Oživljanje Rimskih term vse bliže

 

21.10.2005

 

Ne le oživljanju, priče smo brezobzirnemu divjanju protislovenskega šovinizma, ki nima primere v nobenem obdobju slovenske zgodovine pred vzpostavitvijo moderne suverene države Republike Slovenije.

To divjanje se kaže vsepovsod. Praktično ni kulturne manifestacije ali filmskega projekta, ki bi bil le naš, slovenski. Kot da bi imela obubožana, denacionalizirana, sprivatizirana slovenska družba toliko denarja, da lahko finansira tujo kulturo. Seveda ga nima. Za slovenske projekte ga namreč ne ostane. In resnično slovenskih projektov ni.

Da gre za totalno, koncertirano prizadevanje demontirati slovensko identiteto (ta se očituje predvsem v nacionalni dediščini in jeziku), se ne kaže le v sistematičnem rušenju jezikovnih posebnosti slovenščine, kar počno etablirani jezični »strokovnjaki«, očitno je tudi v obsedenosti potujčevati še tisto, česar niti najbolj omejeni in šovinistični tujec ni potacal. Tako so podtaknili našim slovenskim Rimskim toplicam tujo termalno revščino. Kar nenadoma so se od nekod znašle Rimske terme, ki jih svet ne pozna. Po vsej Evropi še vedno sijejo slovenske toplice, tu in tam nekoliko pokvečene v Töplitz ali kako drugače, če govorilni organi sedanjih tamkajšnjih prebivalcev ne omogočajo jasne in čiste izgovorjave, tukaj, v deželi, ki naj bi bila še vedno naša, slovenska, pa svinjamo svojo dediščino s termami. Ostudno.

 

 

V začetku je bila beseda

 

06.01.2006

 

Podtriglavskorajska srenja je le nekolikanjci gibnila, ko z znamenitega balkona v večnem mestu ni urbi et orbi zazvenela željno pričakovana blaga materina govorica. Prvikrat po dolgih desetletjih je bilo pričakovanje izdano. Ušesa so smela piti vsemogoče govorice, jezike in narečja, le pozdrava v jeziku prvih/najstarejših znanih krščanskih bogoslužnih besedil v Evropi sploh niso dočakala.

Sicer je mogoče zmigniti z rameni: kaj potem? A vendar ima tisti balkon svoj pomen, še večjega pa dejstvo, da gospod, ki si ni hotel mazati ust s slovensko govorico, prihaja prav iz krajev, kjer te zapise v slovenščini hranijo, kjer dobro vedo, da razen v latinščini in grščini ni živega evropskega jezika, v katerem bi bilo kaj takega tako zgodaj zapisano. Ta slovenska besedila so dejansko legitimacija evropskosti Rimske Cerkve.

Mar je res nekaj zadaj? Odkod sicer taka sistematična ignoranca in manipulacija v zadevah, ki so za evropsko zgodovino temeljne, na nesrečo pa smo tako tukaj kot npr. v zadevah državnosti in demokratičnosti vedno prvi vpleteni mi oziroma naši slovenski predniki?

Et verbum caro factum est... Kdaj bo to postala tudi naša zgodovinska resnica?

 

 

EU in slovenščina

 

29.04.2004

 

Kopičenju modrovanj v zvezi z zadnjim dejanjem vključevanja naše države v evropsko zvezo se je pridružila tudi misel o ogroženosti slovenščine v novih okoliščinah.

Pripomniti velja najprej, da slovenščino zagotovo najbolj ogrožajo domači strokovnjaki, jezikoslovci, slovničarji, ki so očitno pozabili, kaj je naloga slovničarja, in izvajajo grobo nasilje nad maternim jezikom zlasti s tem, da vsiljujejo ljudem, ki govorijo tako, kot jih je naučila mati (od kod sicer ime »materni«; tudi to poimenovanje je nasilno izgnano!), neko sintetično, izmišljeno, umetelno govorico, ki se jim je prikazala od nekod v njihovih učenih dvorih. Način poučevanja »maternega« jezika v naših šolah je videti tak, da mladini ne priskuti le branja slovenskih knjig, marveč tudi govorjenje v »maternem« jeziku. Še hujše od tega pa je, da »stroka« ob tem, ko brez prestanka uvaja novote, hkrati brezobzirno zametava dragoceno jezikovno dediščino in siromaši v vseh pogledih izjemno bogat slovenski »materni« jezik. In ne le to! Ljudem, ki jim v »maternem« jeziku poje slovenska duša, z izmišljenimi pravili kradejo samozavest.

Posebej zanimivo je, da niti eden od strokovnjakov, ki so se te dni oglašali v zvezi z uporabo slovenščine in prevajanjem »v Bruslju«, ni omenil bistvenega: ni namreč edini namen prevajanja pri uradnih opravilih bolj ali manj natančno razumevanje. Nič manj pomembno ni (če ni celo najbolj), da se more kasneje vsak prevod primerjati in po potrebi (za zapisnik) popraviti. Zato se državniki, ki prav gotovo dobro govorijo več jezikov, vedno pogovarjajo v prisotnosti uradnih prevajalcev.

Nazadnje naj omenim prav smešno plat te vrste razpravljanja: Ko po eni strani sprejemamo kot čisto v redu, da naši politiki »v Bruslju« govorijo v tujem jeziku, kar zagotovo predpostavlja nevarnost ne tako brezhibnega govora, pa si v domačih razmerah »stroka« ne upa niti predstavljati, da bi neka pisna stvaritev bila natisnjena brez poprejšnje lektorjeve (cenzorjeve?) predelave. To je pa res hec!

 

 

Uradni jezik

 

27.11.2004

 

V tokratni oddaji slovenske javne TV Osmi dan smo slišali tudi o ravnanju slovenskega državnega organa v zvezi s slovenščino. Od javne knjižnice je namreč zahteval dopis v angleščini. Gledali in poslušali smo lahko predstavnika izvršne oblasti, predstavnico zakonodajne oblasti, in tudi voditelj je precej povedal.

Mnogo vsega smo slišali – po slovensko. Skrbno izbrano besedišče. Zakon sem, zakon tja, poizvedovanja na to in ono stran. Nismo pa slišali bistvenega: Ustava v 11. členu določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. To ni pravica, o kateri smo nekaj slišali in so jo besedovalci med oddajo nekako iskali. To je dolžnost!

Slovenščina je v Sloveniji v uradovanju zaukazana z ustavo. Vse drugo je prazno besedičenje.

 

 

Oglušujoči molk

 

12.01.2006

 

Dotaknil bi se samo odstavka:

»Ta drža Slovenije je izvor nezadovoljstva in frustracij v slovenski manjšini. Na pripadnike manjšine ne vpliva identitetotvorno in narodotvorno. Manjšini zbija samozavest in v njenih pripadnikih ubija zavest o skupni narodni povezanosti in o njihovi povezanosti s slovenskim narodom in državo matičnega naroda, Slovenijo. S takšno Slovenijo se je težko istovetiti.« (Delo, Mnenja, 10.1.2006)

Na pravi vzrok kaže predvsem dejstvo, da niso prizadeti le Slovenci izven meja Republike Slovenije, marveč je struktura tukaj vladajočih in njih ideološka podlaga taka, da je biti Slovenec tudi znotraj meja Slovenije vsaj neprijetno, če ne nevarno. In za nameček pripadniki slovenske narodnosti izven meja matične države govore lepšo in pravilnejšo slovenščino od vrste tukajšnjih političnih prvakov.