Nekaj bistvenih razlogov za regionalizacijo RS na temelju zgodovinskih slovenskih dežel
Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta
O meji s Hrvaško in slovenskih deželah (2a)
© Andrej Lenarčič, 2010-2013
Minister Žekš je pravkar v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija med drugim poudaril: "Mediji bi morali Slovence v zamejstvu obravnavati enako, kot pokrajine znotraj Slovenije

Minister Žekš je pravkar (tj. 21. aprila 2009) v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija med drugim poudaril: "Mediji bi morali Slovence v zamejstvu obravnavati enako, kot pokrajine znotraj Slovenije." Ta misel se povsem sklada z okoliščinami, ki govorijo o nujnosti razmisleka o taki regionalizaciji RS, ki bi bila organsko izvedena iz globoko v zavest Slovencev ukoreninjenih zgodovinskih slovenskih dežel. Toliko bolj, ker je vse vrenje v zvezi z "južno mejo" (žal) v znamenju etnoloških, folklornih in zgodovinarskih razpravljanj - gre pa za eklatantno državnopolitično in državotvorno vprašanje, razpeto med skrajno omejeni razmislek, ki ne opazi razmer in stanja pred osamosvojitvijo 1991, in široko razumevanje zgodovinskih okoliščin, ki upošteva zgodovinske in politične danosti.

Navidezna zapletenost slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja izvira prav iz zmede v izhodiščih, ki ne morejo biti neka etnična ali lokalna ali vojaška ali strankar­ska mnenja, in tudi ne občasne administrativne, znotrajdržavne/deželne razmejitve. Državne meje (torej tudi meje dežel, vojvodin) so eklatantna zadeva meddržavnih do­govorov, mirovnih konferenc po končanih vojnah ali na plebiscitu preizkušene volje ljudstva. Etnična struktura ter upravno-administrativni ukrepi lokalnih ali katerihkoli drugih zgolj krajevno pristojnih organov so drugotnega pomena in jih je mogoče le pogojno upoštevati pri pogajanjih, pri katerih ne morejo imeti izhodiščne vloge. Tak­šne vloge vsekakor ne morejo imeti niti kakršnikoli drugi sklepi ali ukrepi nepoobla­ščenih gremijev, oseb ali organov.

 

Zgodovinske slovenske dežele

Vso znano zgodovino smo Slovenci sicer živeli v geografsko in politično-upravno natančno določenih in celovitih pokrajinskih enotah – deželah –, a smo kljub razvidni in deklarirani “deželni identiteti” ohranjali skupno (kulturno in etnično) za­vest slovenstva, kar se je nazadnje odrazilo v geslu Zedinjena Slovenija, ki je nastalo prav na podlagi skupnega jezika ter skupne kulturne in zgodovinske iz­kušnje in usode. Ta slovenska zavest je vedno obstajala ne glede na širše regional­ne/državne okvire, v katere so bile v določenem zgodovinskem razdobju za daljši ali krajši čas posamezne dežele vključene.

Dežele Krajnska, Koroška in Štajerska so bile del habsburške karantanske dediščine, ki jo poznamo pod imenom “dedne dežele”[1]. Do razpada dvojne monarhije leta 1918 so v celoti sodile v okvir habsburške države, potem pa so Krajnska, slovenski del Štajerske (meja med večin­sko nemškim in slovenskim prebivalstvom je bila na črti Kozjak-Mura) in majhen ko­šček Koroške prišli v okvir novonastale Države SHS oziroma Jugoslavije. Krajnska je precej ozemlja izgubila (npr. Vipavsko, Mangrtski jezeri) in nekaj malega pridobila (npr. Jezersko). Koroška je po znanem plebiscitu leta 1920 skoraj v celoti pripadla novonastali Republiki Avstriji (odločilni so bili glasovi najmanj 10.000 Slovencev, ki so glasovali za Avstrijo).

