Bela knjiga Ministrstva za zunanje zadeve RS o meji med
Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško uvede temo v kramljajoči maniri. Ker
so politične zadeve, posebej še mednarodno politične - in med temi vprašanja meja še najbolj - zelo
resne reči, je prav na začetek postaviti osnovna izhodišča.
NA TLEH LEŽE SLOVENSTVA STEBRI STARI
Temeljno za kakršenkoli političen razmislek na slovensko nacionalno
temo je, da se - in to enkrat za vselej - ovrže ideje in metode, ki slonijo na
podtaknjeni šovinistični fantazmi "naselitve". Da so te, sicer prazne
marnje, ejakulat nemške šovinistične in ekspanzionistične politike 19.
stoletja, ki je dosegla kulminacijo v nacifašističnih ekscesih, lebensraumskih
blodnjah in holokavstu, vzrok defektne politične misli tudi znotraj Slovencev
in generator vsega zlega v mednarodnih odnosih, česar strahotne posledice so še
tu, pač ni mogoče zanikati. Posebej tragično je, da je ta sprevržena,
podtaknjena naselitvena izmišljija ostala še dandanašnji vodilna zgodovinsko
politična misel zlasti slovenske proračunske zgodovine, ki se poleg tega
krčevito trudi podpreti zgodovinarske manipulacije nemške in avstrijske zgodovinske
šole pri ustvarjanju vseh mogočih "slovanskih" entitet[1], česar edini namen je več kot
očitno zradirati vsaj zgodovinska dejstva o Slovencih, če jih že ni uspelo kako
drugače zatolči ali eliminirati.
Od nekdaj velja, da je hudič vedno skrit v podrobnostih.
Tako je mogoče tudi naselitveno kugo ozdraviti z eno samo besedo. Bistvo te
bolezni je seveda, da z gnusnimi tvori ponaredkov, sprevrženih interpretacij in
podtaknjenih neresnic prekrije resničnost, ki je, da so dežele današnje
Republike Slovenije in seveda tudi širokega okolja alpskega jugovzhodnega
obrobja od severnojadranskih nižin vse do Donave oblikovali, kultivirali in
poimenovali ljudje občevalnega jezika, ki razen slovenščine (še?) danes nima
vzporednice v teh krajih. Ob tem drobcu, tej besedi, ki razreši urok, je odveč
naštevati in razpravljati o brez števila ostalin, toponimov, o običajih in
drugih kulturnozgodovinskih dejstvih, ki o tem kričijo. Kakor je krčevite
poizkuse, da bi Brižinske spomenike "razslovenili", razblinila ena
sama besedica SODIT, ki je za vse večne čase pokazala, da so slovenski, tako
razkrinka podtikanja, da je slovensko govoreča etnija prišlek v teh krajih, že
eno samo krajevno ime, ki je nesporno rimsko, in je povsem zanesljivo iz časov,
ko se - če sledimo naselitvenemu
pravljičarstvu - ne o "Alpenslavih", kaj šele Slovencih tod okoli ni
vedelo ničesar, saj naj bi - če uporabimo domislico znamenitega tukajšnjega
zgodovinarja - Slovenci v te kraje pridrli v krdelih (!) šele pol tisočletja
kasneje. Pa vendar toponim AD PIRUM na ves glas kriči, da so krušljivi,
kameniti, grobljasti kraški gorski greben poimenovali ljudje, ki so govorili
slovensko in jim je ime KRUŠICA (od krušiti[2]) povedalo o kraju vse. Prišlek,
rimski okupator, seveda zagotovo ni v tistem kamnitem visokogorju uredil kakšne
plantaže hrušk, marveč je slepo fonetično prevedel obstoječe in splošno
uporabljano poimenovanje. Da je misel utemljena, je dovolj dokazov na vsakem
koraku. Saj so tuji uradniki, ki so v kasnejših obdobjih glede krajevnih imen
morali povpraševati domače prebivalstvo, v številnih primerih prav bebavo
prevedli slovensko prvotno pimenovanje. Tako je iz plešastega, neporaslega
hriba, ki s(m)o ga domorodci tako sijajno in posrečeno znali imenovati
Plešivec, omejeni tujci naredili Tanzenberg - ker so očitno razumeli, da pride
ime o "plesati" (nemško "tanzen"). Tako je tudi s Turjaki, Turji, Turskimi gorami, ob katerih so se prekrščevalcem prikazovala nekaka
nižinska goveda, avtorji
poimenovanj, ki so bili ne stoletja marveč tisočletja zliti s to svojo deželo,
pa so seveda tako znali v ime preliti značinosti strmin, bregov, Strmcev. Od
kdaj slovensko govoreči ljudje žive v deželah vzhodnih Alp, dovolj glasno kriči
tudi Svinja planina na Koroškem, ki so jo nemško govoreči graščinski pisarji
poimenovali po svinjah (Saualpe, iz "Sau", 'svinja'!), ker so tako razumeli prastaro slovensko ime, ki
gorovju popolnoma ustreza: Tam so namreč pridobivali svinec, o čemer
pripovedujejo svinčene najdbe iz predzgodovinskih časov. Kdo je torej dal ime
temu rudonosnemu masivu sredi slovensko govorečega življa? In to že tisoč in
več let preden so se tod začeli samopašiti nemško govoreči prišleki in pred
njimi oni latinsko in grško!
