Domovina so spomini - Niso hoteli objaviti v Delu

Džamija za Bežigradom
(poslano na Delo 15.12.2006)

Pišete, da bo ljubljanska džamija za Bežigradom. Razen splošnih prednosti - promet, okolje, vedute, gabariti - ima lokacija prav posebno prednost: Kraj Bežigrad je dobil ime po prostoru, prostrani gramoznici, v kateri so mestjani kopali gramoz za mestne potrebe, turisti s turbani pa so občasno tam taborili. Seveda jim Ljubljančani nikoli niso odprli mestnih vrat. Kraj pa je po tabornikih dobil ime Bežigrad - Begji=begov grad. Vse se vrača...

Salamalejkum!
Andrej Lenarčič

"Strojanijada"
(poslano na Delo 21.12.2006)

Osnovno izhodišče: Bistvena značilnost Ciganov je nestalno bivališče. Le to ločuje to entiteto - tudi Rome - od večinske entitete. Vsi problemi nastajajo, ker jih okolje sili v stalno naselitev. Ker je to zanje neobičajen način bivanja, se ne morejo prilagajati zahtevam, ki jih prinaša stalna naselitev: lastniški odnosi, higiena, red, komunalije, stroški, sosedstvo...
ITD...

Predlog:
Vsak Cigan ima pravico, da se stalno naseli. Seveda se s tem odpove "ciganski" posebnosti in mora sprejeti vse, kar stalna naselitev prinaša. Se skratka prostovoljno izpostavi integraciji/asimilaciji. Vsem Ciganom, ki pa hočejo ostati zvesti svojim posebnostim - nomadstvu - mora skupnost to prakso, ta način bivanja, omogočiti. Zato je treba na državni ravni določiti in komunalno/tehnično/ okoljsko opremiti dovolj prostorov (kampingov) po deželi, Ciganom pa po potrebi dodeliti prikolice/avtodome, da se morejo svobodno premikati po prostoru in se za določen čas ustaviti na izbranem "kampingu", za katerega v smislu varnosti, higiene, energije in komunalij skrbi država/lokalna skupnost.
Sem, v sklop skrbi države/lokalne skupnosti, sodi seveda tudi potujoča šola, zdravstvo, evidenca, knjižnica ipd.

Kar se dogaja trenutno, je na meji kolektivne blaznosti.

Andrej Lenarčič

Ljudstvo in zastave
(poslano na Delo 29.12.2006)

Danes v pismih bralcev beremo tudi tole kratko misel:
"Ugotavljam, da je 26. december tako velik slovenski praznik, da so skoraj na četrtini vseh zgradb Ljubljani visele slovenske zastave."

Ni kaj, znova se je izkazalo, da se bistveno ponavadi skriva v podrobnostih, da se pomembne reči more povedati z malo besedami.

Navedena ugotovitev bralca pove neskončno mnogo reči. Ker za mnenja "navadnih" državljanov v medijih ni prostora, bom kratek.
Sproščeno in množično praznovanje državnih praznikov je mogoče le v skupnostih, s katerimi se državljani poistovetijo. Bo kdo rekel, da ne more biti bolj "našega" od nečesa, o čemer so "sanjali rodovi". To vsekakor drži. Drži pa tudi, da je prav tisto, kar naj bi bila uresničitev "sanj", najbolj izpostavljeno kritični presoji ljudi. Kaj sodijo množice, pa se ne pokaže skozi govorance in medije. Kaj sodijo o državi, se manifestira predvsem v tistem, kar je zbodlo avtorja prej citiranega pisma.
Je že tako, da vladajoči sloj in njegova trobila niso verodostojen tolmač razpoloženja ljudi. Vsaj v Šentflorjanariji je res prav narobe. "Slovenskost" dežel, ki jo sestavljajo, je vedno nosila raja, vrhuška pa ni počela drugega, kot oprezala za najbolj donosnim "okupatorjem" - naj je prijahal na žrtveniku, kanonu ali na bančnem trezorju... Naj se množice tega zavedajo ali ne, zavestno ali samodejno se na take reči odzivajo. Ne izza govorniških pultov, ne prek sredstev obveščanja. Stvar, ki se je sfižila, enostavno prezrejo. Ne izobesijo zastav.
Ljudstvo, pa naj se vrhuška iz njega še tako norčuje, je nezmotljivo. Od ljudstva ni mogoče pričakovati, da bo upoštevalo take, ki so se do moči dokopali s prevaro, brez dela svojih rok. Morebiti ljudje ne znajo povedati, zagotovo pa večina me more in ne sme, da ne šteje med njimi nič, kdor pridiga o demokraciji, pa se je kotil v "rdečem lemenatu", o prizadevanju za svobodo, pa se je spotaknil zaradi grebatorstva, o pravičnosti, pa je prej do vrha napolnil kovčke...
Ne, ljudje niso neumni. Neumen je tisti, ki si domišlja, da ne znajo govoriti, če jim (spre)govoriti ne dovoli.