Dežela Primorska (formalno ustanovljena leta 1849 in po nemško imenovana Küstenland) je bila že od časov dinastije Andechs-Meranskih (12. in 13. stoletje) tako ali drugače povezana združba državnopravnih subjektov, ki so obsegali ozemlje od Vršiča do Reke (reke Rečine) in Raba. Za časa Habsburžanov so ti subjekti bili po­knežena grofija Goriška in Gradiška, mejna grofija Istra in svobodno mesto Trst. Poizkuse Benetk, da si prilasti večji del Istre, je v 16. stoletju odbil Ž. Herberštajn s krajnsko vojsko. V času razpada dvojne monarhije je bila Primorska pod skupno up­ravo v Trstu, njeni predstavniki pa so ne glede na etnično pripadnost sedeli skupaj v dunajskem parlamentu[2] (in ne v budimpeštanskem, kamor so hodili Zagrebčani). Le mesto (pristanišče) Reka je po volji Dunaja zaradi habsburških interesov v zvezi z ogrskim prestolom po letu 1867 dokončno pripadlo kot svobodno pristanišče Budim­pešti.

Območje slovenskega Prekmurja in Medmurja od Drave do Rabe je vso zna­no in pisno dokumentirano zgodovino spadalo pod Kraljevino Ogrsko. Do razpada Avstro-Ogrske se je slovensko prebivalstvo odločno upiralo nasilni madžarizaciji, po razpadu monarhije pa je nadzor nad celotnim Prekmurjem in Medmurjem poskušal prevzeti Zagreb s pomočjo madžaronov. Vendar je potem, ko je na podlagi mirovnega sporazuma v Trianonu (4. 6. 1920) območje (razen Porabja) zase­dla jugoslovanska vojska, le‑to vseeno prišlo v slovenske roke: spadalo je pod Mari­borsko oblast. A Zagreb ni odnehal: preureditev monarhije na banovine (1929) je bila prilika, da so si Hrvati prilastili Medmurje in ga postopoma etnično očistili (sem so­dijo množični pomori Slovencev ob koncu druge svetovne vojne na območju Štrigo­ve[3]). Tako je ostalo do osamosvojitve 1991, a Zagreb še vedno sili naprej na preosta­lo slovensko ozemlje – sedaj celo še preko reke Mure.

 

Primorska po razpadu dvojne monarhije

Razpad dvojne monarhije leta 1918 je pomenil vstop nove in ekspanzionistične državne tvorbe Italije (nastala leta 1866) na ozemlje slovenskih dežel. Sporazum med Italijo in Jugoslavijo v Rapallu (12. 11. 1920) je dodelil vso deželo Primorsko in še nekaj delov Krajnske in Koroške Italiji. Seveda je Italija dobila tudi Reko.[4] Ni pa dobila Kastava in Klane. A ker je ostala vsa infrastrukturna povezava teh okrajev s Primorsko in Krajnsko pod Italijo in je bila zgodovinska povezava s Krajnsko nasilno prekinjena, je območje z uredbo prešlo v okvir hrvaške Primorsko-krajiške oblasti.[5] Ker je bil ukrep pogojen z nastankom konkretnih razmer, je logično, da prenehanje teh razmer samo po sebi odpravi tudi tovrstno uredbo. To se seveda ni zgodilo in slo­venskost teh krajev (na Kastavu nad Reko je bila leta 1867 ustanovljena prva čital­nica – ne čitaonica! – v Istri: zadevno spominsko ploščo so hrvaške oblasti nemudo­ma, leta 1992, zamenjale s hrvaško, a slovenska beseda čitalnica je ostala tudi na novi plošči) je danes že močno okrnjena.

Dežela Primorska je torej ohranila svojo celovitost tudi pod italijansko okupa­cijo, delila pa je ni niti nemška vojaška oblast med drugo svetovno vojno, ko je Hitlerjeva Nemčija po kapitulaciji svoje zaveznice na območju Primorske in Ljubljanske pokrajine vzpostavila vojno območje Adriatisches Küsten­land (“Jadransko Primorje”).

Po drugi vojni je bil po nekaj zapletih, ki niso dolgo trajali (leta 1947 je bilo kot prehodna rešitev za od nekdaj avtonomni Trst ustanovljeno Svobodno tržaško ozem­lje[6], ki pa ni obstajalo niti 10 let), z Londonskim memorandumom (1954) in Osim­skimi sporazumi (1975) večji del dežele Primorske dodeljen Jugoslaviji, Trst, del Go­riške in Gradiška pa so ostali v Italiji.