Če se je v te slovenske dežele kdaj kdo priselil ("za
stalno"), so bili to tisti, ki so tu ostali po številnih zavojevanjih,
okupacijah, roparskih divjanjih. A vse to vrenje in prelivanje sodi v procese,
ki pretresajo in oblikujejo človeštvo vedno in vedno znova.
Miza je torej očiščena podtaknjenih naselitvenih marenj in
obravnavati je mogoče relevantna vprašanja.
ŠE DANDANAŠNJI VIDIŠ RAZVALINO
Kadar gre za vprašanje meja, gre za eklatantno državotvorne
zadeve. Osnovni elementi so v tem primeru dežele, pokrajine, enote z
državnopravnimi atributi kot so prebivalstvo, učinkovita oblast, meja. Dejstvo,
ki je vsem na očeh, so dežele-vojvodine in krajine z vojaško upravo, ki so se
na slovenskem etničnem ozemlju izoblikovale po razpadu rimskega imperijalnega
sistema, ko je karlmanski fevdalizem začel graditi novi družbeni red -
fevdalni. Razen pridvorne fevdalne ureditve so posebnost tega procesa njegovi
nosilci, ki so bili v veliki večini iz švabsko-saškega etničnega prostora.
Prišli so v naše kraje sočasno z novo družbeno ureditvijo. Zato je sčasoma,
bolj ko so prihajali na površje "modernejši" družbeni principi, ki so
sledili industrijski in drugim revolucijam ter boju za trge, prihajal v
ospredje nacionalni vidik, torej nemški (v najnovejši dobi še italijanski), ki
se je manifestiral v entičnem nasilju in čiščenju. Kar je bilo nekdaj
samoumevno - uporaba jezika ljudstva, torej slovenščine, pri državnostnih,
upravnih in sodnih opravilih - je postajalo sčasoma vse bolj izjema in se je na
koncu zaostrilo v genocidno sovraštvo do vsega slovenskega.
Zgodilo se je, kar se je neizogibno moralo zgoditi.
Slovenci, katerih domovina so bile sedaj avstrijske dežele, so na genocidno
nasilje reagirali. Mnogi so zaradi preživetja sprejeli vsiljeni jezik in tujo
kulturo, a večina se je uprla. Pri tem je bilo usodno, da je prišlo do enačenja
tujega vsiljivca z deželno/politično strukturo. Da poenostavimo, povejmo, da
smo se Slovenci zaradi plesni v svoji hiši odpovedali hiši/domu, namesto da bi
uničili strupenega škodljivca v njej/njem. In da je bila nesreča še večja, smo
si nenadoma začeli utvarjati, kako nas ima rad sosed, odkoder so stoletja
prihajala nad nas nesreča in smrt. Na stežaj smo mu odprli vrata, ki so jih
naši predniki za ceno brez števila žrtev komaj ubranili.
Obrambni instinkt ljudstva so namreč znali spretni
politikanti klerikalne provenience vpreči v svoje politične spletke. Dokler jim
je dunajski dvor zagotavljal ugodne pozicije, so radi umirjali ljudstvo in ga
namesto v slovensko politično samozavest usmerjali v religozno-etnični refugij
v cerkvi, kjer so lahko izlivali svoje bridkosti zatirane raje v domačih pesmih
in kletvah, kar je bilo seveda za tuje oblastnike povsem neškodljivo. Nemško
nacionalistična oblast je znala nagrajevati koristne varuhe slovenskega
ljudstva. A ko so ti varuhi zaznali, da bije Dunaju zadnja ura, so na vrat na
nos pognali svoje varovance pod drugega tirana, s katerim so, četudi je bil
pravi antikrist - druge vere - nemudoma sklenili enako ustrezen in donosen
aranžma vse do pridobitve gorenjskih gozdnih veleposesti, in to tik preden je
aktualni patron kapituliral in izginil z obličja Zemlje. Kako so ti "varuhi
ljudstva" potem zavozili med okupacijo, presega namen teh črnih bukev.