Andrej Lenarčič

"Edini slovenski kardinal"
(poslano na Delo 03.01.2007)

Očitno ne pomaga nobeno opozorilo. Kar naprej objavljate novice v zvezi z "edinim slovenskim kardinalom", čeprav vam je zanesljivo znano, da nič od zapisanega ne drži. Slovenija - bolje RKC na Slovenskem nima nobenega kardinala. Ima nekaj škofov in dva nadškofa - metropolita.
In dr. Rode sploh ni "edini" - pa ne "slovenski kardinal", marveč "kardinal Slovenec"(po rodu, je pa državljan Vatikana). Poleg kurijskega kardinala Rodeta je Slovenec po rodu tudi torontski nadškof, kardinal Ambrožič (Ta pa seveda je "kanadski kardinal", ker je duhovnik torontske nadškofije, vanjo inkardiniran, in v njej službuje.).
Bo kdo rekel pikolovstvo. Ja, v malenkostih se marsikaj očituje. Tudi nevednost ali pisanje na pamet.

Andrej Lenarčič

Vejevje
(poslano na Delo 14.01.2007)

Se je govorilo, da so mediji četrta veja oblasti. Kdor zmore toliko samoobvladovanja, da si upa od blizu pogledati štalo, kjer gomazijo te znamenite veje oblasti, od omenjene četrte opazi kvečjemu oskubljeno perje. Ali pa manekene po naročilu. Le kaj drugega se mu lahko prikaže, ko mu perjad servira zgode in nezgode v parlamentarnem odboru, kjer se je kalilo jeklo državotvornega enalfabetizma in cefralo še zadnje ostanke suverenitete predstavnikov vsega ljudstva. Analitični, raziskovalni potencijal je uplahnil brž, ko je bilo treba opaziti farso: Unisono sta se zavzeli za odvzem imunitete stranki, katerih predsednika sta hkrati poslanca evropskega parlamenta, kjer uživata še kaj drugega, ne le imuniteto, o kateri lahko šentflorjanarski izvoljenci le sanjajo. Res mora biti trdobučen proizvod dolančevega rdečega lemenata, komur ta »podrobnost« ne zbudi radovednosti: Kaj neki imajo gospodje za bregom?
A bi se našla še kakšna zanimiva koincidenca: Kar dva dosti visoka funkcionarja ene od teh bork za mehčanje hrbtenic poslancev sta si izdatno napolnila mošnjiček na račun svobode govora v parlamentu. Je morebiti četrta vejica že tako onemogla, da niti za kričeči »primer Hvalica« ne ve več?
Vsekakor se nikomur, ki bi rad zajahal oblast, takelega vejevja ni treba bati...

Andrej Lenarčič

Odziv na prispevek Manjšina kot okrasek, objavljen v Sobotni prilogi
(poslano na Delo 12.04.2008)

Več kot 1500 besed je potrebno zapisati, da se pred slovensko in - kot najbolj prizadeto - koroško javnostjo zakrije preprosto dejstvo, ki ga je mogoče zapisati v enem stavku:

"Republike Avstrije brez junaškega oboroženega boja koroških Slovencev za svoj obstoj med drugo svetovno vojno ne bi bilo."

Ne bilo bi seveda niti ADP, niti famoznega člena 7 in še česa. In ne bilo bi potrebno vztrajno manipulirati in skrivati resnice. Pa vendar se sredi glavnega mesta sosednje države, v dunajskem Arzenalu - vojaškem muzeju - v dvorani avstrijske zgodovine med drugo vojno in kolaboracije Avstrije z nacisti blešči slovenska beseda, knjige, letaki, časopisi, dokumenti, uniforme koroških partizanov, večinoma Slovencev, ki so se na ta način uprli genocidu in preživeli slovenski holokavst, nič manj grozen od onega bolj znanega.