 

Razpad Jugoslavije in vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško

Ob razpadu Jugoslavije in ustanovitvi novih suverenih držav Republike Slove­nije in Republike Hrvaške pa se je situacija nenadoma spremenila. Meddržavna meja naj bi bila brez utemeljenega razloga določena drugače. Celovitost slovenskih zgodo­vinskih dežel naj ne bi bila več spoštovana. Še manj jasno razvidno dejstvo, da je leta 1918 v “jugoslovanski zakon”, ki je leta 1991 dokončno razpadel, ljubljanska Narod­na vlada prinesla slovenske dežele v celoti, razen območij, ki so bila z dogovorom prepuščena Avstriji.

Za tako ravnanje ni bilo niti legitimne niti legalne podlage. Slovenski in hrvaški oblastniki ter tuji razsodniki so preprosto ignorirali državnopravno in mednarodno­pravno merodajna dejstva in so hoteli problem meddržavne mejne črte rešiti arbitrar­no, z nejasnimi in nedoločljivimi odločitvami, ki so bile vse po vrsti – nenazadnje tu­di iz pravkar naštetih razlogov – nemudoma prekršene ali razglašene za neveljavne in so sedaj ipso facto neobstoječe. Tako je razmejitev med Slovenijo in Hrvaško na ob­močju Primorske in Medmurja ter na nekaterih delih Krajnske in Štajerske provizo­rična, ad hoc, sloneča na upravnih določbah in praksi lokalnih, republiških organov nekdanjih jugoslovanskih republik. Ne more veljati niti Temeljna ustavna listina, niti Badinterjev arbitrarni sklep, niti pozabljeni sporazum Drnovšek-Račan in še manj posamični parcialni sporazumi/dogovori. Tudi formulacija “republi­ška meja postane meddržavna meja” se na vsakem koraku in vedno znova izkaže za neuporabno in za vir nesporazumov, zlasti pa hudih problemov za prebivalstvo, ki plačuje visoko ceno za nedržavotvorno, diletantsko in ignorantsko ravnanje tistih, ki so v času razpada Jugoslavije imeli odgovornost opaziti mejo, ki jim je štrlela v nos.

Hitenje, površnost, neargumentiranost pri odločanju glede meddržavne meje je sicer mogoče razumeti ob upoštevanju nujne potrebe po izpolnitvi osnovnih pogojev za hitro mednarodno priznanje obeh novih držav. Toda cenjeni mednarodni strokov­njaki, pooblaščenci EU in OZN, so kljub ugledu in zvenečim karakteristikam spregle­dali bistvene pomanjkljivosti: mdr. tudi to, da Hrvaška tedaj ni nadzirala več kot tret­jine svojega ozemlja. Slovenija je torej v celoti izpolnjevala vse pogoje, posebej glede državne meje, saj je bila državna meja napram nekdanji madžarski provinci stoletja znana, vrisana na vseh mogočih kartah in zemljevidih in določena na terenu.

Zakaj so pooblaščeni strokovnjaki, njih domači pendanti in politiki namesto dr­žavnopravno relevantnim danostim raje sledili nacionalističnim, drugim etnijam sov­ražnim tendencam južne sosede in se za državno mejo med novima državama odločili vsiliti umišljeno etnično mejo – in to ob koncu stoletja svetovnih vojn, ki so izbruhni­le ravno zaradi etnoimperializma in holokavstov! –, ki je bila morebiti sprejemljiva za krajevne razmejitve znotraj razpadle zvezne države, je mogoče le ugibati. Brez ugiba­nja pa je evidentno, da je bila to groba napaka in anahronizem na pragu tretjega tisoč­letja, ko sta multikulturnost in država državljanov imperativ, saj so grozote, ki so jih spočeli nacionalsocialisti, fašisti in drugi, tudi hrvaški etnoekskluzivisti, še živo pri­sotne v zavesti ljudi.