Tisto, kar je bilo vso zgodovino novega veka neločljivo
povezano s slovensko etnijo kot dediščina že predrimske družbene ureditve s
Slovenci poseljenih pokrajin, to so bile dežele Štajerska, Koroška, Krajnska in
Primorska, je v vrtincu nemškoitalijanskih rasističnih blodenj in
imperialističnih apetitov ob koncu prve svetovne vojne postalo kolateralna
škoda: Provizorična, nervozna in na posledicah perverznega razumevanja
državnosti in politike temelječa preureditev po porazu avstrijske monarhije je
imela za posledico na videz etnično zaokrožitev slovenskih dežel, v resnici pa
totalno amputacijo zgodovinskih državnopolitičnih struktur, razkosanje ali celo
popolno odtujitev pradavnih slovenskih vojvodin in dežel. Leta 1918 so Slovenci
dokončno izgubili stik s svojo zgodovinsko državnostjo, deželami ali deli
dežel, kjer so od nekdaj živeli in so jih (iz)oblikovali, in to ne da bi
kdorkoli preizkusil njihovo voljo. Povsem v nasprotju z mednarodnim in državnim
pravom so bili nasilno vključeni v različne države, kjer jih je kot državnostno
neartikulirani objekt doletela različna usoda. Če niso bili genocidno
likvidirani, so bili sistematično zatirani. Primorsko so izgubili v celoti,
Koroško skoraj vso, Štajerske skoraj dve tretjini, Prekmurja pol, Krajnske pa
velik kos. Vse meje pa presega vilsonska utemeljitev tega masakra: v imenu
ustvarjanja"nacionalne države" so ne da bi trenili zradirali etnije
in blebetali o "troedinem jugoslovanskem narodu". Vsekakor je
Slovence doletela katastrofa druge svetovne vojne in revolucije zdesetkane, zmedene in politično popolnoma neopremljene. Državnostni
razmislek samozvanih političnih voditeljev v območjih, ki so prišla pod
unitaristično Jugoslavijo, ni segel preko bojazljivih avtonomističnih
kombinacij. Usoda Slovencev v odrezanih delih Primorske, Koroške in Prekmurja
pa je naznanjala prihajajoči genocidni holokavst.
DOGAJANJE V NOVEJŠI DOBI S POSEBNIM OZIROM NA MEJNO
VPRAŠANJE
Tu je potrebno opozoriti na zanimivo in ilustrativno
ravnanje južnih sosedov, ki so imeli spore s centralistično državo in probleme
s srbsko etnijo v Krajini, Dalmaciji in Slavoniji. To stanje pa jih ni prav nič
oviralo, da bi ne storili vsakega koraka, pa četudi še tako majhnega, v smeri
priključevanja slovenskih območij. Nikakor ni mogoče zamolčati, kako so v času
bojev Slovencev proti JLA, pregnali slovenske delavce, ki so gradili mejni
prehod na dotlej veljavni točki razmejitve nad Dragonjo. Treba pa je tudi
povedati, da so preko slovenskega ozemlja prihajali na območje Istre oklepniki
s šahovnico v času, ko so krajinski Srbi ovirali prehod od Karlovca proti Reki.
Ve se, kdo je edini imel pooblastilo, da tako "sosedsko pomoč" dovoli
in izpelje! Vse to razločno kaže pravo resničnost in stanje v odnosih med
Slovenijo in Hrvaško: Tukaj hlapčevska kolaboracija, tam zvijačnost,
verolomnost in preračunljivost. In takšni odnosi zaznamujejo to sosedstvo
oddavna.
Glede vprašanja meje med RS in RH se ni treba ozirati
predaleč v preteklost. Za določanje meje je namreč bistven in relevanten obstoj
slovenskih zgodovinskih vojvodin Štajerske, Koroške in Krajnske, poknežene
grofije Goriške z Gradiško, mejne grofije Istre in samoupravnega mesta Trst. Vse to so bili državni subjekti, trdno vgrajeni v
slovensko etnično telo. Mogoče pa je to dejstvo definirati tudi kot najmanjši
skupni imenovalec slovenske državnosti. Našteti deli, stoletja vključeni v
dediščino Habsburžanov kot zgodovinskih karantanskih knezov, še dandanašnji zajemajo
vso avtohtono slovensko etnijo. Vsakovrstno nasilje, ki traja in poteka še
danes, je etnijo sicer številčno različno prizadelo, temeljnega dejstva pa to
seveda v ničemer ne spreminja: slovenske dežele so in
ostanejo edino zgodovinsko okolje
slovenske nacije z državnostnimi, mednarodnopravnimi atributi. Nima smisla
ponavljati zgodb genocidnega uničevanja etnije, grabljenja kos za kosom s
strani južne sosede in apeninske iredente in perverznega obnašanja slovenske
politične elite s strahotnimi posledicami, ki so prekrile praktično vse 20.
stoletje slovenske zgodbe, vse do presenečenja tisočletja - osamosvojitve, ko
je slovenstvo bilo že na robu preživetja. Gore knjig bo mogoče o vsem tem
napisati. A za obravnavano tematiko je bistvenega pomena ugotovitev, da so
zadnje meje slovenskih dežel, ki imajo mednarodnopravne učinke, meje prej
naštetih dežel. Ti državnopravno relevantni subjekti so obstajali dolga
stoletja, vse do razpada Avstroogrske ob koncu prve svetovne vojne.
S sesutjem dotedanje ureditve, vključenjem dela Slovencev v
novo državno tvorbo SHS, z okupacijo Primorja, Gorice in Trsta s strani
Italije, vključitvijo Koroške v nemško Avstrijo in le delnim vključenjem Porabskih Slovencev v novonastalo
državo, se je začelo skoraj sto let dolgo obdobje stanja, ki v največji meri ni
imelo nobenega legalnega pokritja. Vprašanja meja pa so bila po eni strani
prenesena na raven države in meddržavne odnose, po drugi pa na lokalno upravno
raven. Trenutek osamosvojitve je zalotil Slovenijo in Slovence v zadevah meja v
sledeči situaciji:
Meje s sosednimi državami, z Italijo, Avstrijo in Madžarsko
so bile z veljavnimi sporazumi in dokumenti določene. Iguba velikega dela
Koroške dežele je bila veljavno sankcionirana z referendumom. Z Madžarsko je ostal
Trianon. Z Italijo, ki je najprej - po prvi vojni - okupirala vso Primorsko z
Gorico in Trstom, pa so Osimski sporazumi veljavno uredili sedanje stanje.
