Restavratorsko poročilo

Andrej Lenarčič, Ljubljana, 30. 8. 1992

 

 

Na skrajnem vzhodnem koncu nam vsem drage Bele Krajine, kjer se Gorjanci v poslednjih zložnih terasah spuste do železniške proge Ljubljana - Karlovec in Kolpe, le dva kilometra od Metlike, ob potoku Metliščica, leži vas Rosalnice. Znamenitost kraja so tri cerkve, posvečene Žalostni materi Božji, Ecce Homo in Lurški Materi Božji, ki stoje sredi obzidanega pokopališča, na severnem robu naselja. To so Tri Fare, ostanek prvotnega mesta Metlike, ki je tu ob potoku enakega imena stalo že pred letom 1150. Bilo je gospoščina ogrskih kraljev. Župnija pa je bila v upravi Nemškega viteškega reda, križnikov.

Ko je leta 1408 od juga prihrumela  turška kuga, lega kraja pa ni zagotavljala uspešne obrambe, so se prebivalci umaknili na primernejši kraj k utrjenemu gradu na bližnjem griču, kjer se je potem v stoletjih razraslo današnje mesto Metlika. Tu sem se je leta 1461 preselil tudi sedež župnije.

Od začetka pa do leta 1556 je bila Metlika središče Slovenske Marke in sedež deželnih glavarjev, ki so bili podrejeni le deželnim knezom. Župnija je bila leta 1268 inkorporirana Nemškemu viteškemu redu, ki je vse tri cerkve in samostan postavil v prvi polovici 12. stoletja. V času turških vpadov so župnijo Tri fare upravljali frančiškani, ubežniki iz Bosne, ki pa so se po letu 1469, ko so jim Turki samostan razrušili, umaknili v Novo Mesto.[1]

Danes Tri fare pripovedujejo svojo bogato zgodovino obiskovalcem in številnim romarjem, ki se konec avgusta, na Jernejevo nedeljo, že stoletja v trumah zgrinjajo od blizu in daleč.

Ena od treh cerkva, cerkev Žalostne Matere Božje, bogato opremljena in poslikana, skriva na koru neprecenljivo dragocenost: najstarejše orgle, narejene na Kranjskem, delo znamenitega ljubljanskega orglarja Eisla iz leta 1753.

Relativna odmaknjenost kraja in še katera srečna okoliščina je botrovala temu, da se je dragoceni instrument ohranil tak, da ga je bilo mogoče natančno rekonstruirati. Pod bremenom časa in neprijaznih razmer po drugi svetovni vojni je sicer povsem opešal, tik pred vojno utrpel tudi določeno "modernizacijo", ki mu je ukradla enočeveljsko superoktavo, namesto nje pa dala modno osemčeveljsko gambo, vendar niti voda, niti sončna pripeka[2], ki sta ga skupaj z drugimi tegobami zdelovala in končno utišala, nista onemogočila popravila, kar po svoje priča o mojstrstvu in kvaliteti izdelovalca. Morda je ob omenjeni "modernizaciji" dobil instrument tudi nov, cinkast prospekt, ker je stare cinaste piščali verjetno pobrala prva svetovna vojna. Podatkov ni.

Prišli so novi časi. Podjetnost in razumevanje domačega župnika patra Albina Žnidariča iz križniškega reda, ki mu Tri fare še dandanes pripadajo, sta omogočila restavriranje Eislove mojstrovine.

 

JOANNES GEORGIUS EISL, izdelovalec instrumentov in orgel, je prvič omenjen leta 1740 v Ljubljani[3]. Leta 1763 je postal ljubljanski meščan. Poslej se je podpisoval "Buerger Orgelmacher", kar kaže, da je bil na to ponosen. Z ženo Apolonijo sta imela pet otrok. Ugleden in znan daleč prek meja dežele Kranjske je umrl 18. novembra leta 1780, star 72 let.[4]

Danes poznamo naslednje Eislove pozitive in orgle:

             - 1753 Tri fare, orgle

             - 1754 Kompolje pri Teharjah, pozitiv

             - 1759 Marija Gorica, orgle

             - 1759 Donja Kupčina, pozitiv

             - 1761 Svetice, orgle

             - 1762 Dvorska vas, pozitiv (danes v semenišču v Ljubljani)