Mogoče je tudi razumeti, da se je nesreča slovenskih dežel in njih prebivalstva začela na začetku 20. stoletja zaradi nasilja etnoimperialistov, pred katerimi se slo­venska vodilna politika ni znala ubraniti drugače kot z begom iz lastnega doma. Kljub zmagovitemu zaključku bojev z Italijo in naklonjenosti svetovne politike novim demokratičnim državam je prav po samsonovsko razruši­la naš pradavni dom, namesto da bi vsaj poskusila pregnati šovinistično in imperiali­stično plesen, ki se ga je surovo polaščala, in na ozemlju zgodovinskih slovenskih dežel vzpostavila suvereno državo. Če je bilo na Slovenskem še po stoletju, polnem katastrof, strahotnih pomorov in eksodusa velikega dela prebivalstva, po izgubi skoraj polovice ozemlja, potem, ko smo bili prvič v zgodovini razčetverjeni kot manjšina v štirih tujih državah, dovolj moči in potenciala za vzpostavitev lastne suverene države, koliko več možnosti za kaj takega je bilo torej po prvi vojni, ko je bila celovitost slo­venskih dežel dejstvo in smo bili scela vključeni v evropsko gospodarsko, politično in civilizacijsko okolje, ki smo ga učinkovito tisoč in več let soustvarjali!

 

Regionalizacija, ki sama po sebi vzpostavlja “pravično” mejo s Hrvaško in je obenem temelj Zvezne republike Slovenije

V perspektivi opisanega dogajanja je jasno, da je osamosvojitev Slovenije ko­nec 20. stoletja še ena – zadnja! – možnost, da se napaka slovenskih politikov iz za­četka stoletja popravi.

Ker je vprašanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško še pov­sem odprto in v celoti odvisno od upoštevanja obstoja slovenskih dežel, in ker kljub mednarodnopravno relevantnim podlagam za razmejitev med Slovenijo in drugimi sosedami še vedno obstaja bolj ali manj prikrit iredentizem, je torej potrebno slediti intencam EU in kar najhitreje izvršiti zahtevano regionalizacijo Slovenije na podlagi zgodovinskih dežel. Pri tem je potrebno upoštevati naslednja izhodišča:

1) Dežele/regije v Republiki Sloveniji so: Krajnska, Štajerska, Koroška, Primor­ska, Prekmurje.

2) Meje naštetih dežel so znane.

3) Dežele so razdeljene na upravne okraje, ki so stičišče lokalnega in državnega nivoja.

4) Dežele so zgodovinsko utemeljene s svojo lastno suvereniteto, ki ni nikoli ugasnila. Imajo lastne zgodovinske državne simbole in zname­nja.

5) Dežele imajo svojo samoupravo, katere obseg je določen z usta­vo Republike Slovenije (do določene mere nadomestilo sedanji vlogi Državnega sveta).

6) Dežele imajo vsaka enako število predstavnikov v Državnem svetu Republi­ke Slovenije. (Poslanci Državnega zbora, ki so predstavniki vsega ljudstva, se volijo na sedaj običajen način. Primerno je le prilagoditi meje volilnih okrajev.)

7) Ljubljana je glavno mesto države, lahko je pa tudi glavno mesto Krajnske, če se ne odloči drugače (glavno mesto Kranjske bi lahko bil tudi npr. Kamnik).

8) Deželne meje so jasno določene znotraj države Slovenije in z južno sosedo, kjer nikoli doslej niso bile spremenjene na državni ravni. Če in kjer zgodovinska raz­mejitev ne ustreza, morata državi sprejeti ustrezen sporazum na zakonitih podlagah, dotlej pa velja zgodovinska razmejitev.

9) Meja, ki jih je v teritorij dežel zarisala meddržavna meja med Jugoslavijo in njenimi sosedami, je določena z mednarodnimi dogovori ali mirovnimi sporazumi in ni predmet posebnih določil v zvezi regionalizacijo države.

Ni dvoma, da “deželni” koncept regionalizacije Republike Slovenije – in so­časna vzpostavitev Zvezne republike Slovenije, zveze slovenskih dežel – sam po sebi vzpostavlja “pravično” mejo s Hrvaško, hkrati pa ohranja aktualnost celovitosti vseh slovenskih dežel v njihovem zgodovin­skem obsegu. Zgodovina se namreč ni začela danes in se danes tudi ne končuje! Zato je dolžnost slovenske politike, da ravna v smeri, tu nakazani.[7]

 

 

 

 

 

 

 

“Deželni” koncept regionalizacije Republike Slovenije – in sočasna vzpostavitev Zvezne republike Slovenije, zveze slovenskih dežel – sam po sebi vzpostavlja “pravično” mejo s Hrvaško (meddržavne meje slovenskih dežel z južno sosedo nikoli niso bile spremenjene na državni ravni!), hkrati pa ohranja aktualnost celovitosti vseh slovenskih dežel v njihovem zgodovinskem obsegu.