Drugače pa je z južno mejo in poseganjem Zagreba po tujih
ozemljih.
PRIMORJE
Nobenega dvoma ni, da jurisdikcija Zagreba pred letom 1991
nikoli v zgodovini ni segala preko Riječine. V času Jugoslavije po drugi
svetovni vojni je bilo namreč vse mednarodno pravno področje zadeva
Jugoslavije. Meje med republikami so bile administrativnega značaja in niso
imele nobenega državnostnega atributa. Med drugo svetovno vojno, v času
nacistične Nezavisne Države Hrvatske, se je moral Zagreb zadovoljiti z ozemljem
južno od Bakarskega zaliva, saj so Italijani skoraj v celoti ohranili
ozemeljsko celovitost nekdanje habsburške ("slovenske") dežele
Primorja, ki je obsegalo Goriško, Istro in Kvarner. Enako so ravnali Nemci, ki
so po kapitulaciji Italije za nekaj let prevzeli upravo. Tako je stanje s konca
prve svetovne vojne, ko je Italija okupirala Primorje, obveljalo skoraj
nespremenjeno do konca druge vojne. Dogajanje potem, vse do Osimskih
sporazumov, pa je vsebovalo znane cone A in B, ter potem Svobodno Tržaško
Ozemlje z mejo po reki Mirni, ki je bilo pravno sicer vzpostavljeno, a ni bilo
realizirano "v naravi".
Je torej evidentno, da so deželne meje Primorske - kolikor
se tiče to Republike Slovenije, ostale do osamosvojitve 1991 nedotaknjene in da
v vsem tem času niso nastale nobene mednarodnopravno relevantne meje med RS in
RH. Celo pripojitev območja Klane in Kastava primorsko-krajiški oblasti s
sedežem v Karlovcu leta 1928 ima izključno lokalni upravni značaj, povrhu pe je
popolnoma začasna, saj so tako rešili nevzdržno stanje za prebivalce, ker so
bile vse dotedanje povezave z Ilirsko Bistrico z novo italijansko mejo zaprte.[3] Vrnitev prejšnjega stanja sama po
sebi odpravi začasno rešitev težave.
Do najnovejših časov celo Zagreb ni upal segati po ozemlju,
s katerim nikoli ni upravljal. Sklepi Hrvatskog sabora u Zagrebu 29. oktobra
1918 so zgovorni:
1.
Svi
dosadašnji državno-pravni odnošaji i veze izmedju kraljevine Hrvatske,
Slavonije i Dalmacije s jedne strane, te kraljevine Ugarske i carevine
Austrijske s druge strane razrešavaju se.
2.
Dalmacija,
Hrvatska, Slavonija sa Rijekom proglašuje se posve nezavisnom državom te prema
modernom načelu narodnosti, a na temelju narodnog jedinstva Slovenaca, Hrvata i
Srba pristupa u zajeničku narodnu suverenu državu Slovenaca, Hrvata i Srba na
cijelom etnografskom području toga naroda, na ma koje teritorialne i državne
granice.
3.
Sveopča
narodna ustavotvorna skupština svega ujedinjenoga naroda Slovenaca, Hrvata i
Srba odlučit će sa unapred odredjenom kvalifikovanom večinom, koja potpuno
zaštićuje od svakog majoriziranja, konačno kako o formi vladavine, tako i o
unutrašnjem državnom ustrojstvu naše države, utemeljene na potpunoj
ravnopravnosti Slovenaca, Hrvata i Srba.
(Slovenci v desetletju 1918-1928, stran 302)
Popolnoma jasno je, da si tedaj Zagreb ni upal niti
razmišljati o zasedbi Reke, Istre in otokov.
PREKMURJE
Popolnoma drugače pa je Zagreb ravnal na drugem koncu meje s
Slovenijo, v Medmurju in Prekmurju.
Prekmurje z območjem med Dravo in Muro (torej celotnim Medmurjem) vred je bilo od nekdaj enovit del kraljevine Ogrske (v njen okvir je nekdanja štajerska mejna krajina prišla po sporazumu med kraljema Belo IV. in Otokarjem v Budimu leta 1254), prometno, gospodarsko in družbeno pa trdno povezano s štajerskim zaledjem, čeprav so ljudje okoli Čakovca govorili hrvaško narečje. Vse to ozemlje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Budimpešti, cerkveno pa je večinoma sodilo pod zagrebško nadškofijo, ki je bila madžarska ustanova (o tem priča tudi njen zavetnik: madžarski kralj sv. Štefan).