             - 1764 Frančiškani v Novem Mestu, orgle (danes v Brusnicah)

             - 1772 Jurjevica, pozitiv

             - 1779 Ljubljana, Sv.Jakob, orgle

             - 1780 Krka na Koroškem, orgle

             - 1780 Ljubljana, stolnica, orgle (dokončal Josip Kutschera)

Eislu moremo z veliko gotovostjo pripisati vsaj še te-le instrumente:

             - 1763 Nazarje, orgle

             - 1770 Sv.Peter u šumi

             - ?   Dolenja Stara vas pri Šentjerneju[5]

 

Bilanca Eislovega štiridesetletnega dela v Ljubljani je res veličastna. Svoje mojstrstvo je dokazal na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, v Istri in na Hrvaškem. Da je zmogel vse to obsežno delo, zlasti v zadnjih letih življenja, je moral poleg strokovne plati odlično obvladati tudi organizacijsko. Posvečal se je res le čistemu orglarskemu delu, ostala opravila pa je načeloma prepuščal drugim. To moremo razbrati iz ponudbe za orgle v ljubljanski stolnici.[6] Le na ta način je mogoče razumeti, kako je mogel že prileten postaviti toliko velikih orgel. Pa še požar mu je dvakrat uničil imetje.[7]

Dispozicije njegovih orgel in pozitivov potrjujejo, da je svojo temeljito strokovno usposobljenost, ki jo je prinesel s salzburškega[8], znal pri nas, kjer je srečal tudi druge, zlasti beneške vplive, še obogatiti. Z njegovim prvim znanim delom pri Treh farah je prišla k nam tipična bavarska baročna postavitev orgel z osrednjim manualnim delom in dvema pedalnima stolpoma (Pedaltürme)[9] na levi in desni strani. Tako spadajo leve in desne velike piščali v prospektu k pedalni sapnici, osrednji, nižji del prospekta pa je na manualni sapnici. Labialni voce umana, ki ga je tudi rad uporabljal, pa kaže vpliv beneške šole. Vsekakor ga kvaliteta njegovih orgel, ki so se nam ohranile, uvršča med največje slovenske orglarje.[10]

 

ORGLE PRI TREH FARAH, svoje prvo znano delo, je Eisl zasnoval kot instrument z enim manualom, osmimi registri in s pedalom, ki ima dva registra. Zvest svoji nemški baročni šoli[11] je postavil manualno sapnico v sredino nad nanjo obešeno klaviaturo, levo in desno od manualne sapnice pa sapnici pedala, kakor je razvidno iz skice. Na manualno sapnico je postavil od prospekta proti igralniku (ki ima 45 tipk s skrajšano prvo oktavo, torej obseg C do c³) piščali tehle registrov:

             1. Principal 4' iz cina, piščali C,D,E,F,G,A in B lesene, odprte

             2. Kopula 8' lesena, pokrita

             3. Flauto 4' lesena, pokrita

             4. Flautella 2' lesena, pokrita, zadnja oktava cs²-c³ odkrita

             5. Octav 2' iz cina

             6. Quint 1^1/3 iz cina

             7. Superoktav 1' iz cina

             8. Mixtur II (1/2 in 2/3) iz cina (dvakrat ponovi na c)

 

Na pedalno sapnico je postavil dva registra s po 18 piščalmi od C do a in sicer:

 

              9. Principalbass 8' lesen, odprt

             10. Octavbass 4', ki ima po sedem cinastih piščali levo in desno v prospektu, piščali tonov fs, g, gs in a pa so znotraj, lesene, odprte.[12]

 

Kopula 8' je ohranjena do zadnje piščali in je izjemno dragocen dokument, posebej glede menzure. Zato jo v nadaljevanju navajamo v celoti (širina - globina, v mm):

C 69-100, D 65-95, E 59-86, F 55-74, G 53-72, A 45-64, B 42-58, H 37-55, c 36-54, cs 35-52, d 35-49, ds 34-47, e 33-45, f 30-43, fs 28-40, g 27-38, gs 27-37, a 25-36, b 24-34, h 22-29, c' 19-29, cs' 19-28, d' 18-27, ds' 19-27, e' 18-24, f' 17-25, fs' 17-23, g' 16-23, gs' 16-22, a' 15-22, b' 14-21, h' 14-21, c'' 14-20, c''' 9-16.