Zavezniki so na konferenci v Moskvi leta 1943 v Moskovsko deklaracijo, v poglavje o Avstriji/Anschlußu, zapisali v tretji alinei, da bodo priznali Avstriji pravico do statusa "žrtve" in do obnove njene državnosti le pod pogojem, da se izkaže z aktivnim bojem proti nacizmu. Dolga leta so zaman iskali tak odpor, dokler končno niso bili prisiljeni priznati, da je bil tak odpor "samo na jugu države", nakar so lahko sestavili znamenito ADP.

Na srečo niso vsi pomembni državniki slepi za očitna dejstva. Tudi niso vsi pokvarjeni in prodani. Gospa Barbara Prammer, ki je bila leta 2006 podpredsednica avstrijskega parlamenta, je takrat ob proslavi pred množico na Ljubelju odkrito povedala:

"Prinašam vam pozdrave s spominske svečanosti Avstrijskega Mauthausen komiteja s severne strani Ljubelja, kjer sem pravkar govorila v spomin žrtvam. Kot Druga predsednica Državnega zbora Avstrijskega parlamenta se vam hočem tudi osebno zahvaliti, da že toliko let skrbite za to, da tukajšnje podružnično taborišče Mauthausna ne tone v pozabo, da neutrudno spominjate na tiste, ki so se uprli nacizmu, ki so se borili proti nacističnemu barbarstvu in se borili za svobodo.
Antifašistkam in antifašistom, partizankam in partizanom hočem izraziti svoje spoštovanje. Tem pogumnim ženskam in moškim bi se na tem mestu rada zahvalila. Ko je bilo v Avstriji treba dokazati lastni prispevek k osvoboditvi, so uveljavili vašo borbo, saj je bil skorajda edini oboroženi boj. Da se mora slovenska manjšina na Koroškem še danes boriti za svoje v ustavi zagotovljene pravice, kot to očitno prikazuje prepir okrog postavitve dvojezičnih krajevnih napisov, je značilen izraz avstrijske pozabljivosti, če gre za posledice iz nacistične zgodovine. Vendar zgodovinska odgovornost ne sme nikdar preteči, obdelava nacističnih zločinov pa že sploh ne. Pod to preteklost nikdar ne smemo potegniti črte.
Zahvaljujem se vam za pozornost."

Slovenska politika seveda ni niti zardela. Pač trda koža... A čvrsto na njeni strani stoji tudi tukajšnja medijska srenja. Ne takrat, niti danes, ko je gospa Prammerjeva predsednica, ne "le" podpredsednica, avstrijskega parlamenta, in je obiskovalcu, predsedniku Türku odločno povedala to resnico, slovensko časopisje o tem molči in ni upalo niti povzeti pisanja npr. dunajskega Der Standard ob tokratnem obisku našega predsednika države:

...Die SPÖ-Politikerin strich die Bedeutung der Ortstafel-Frage für die slowenischsprachige Kärntner Bevölkerung hervor. Sie erinnerte auch daran, dass die (mehrheitlich slowenischen) Kärntner Partisanen im Zweiten Weltkrieg Entschädigungszahlungen bekommen und meinte in diesem Zusammenhang, sie schäme sich für die diesbezüglichen Reaktionen so mancher nicht lernfähiger Menschen in Österreich. In gewissen Kreisen werden die Partisanen immer noch als "Feinde Österreichs" verunglimpft, obwohl sie für die Befreiung des Landes vom Nazi-Terror kämpften...

In potem beremo vedno znova - kot tokrat v SP - marnjanja o obrobnih zadevah, o "nasledstvu ADP" o "zaščitniški vlogi" RS itd., namesto da bi obveljala zavest, in da bi sosedom končno enkrat za vselej v obraz odkrito povedali, da je Avstrija naslednica nečesa, kar nosi jasen slovenski predznak in jezik. In o tem govori zgodovina, piše Moskovska deklaracija 1943, kriči razstava sredi Dunaja... in tako naprej brez konca.

Andrej Lenarčič