Ob razsulu leta 1918 so Prekmurci nastopili za združitev s Slovenci v Državo SHS. Madžarski elementi so odgovorili ostro in tudi kratkotrajna “republika” je bila madžarsko nacionalistična. Slovenci so iskali pomoč v Zagrebu, ki pa je pomoč odklonil. Zato so se zatekli h generalu Maistru, ki se je odločil pomagati osvoboditi Prekmurje z Medmurjem[4] izpod Madžarov. A ko so hoteli nastopiti z vojaško silo, so jih prehiteli isti Zagrebčani, ki prej “niso mogli pomagati” (hoteli so torej “posel” opraviti sami!): pod poveljstvom polkovnika Kvaternika so zasedli Medmurje in poskusili prestopiti še Muro. To jim ni uspelo, saj so jih Madžari zavrnili. Zahrbtno ravnanje je več kot očitno imelo en sam cilj: s pomočjo prekmurskih madžaronov zasesti tudi Prekmurje.
Zagreb ni od svoje ekspanzijske politike nikoli odstopil. Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madžaroni pod vodstvom Nemethyja zahtevali zase celo Prekmurje, češ da tam govorijo hrvaško. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udeleževali Korošec, Klekl in drugi uveljavili svoje slovenstvo.
Kar nekoliko nenavadno je
bilo, da je Beograd sprva ohranil dotedanjo mejo po Dravi med Hrvaško
(Slavonijo) in Medmurjem. Nekdanje ozemlje Madžarske, ki je bilo po Trianonu
dodeljeno Državi SHS, je namreč sprva bilo v sklopu Mariborske oblasti, s čimer
je ohranilo svojo celovitost. Šele preureditev notranje teritorialne
organiziranosti Kraljevine Jugoslavije leta 1929 je dodelila Medmurje Savski
banovini in s tem Zagrebu. A to je trajalo le nekaj let, do druge svetovne
vojne, ko so Madžari takoj vzpostavili nazaj zakonito zgodovinsko mejo: po Dravi
od sotočja Drava-Mura do Zavrča.
Ozemlje na levem bregu Drave vse do Mure so Hrvaški znova dodelili jugoslovanski
komunisti po končani drugi svetovni vojni. Tedaj je Zagreb s skrajno surovostjo
in pobojem številnih Slovencev, ki so hoteli ostati v Sloveniji in Slovenci,
etnično očistil območje pretežno slovenske Štrigove.[5]
Sicer pa postane nacionalistični ekspanzionizem Zagreba
povsem razločen, če se opazi, da je Hrvaška nastala tako, da je
"Kraljevina Hrvatska" (Zagreb) leta 1918 bolj ali manj nasilno,
vsekakor pa brez kakršnegakoli legalnega postopka, priključila Kraljevino
Slavonijo in Kraljevino Dalmacijo. Povsem drugače, demokratično, pa je bilo na
Slovenskem, kjer so se dežele združile v novo tvorbo z novim imenom -
Slovenijo.
Šovinistično, nacionalistično-ekspanzionistično naravnanost
je Zagreb tako izpričal vedno znova. Zagotovo ni noben slučaj, da je prav v
Zagrebu lahko nastala skrajno rasistična NDH, Hitlerjeva zaveznica, ki je edina
od nacističnih agresorjev poleg Nemčije imela na svojem ozemlju prava uničevalna
taborišča. Ki je sicer hlapčevsko “prepustila” Mussoliniju velik kos Dalmacije
in otokov, a hkrati “suvereno” izvajala intenziven genocid na vsem ozemlju, ki
ga je nadzirala. Preračunljivost, posebni interesi zaveznikov in Josipa Broza so
botrovali dejstvu, da NDH ni šla skozi proces denacifikacije. Nihče ni postavil
vprašanja vojne škode za okupacijo delov slovenskega ozemlja med vojno, pomorov
Slovencev na območju Gorjancev in v koncentracijskih taboriščih. Tudi ni nihče
problematiziral pohoda hrvaških oboroženih sil preko slovenskega ozemlja, kar je
bilo eklatantno dejanje agresije. Posledice takega obravnavanja usodnih
dogajanj/dejstev so se pokazale v strahotah vojne na območju Hrvaške in BiH po
razpadu Jugoslavije. Zato ima tudi aktualna politika Zagreba značilnosti, ki jih
je lahko zaznati. Kažejo pa se v brezobzirnem prisvajanju vsega in povsod,
kjerkoli je le mogoče, in seveda v doslednem kršenju ali ignoriranju vsega
dogovorjenega, pa naj gre za častno besedo, parafo, podpis ali celo
ratifikacijo.
Tehten poizkus EU, da s sklepi Badinterjeve komisije uredi
razmerja med republikami razpadajoče države, je prinesel odločitev, da
postanejo meje med republikami meje med novonastalimi državami. Slovenija se
glede tega še danes sooča z nerešenim problemom, kje je pravzaprav bila meja
med obema republikama. Več kot očitno ima Zagreb o tem svoje mnenje. A od tega
dosti hujše je, da tudi noben dogovor s tem v zvezi, ne obstane. Zagreb kot
vedno doslej ravna skladno s trenutnimi okoliščinami in svojimi
"večnimi" interesi na znani grobi in preračunljivi način.