Principal 4' v prospektu je nadomeščen z novimi piščalmi iz cinka. Zato menzure niso preverjene in jih ne podajamo. Navedimo le menzure originalnih lesenih piščali tonov C 50-66, D 47-62, E 44-57, F 42-54, G 39-50, A 37-47 in B 35-45.

Še nekaj osnovnih menzur piščali preostalih registrov:

Flauto 4':         C 36-51, c 22-30, c' 14-20, c'' 8-9, c''' 5-7

Flautella 2': C 21-29, c 12-16, c'  7-10, c'' 5-7, c''' 3-5

Octav 2': C 42, c 21, c' 13, c'' 7, c''' 4

Mixtura je sestavljena iz 1/2 in 2/3. Obe se ponovita na c' in c''. Tako so menzure 1/2: C 16, c, c' in c'' 10, c''' pa 5.

Menzure 2/3 so: C 12, c, c' in c'' 7, c''' pa 3 mm.

 

Obe klaviaturi, tako manualna kot pedalna, sta skrajšani, to pomeni, da so izpuščeni toni CS, DS, FS in GS in ima manual s 45 tipkami obseg C-c'''. Pedal ima 18 tipk in obseg C-a. Zveze pedal-manual ni.

 

Orgelska omara je bogato okrašena s pozlačenimi rezbarijami, ki so - to je zanimivo - enakega tipa kot ostala rezbarija v cerkvi. V sredini manualnega dela omare je postavljen kip Davida s harfo. Mehovje je bilo postavljeno posebej za omaro, visoko nad igralnikom. Dvojni klinasti meh se je poganjal s potegovanjem.

 

RESTAVRIRANJE  instrumenta smo pričeli z demontažo konstrukcije mehovja in pnevmatične sapnice gambe, ki so jo dodali leta 1931. Za funkcijo pnevmatične trakture so uporabili luknjice registra Superoktav 1', odkoder so po običajnih svinčenih cevkah napeljali sapo k mešičkom posameznih piščali gambe. Sicer zanimiva rešitev, ki pa je instrument osiromašila za originalne Eislove piščali, ki so izginile. Odstranili smo vse smetje, črvojedino in prah, ter razdrli instrument. Vse dele smo očistili in les impregnirali.

Sapnica manuala je bila nabolj prizadeti del orgel. Zaradi vlage in vročine je skoraj razpadla[13], razni nasilni posegi pa so grobo poškodovali ležišča ventilov. Sanirali in zlepili smo sapnico, zatesnili tonske kanale in zgladili površino, kamor nalegajo ventili, katerim smo zamenjali usnjena tesnila.

Klaviaturi manuala in pedala smo razdrli, očistili in utrdili. Zamenjali smo obloge in filc. "Bele" pedalne tipke smo obložili s hrastovimi lamelami, ves pedal pa še dodatno utrdili s kislinotrdilnim lakom.

Lesene piščali smo usposobili, najbolj uničene restavrirali v celoti in prebarvali, ostale pa pustili kot so prišle iz rok mojstra Eisla, če seveda odmislimo grobosti površnih uglaševalcev.[14]

Kovinske piščali smo očistili, poravnali in ponovno intonirali. Manjkajoči enočeveljski register smo nadomestili z novim. Motor in meh (oboje novo) smo postavili v prostor pod manualno sapnico. Pritisk zraka smo nastavili na 60 mm.

Razjedeno in polomljeno rezbarijo smo sestavili, dopolnili in utrdili. Drugače pa smo omaro pustili kot je, da čaka obnove skupaj z ostalo rezbarijo v cerkvi. Popravili smo le hrbtno stran omare in jo prelakirali z brezbarvnim prozornim dvokomponentnim lakom, da so ostali razni zapisi vidni.

Kip Davida smo v celoti restavrirali.

Delo je bilo končano avgusta leta 1992.