjan, Srša Franc, Trstenjak Mikloš, Jurinič Marija, Prajnar Jakob, Možar Stjepko, Belovič Anton, Podgorelec Apolonija, Škafar Mihael, Skuhala Frančišek, Škrobar Ignacij, Šajnovič Juri, Pergar Franc, Muršič M., Hudin K., Bogdan Ivan, Brežnjak Tomaž, Živković J., Golenko Matej, Belovič Franc, Ščavničar Mihael, Ščavničar Matej. Ker si je tudi po več družin delilo knjige/članarino, je jasno, koliko Slovencev je tedaj prebivalo v Štrigovi.
[4] Zamisel o svobodnem mestu in pristanišču (po vzoru zgodovinskega statusa Trsta) je s teroristično akcijo fašistično-iredentističnih črnosrajčnikov uresničil italijanski pesnik(!) D'Annunzio leta 1919. Reka je Italiji uradno pripadla leta 1924.
[5] S sklepom, objavljenim v Uradnem listu ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. 6. 1928, št. 60/203, je bila občina Kastav izločena iz Ljubljanske oblasti in priključena Primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu.
[6] Leta 2013 je prav v zvezi s Svobodnim tržaškim ozemljem (STO) prišlo jasno opozorilo, da nam utegnejo državnost slovenskih dežel, če jo bomo sami še kar naprej ignorirali, izpred nosa vzeti sosedje: gibanje Svobodni Trst je pred italijanskim sodiščem sprožilo vprašanje legalnosti italijanske oblasti v Trstu, češ da STO (točneje: njegova cona A) še vedno obstaja, saj ni bilo nikoli zakonito ukinjeno! Toda v morebitnem na tak način ponovno vzpostavljenem avtonomnem Trstu se tržaškim Slovencem ne bo pisalo nič bolje kot v Italiji: “uradni” jezik gibanja Svobodni Trst je namreč samo italijanščina.
[7] Slovenija torej svoje “regije” – dežele – že od nekdaj ima, zato je izumljanje novih nesmiselno in škodljivo početje, ki lahko koristi samo ekspanzionističnim apetitom sosedov. Našim strokovnjakom so lahko priročen zgled za organiziranje uspešne – v družbenem, političnem, gospodarskem in kulturnem pogledu – zveze slovenskih dežel naše sosede, avstrijske dežele, saj imajo popolnoma enako zgodovinsko in mednarodnopravno podlago.