Ker je torej Zagreb vse dosedanje zadevne dogovore ali
prekršil ali jih ignorira in "Badinterjeve" razmejitve med
republikama na dan 25. junij 1991 ne priznava, je torej potrebno upoštevati
celoten tekst Badinterjevega sklepa, namreč, "če se drugače ne
dogovori".[6]
BELA KNJIGA
Srž zavozlanega stanja na območju pradavne slovenske Karantanije
je treba iskati v absolutno neadekvatnem obravnavanju etničnega in državnega.
Območje je še dandanašnji v izdatni meri pokrito s slovensko entiteto, oz. so
tuje govoreči prebivalci navsezadnje etnično Slovenci, saj jih je več, kot se
je drugih entitet priselilo v te kraje. Je pa upravo državnih tvorb - dežel,
pokneženih grofij in samostojnih mest vse bolj prevzemalo slovenstvu sovražno
tuje osebje. Industrijska revolucija, boj za trge in imperialistični apetiti so
videli v slovenstvu oviro na svojem pohodu na Jadran in proti jugovzhodu
Evrope. Zloraba etnične pripadnosti je obetala dobre rezultate. Je pa hkrati
vnesla zlo prizadevanj za etnično čisto državo, kar je v temeljnem nasprotju s
smislom države, ki mora zagotoviti enake možnosti za vse državljane, posebej
glede etnične pripadnosti. Drugače - v monoetnični skupnosti povsem
enakih/istih - države sploh ni treba. Izkoriščanje državnih struktur za etnično
čiščenje pa je seveda zloraba odn. zločin nahujše vrste. Prav zato, ker se
geografske in ekonomske možnosti, ki so podlaga za obstoja sposobno državo,
praviloma docela ne pokrivajo z etnijo, je osnovna naloga vsake državne
skupnosti, da državljanom zagotovi enake pogoje za življenje in delo ter
enakost zakonov za vse in vsakogar.
Nasilje nemškega in italijanskega ekspanzionizma je imelo na
slovensko politično zavest nadvse kvarne učinke. Toliko bolj, ker je svoj
lonček pristavila RKC in ponudila zatirani etniji namesto boja in učinkovitega
uveljavljanja na vseh državotvornih segmentih javnega življenja, vabljiv a
zločest surogat. Slovencem je ponudila sproščanje etnične potence v
religioznem. Na ta način je postala najboljši zaveznik tujega nasilja, a v
ovčjem kožuhu "zaščitnice slovenstva"! Nemška uprava je imela tako s
Slovenci dosti manj težav. A škoda, ki jo je utrpela slovenska nacionalna
(samo)zavest in državotvorna misel, je bila brezmejna. Razpaslo se je
kapitulantstvo, kolaborantska drža, biciklizem, zatiranje rojakov za osebno
korist, hkrati pa umikanje pred težavami, iskanje rešitev izven domovine in
lastne države, emigracija, podrejanje vsakomur, ki je imel trenutek časa.
Tako zelo okvarjena slovenska državotvornost je neizogibno
imela za posledico, da so manipulatorji z lahkoto manevrirali in s šahiranjem z
ljudmi ustvarjali dobiček zase in za svoje gospodarje. Predvsem so popolnoma
zabrisali zgodovinski spomin ljudstva, sistematično smešili vsakršen poskus
uveljavljanja suverene nacionalne drže, in iz javne scene so povsem odstranili
sleherno pobudo za urejanje državnih reči v okviru pradavnih etnično slovenskih
dežel in vojvodin. Namesto tega so pomagali razčetveriti lasten narod in
preostanek potisniti v popolnoma neznano, tuje balkansko okolje. Ni se torej
treba čuditi tragediji, ki se je zgodila Slovencem med drugo vojno, okupacijo
in revolucijo. Povsem v skladu z uveljavljeno politično doktrino samozvanih
"narodnih voditeljev" je bila kolaboracija, iskanje primernega
okupatorja in nazadnje spodbujanje paničnega bega. Nadomeščanje državotvornega
instinkta z religioznimi fatamorganami je po eni strani pognalo ljudi v
nenormalno ravnanje in jih pobudilo, da so bili pripravljeni domovino
zapustiti, namesto do zadnjega braniti, po drugi strani pa je prostor
državotvornih nastavkov prepustila revolucionarjem, ki so sicer - paradoksalno
- bili docela nedržavotvorni anarhisti in internacionalci. Politika klerikalnih
preračunljivih samozvancev je torej v slabih sto letih spravila slovensko
državotvornost na kolena in povzročila okoliščine, v katerih je bila celo
barakarija komunističnih revolucionarjev dobra, ali vsaj manj slaba rešitev za
slovensko etnijo. Treba je pač odkrito priznati, da je pravzaprav odsotnost
klerikalne politične moči omogočila končno preskok iz pasivne drže v
državotvorno in uresničenje osamosvojitvene ideje med Slovenci.
