Domovina so spomini - Nadškof Šuštar in osamosvojitev

Izjava kardinala Franca Rodeta ob smrti nadškofa Šuštarja ...

29. 6. 2007, Ljubljana

... Ko se je po padcu komunizma ponudila zgodovinska priložnost, da se slovenski narod osamosvoji, je dr. Šuštar to priložnost vzel kot svoj življenjski izziv in kot edini Slovenec s trdnimi mednarodnimi zvezami omogočil našim politikom dostop do širših evropskih forumov, kar je privedlo do naše samostojnosti.
Ob neizpodbitni in splošno priznani vlogi nadškofa Šuštarja pri zaustavitvi desetdnevne vojne in mednarodnem priznanju Slovenije bi bilo kratkovidno in škodljivo za prihodnost naroda in države misliti, da bomo močnejši in uspešnejši, če oslabimo ali povsem zatremo vpliv katoliške Cerkve na Slovenskem...

kardinal Franc Rode

... in odziv nanjo

Eminenca!

Slabša od pogrete juhe je ponovljena floskula o polresnici, ki je najbolj grda laž... a je že tako, da so take juhe pogosto na mizi.
Nobenega dvoma seveda ni o popolni resnici, da s(m)o ljudje takšna bitja, ki raje verjamejo pravljicam, ki se raje zatekajo k stvarem, ki jim je treba verjeti, kot pa da bi se korajžno soočali z neizprosnimi, nespremenljivimi, neprilagodljivimi dejstvi.
Iz prelepo zloženih misli sem izpostavil dva odstavka, ker se z resnico nikakor ne skladata. Sam sem dolga desetletja imel veliko opravka po hodnikih in pisarnah škofijskega dvorca. Mnogokrat sem sodeloval tudi pri različnih dogodkih po deželi (takrat, ko se to ni splačalo, nas takih ni bilo veliko - preveč je bilo treba žrtvovati. Take nas naša odločitev tepe še dandanašnji, ko so se prikoritili stari koritarji...), in v spominu mi je marsikak "spopad" glede nacionalnih reči. Z blagopokojnim škofom Leničem je prišlo celo do kar nespodobnega prepira, ko je zagovarjal enotno jugoslovansko škofovsko konferenco. Da je Jugoslavija edina prihodnost za Slovence, je pa nadškof dr. Pogačnik itak izpovedal v Delovi Sobotni prilogi.
Tako me odločno projugoslovansko stališče elite iz palače na Ciril Metodovem trgu v predplebiscitnem času ni kaj dosti presenetilo. Bilo je sicer boleče, a v skladu z vsem, s čemer sem v prejšnjih desetletjih tam srečal.
Jasno, da so tako kot "civilna" elita tudi gospodje jadrno obrnili plašče, ko se je pradavno hrepenenje ljudstva prevesilo v dejanskost. Rad verjamem, da je marsikdo iz omenjene hiše potem dosti storil za samostojnost in priznanje - le kako ne bi, saj je bilo močno obetavno... Očitno!
In če sicer ni dovolj volje za soočanje z resnico, vsaj spoštovanje do pokojnika bi moral biti zadosten vzgib, da se pove vso resnico in samo resnico.
Ker je všečne hagiografije v izobilju, dodajam še drobec iskrenega priznanja pokojnika, da si je močno prizadeval za ohranitev Jugoslavije še pred plebiscitom (in tudi po njem - pogovor za celovško Nedeljo, februarja 1991: "Vsaka misel na samostojnost je iluzija", in pogovor za Dnevnik, 25. januarja 1991; oboje gl. spodaj).
Tolikokrat sem od najzgodnejšega otroštva naprej pritrkaval in zvonil, da vem, da ima vsak zvon dve plati. Na eno samo nabijati pa pomeni nekaj močno slabega...

Z vsem spoštovanjem
Andrej Lenarčič