Skiciral: Andrej Lenarčič na zemljevidu iz Spamers Grosser Hand-Atlas, 1900.
 

 


 


[1] Dedne dežele so bile uradno oblikovane 27. 12. 1282 na državnem zboru v Augsbur­gu.

[2] Tudi poslanci iz Dalmacije so sedeli skupaj s slovenskimi v dunajskem parlamentu. Kraljevina Dalmacija je namreč kot del Kraljestva Ilirija sodila v okvir Avstrijskega cesarstva in ne pod Budimpešto.

[3] O slovenskosti Štrigove priča tudi seznam naročnikov na knjige Mohorjeve družbe leta 1914: Ivko Ivan (župnik), Rodik Ferenc, Valentič Matjaž, Mesarič Ivan, Bersak Ivan, Flac Lu­dovik, Pufek Jakob, Novak Janez, Kutnjak Pavel, Kutnjak Simon, Horvat Jurij, Kodba Martin, Živkovič Ivan, Valpotič Pavel, Mursič Štefan, Luskovič Matej, Kristofič Filip, Podgorelec An­ton, Golenko Jože, Šajnovič Cecilija, Makoter Jakob, Mikulek Vida, Krznar Štefan, Lopuh Im­bre, Horvatič Ivan, Kumparič Jože, Bratuša Albert, Makovec Magda, Muršič Martin, Belovič Marjan, Nemec Ivana, Sudec Anton, Horvat Janez, Lukovnjak Ivan, Bogdan Avgust, Kovačič Marjan, Srša Franc, Trstenjak Mikloš, Jurinič Marija, Prajnar Jakob, Možar Stjepko, Belovič Anton, Podgorelec Apolonija, Škafar Mihael, Skuhala Frančišek, Škrobar Ignacij, Šajnovič Ju­ri, Pergar Franc, Muršič M., Hudin K., Bogdan Ivan, Brežnjak Tomaž, Živković J., Golenko Matej, Belovič Franc, Ščavničar Mihael, Ščavničar Matej. Ker si je tudi po več družin delilo knjige/članarino, je jasno, koliko Slovencev je tedaj prebivalo v Štrigovi.

[4] Zamisel o svobodnem mestu in pristanišču (po vzoru zgodovinskega statusa Trsta) je s teroristično akcijo fašistično-iredentističnih črnosrajčnikov uresničil italijanski pesnik(!) D'An­nunzio leta 1919. Reka je Italiji uradno pripadla leta 1924.

[5] S sklepom, objavljenim v Uradnem listu ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. 6. 1928, št. 60/203, je bila občina Kastav izločena iz Ljubljanske oblasti in priključena Primor­sko-krajiški oblasti v Karlovcu.

[6] Leta 2013 je prav v zvezi s Svobodnim tržaškim ozemljem (STO) prišlo jasno opozo­rilo, da nam utegnejo državnost slovenskih dežel, če jo bomo sami še kar naprej ignorirali, iz­pred nosa vzeti sosedje: gibanje Svobodni Trst je pred italijanskim sodiščem sprožilo vprašanje legalnosti italijanske oblasti v Trstu, češ da STO (točneje: njegova cona A) še vedno obstaja, saj ni bilo nikoli zakonito ukinjeno! Toda v morebitnem na tak način ponovno vzpostavljenem avtonomnem Trstu se tržaškim Slovencem ne bo pisalo nič bo­lje kot v Italiji: “uradni” jezik gibanja Svobodni Trst je namreč samo italijanščina.

[7] Slovenija torej svoje “regije” – dežele – že od nekdaj ima, zato je izumljanje novih ne­smiselno in škodljivo početje, ki lahko koristi samo ekspanzionističnim apetitom sosedov. Na­šim strokovnjakom so lahko priročen zgled za organiziranje uspešne – v družbenem, politič­nem, gospodarskem in kulturnem pogledu – zveze slovenskih dežel naše sosede, avstrijske de­žele, saj imajo popolnoma enako zgodovinsko in mednarodnopravno podlago.