Toda nezdrava miselnost o državi in državnem je seveda
ostala. Kaže se v vsem družbenem življenju in ravnanju. Razumevanje države,
institucij, orodja in načina delovanja, je več kot klavrno. Cerkvenemu razumevanju
državnega - ki izvira iz hierarhičnega totalitarizma - komunistična vizija
zagotovo ni škodovala, saj se oboje kvečjemu dopolnjuje. Tako so se kadri rdeče
in črne provenience znašli na isti - svoji - strani. Pri tem pa je najhujše to,
da eni in drugi razumejo državo kot uresničenje etnične homogenosti, ne pa kot
laično, tolerantno in na načelu subsidiarnosti temelječo urganizacijo, ki naj
omogča sproščen razvoj vsakega državljana ne glede na etnično ali kako drugo
osebno značilnost.[7]
Tako sprevrženo videnje države je botrovalo uničenju
slovenskega zgodovinskega državnopolitičnega okolja leta 1918. Svoj klavrni
višek je ideja uveljavitve etničnega mimo lastnih zgodovinskih državnih
struktur doživela v popolni podreditvi preostanka perverznemu "troedinemu
plemenu", tiste slovenske skupnosti, ki so prišle kot torzo v okvir drugih
držav, pa so se soočile z genocidom in počasno likvidacijo. In kljub usodnim
praktičnim izkušnjam z iskanjem rešitve slovenskega etničnega problema na
sprevržene načine, etnični ekskluzivizem očitno še vedno obvladuje vsaj
slovenski MZZ, če je soditi po Beli knjigi.
Bela knjiga namreč slepo postavlja za izhodišče zavržno
stanje leta 1991, ki je bilo posledica vseh mogočih političnih slaboumnosti
tistega sloja med Slovenci, ki so bili v novejši godovinski dobi pri vzvodih
odločanja. Sploh ne opazi, da ni isto govoriti ali o etniji ali o državi. Ker
se je leta 1991 končno uveljavila slovenska državna ideja, sloneča na
tisočletnem izročilu in deželni zavesti pripadnosti, ne pa na etničnem
izključevanju, se je udejanila možnost, da se državne reči uredijo na
državotvoren način. Sem vsekakor ne sodi, kar sugerira Bela knjiga, dokončna
likvidacija leta 1918 nasilno prekinjene tisočletne deželne identitete, namesto
"poprave domače naloge", kamor sodi predvsem vsaj to, da se prizadete
prebivalce, brez vprašanja odtrgane od Primorja, Krajnske, Štajerske in
Prekmurja končno povpraša, ali hočejo živeti v okviru svojega zgodovinskega
okolja, ali pa sprejemajo situacijo, nastalo in podedovano od konca prve
svetovne vojne. Kakor je namreč beg Slovencev iz lastnega doma, ker se je vanj
prikradla plesen nacionalizma šovinizma, botroval nasilnemu preurejanju
življenjskega okolja in razvojnih možnosti različnih etnij, tako je razpad
prisilnega jopiča leta 1991 končno ustvaril pogoje, da se napake od začetka
stoletja popravijo. Da se končno spet vzpostavijo razmere, ki so tisočletje
pomenile stabilno okolje za prebivalstvo Primorja, Trsta, Krajnske, Koroške,
Štajerske in Prekmurja. Nastale so razmere, da Slovenija na podlagi zgodovinske
politično-državne situacije vzpostavi na ozemlju naštetih dežel etnično odprto,
pluralno, demokratično državo, kakor jo tudi sicer postavlja slovenska ustava,
kot odgovor na pritisk sosedov. Ta pritisk, kolikor se tiče Italije, Avstrije
in Madžarske je že dočakal svoje civilizirano, demokracije dostojno
stabilizacijo z veljavnimi meddržavnimi sporazumi, na jugu pa je demokratična
Slovenija trčila ob strukturo, ki se napaja z etničnim ekskluzivizmom, ki svoje
travme in šok zaradi krute vojne z drugimi etničnimi skupnostmi - kar je bila posledica omenjenega etničnega
ekskluzivizma - očitno poskuša zdraviti z nadaljevanim ozemeljskim
ekspanzionizmom in nasiljem nad etnijo, ki ji nikoli v zgodovini ni povzročala
škode ali posegala po njenem ozemlju.
Več kot očitno ni mogoče kot podlago in izhodišče
postavljati stanje 1991 in odločitve Badinterjeve komisije.
IZHODIŠČE ZA POGOVORE O MEJI Z RH
Glede na doslej povedano ni nobenega dvoma, da je edino
možno izhodišče za trden in trajen dogovor o meji stanje leta 1918. To
nenazadnje postavlja tudi hrvaška stran![8] To stanje pa je, da Zagreb, kot
rečeno, nikoli ni upravljal teritorijev preko reke Rečine, Kvarnerja in Istre,
in preko Drave do sotočja z Muro pod Kotoribo. Z deželo Primorsko, ki je
obsegala tudi Istro z Reko in Kvarnerjem, je upravljala Ljubljana odnosno do
konca prve svetovne vojne največje slovensko mesto Trst v okviru vladavine
habsburške dinastije. Meje med kronovinami, vojdinami in krajinami so bile
državnopravnega značaja in so imele svoj pomen tudi v mednarodnem, meddržavnem
pravnem pogledu. Upoštevaje dejstvo, da vse od konca prve svetovne vojne pa do
razpada Jugoslavije drugih mejnih pojavov mednarodnopravnega značaja razen mej
med državami - sosedami in Jugoslavijo ni bilo, so nekdanje deželne meje, ki so
pravno ostale nedotaknjene, edina mednarodnopravno upoštevanja vredna podlaga
za pogovore. "Republiške meje", kakor je o njih govorila Badinterjeva
komisija, bi prišle v poštev, če bi se o tem obe strani vskladili, posebej pa,
če južna soseda ne bi kršila prav vseh načel, ki jih sklep omenjene komisije
uveljavlja in sta jih obe partnerici s samim zaprosilom za mednarodno priznanje
samodejno sprejeli - drugače bi ne bilo mednarodnega priznanja, za ketero so meje
eden bistvenih pogojev.
Kakor rečeno je južna soseda vztrajno kršila ali dosti
preveč "po svoje" razumela jasna določila Badinterjeve arbitraže. Na
ta način je spravila z mize vse, kar spominja na Badinterja in druge relevantne
možnosti za začetek pogovarjanja o meji, razen na začetku poglavja navednih
deželnih mej odtlej pač ni. Prav nobena razmejitev znotraj tako Italije kot
Jugoslavije, ki sta obe upravljali v deli nekdanjih slovenskih dežel, namreč ni
imela mednarodnega pomena. Šlo je za različne ukrepe lokalnih organov, ki imajo
v zadevi meja med državami kvečjemu informativni pomen. Z razpadom Jugoslavije
so se odnosi med Slovenijo in Hrvaško premaknili v območje mednarodnega prava.
Dejstva, ki jih je odtlej mogoče upoštevat
pogajanjih, morajo seveda imeti tovrstne atribute. Nedvomno so seveda
možni različni zaključki pogajanj, a začetek v okviru danosti iz leta 1918 je
neizogiben. To tembolj, ker - vsaj kar se Slovenije tiče - niti beg iz KuK
mnogonacionalnega imperija in še manj ustanovitev suverene države Republike
Slovenije nista imela za cilj ustvarjanje etnično homogene,
nacionalistično-šovinistične državne skupnosti enega naroda. Slovenske dežele
Primorska, Krajnska, Koroška, Štajerska in Prekmurje so vključevale različne
etnije. Spor, ki je imel za posledico razpad nekdanje Avstroogrske, je nastal
zaradi nerazumnega nasilja nemške in italijanske imperialne politike nad
večinsko etnično skupnostjo v teh deželah. Razpad imperija je pomenil tudi
veliko škodo za vse omenjene dežele in njih prebivalstvo. Odisejada, ki jo je
večinska slovenska etnična skupnost morala prebroditi v minulem stoletju, da je
v nemogočih okoliščinah preživela in si nazadnje kljub vsemu uspela ustvariti
demokratično državno skupnost vseh državljank in državljanov, pa utegne biti še
ena izgubljena priložnost, če bo mednarodna skupnost dovolila, da iz nesreče
enih kujejo svoj pritlehni, nacionalistični dobiček drugi.
Omenjeno brezumno šovinistično nasilje nemške in italijanske
nacije je torej porušilo tisočletje in več obstoječe propulzivne državne
skupnosti, a nesrečo Slovencev, katerih velik del se je poskušal rešiti v
novoustvarjeno državo Jugoslavijo, je Zagreb več kot očitno spretno izkoristil.
V obdobju trajanja dveh Jugoslavij je pritlehno, kos za kosom, trgal dele nekdanjih
slovenskih dežel. Največji zalogaj je prihranil za konec in si v nervozi
osamosvajanja ter vojni psihozi leta 1991 meni nič tebi nič državnopravno
prilastil še zadnje neosvojene dele Primorja/Istre, če nesramno siljenje prek
Mure na vzhodu pustimo ta hip vnemar.
Ne le EU, demokratične sile vsega planeta morajo preprečiti,
da se z nepravnimi sredstvi, nasiljem in zvijačnostjo ruši stanje, ki
zagotavlja - in je v stoletni zgodovini zagotavljalo - uspešno funkcioniranje
dežel in države, hkrati pa se vzpostavlja etnično monolitna, nestrpna država,
ki svoj značaj neskrupulozno razkriva iz dneva v dan.
Pogovora o mejnem vprašanju torej nikakor ni mogoče začeti
tudi brez upoštevanja Nezavisne države Hrvatske, njenega nacistoidnega značaja,
ravnanja, in posledic obstoja. Pod to zgodovinsko poglavje južne sosede nikoli
ni bila potegnjena črta. O kakem Nürnbergu pa sploh ni sledu. Konferenca, ki bi
jo morali pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti na to temo izvesti hkrati s
pogajanji o mejnih in drugih bistvenih vprašanjih, je neodplačan dolg, nujni
pogoj za ureditev odnosov med državama, hkrati pa nadvse potrebno znamenje
javnosti ob nevarnem vnovičnem vzponu fašistoidnosti v Evropi (in tudi drugje).
Nobenega dvoma ni: izhodišče za pogovore o meji med RS in RH
more biti le stanje 1918, ki je edino legitimno in legalno ter zadnje, ki
vsebuje mednarodnopravno relevantne atribute. Niti ob spremembah 1918/1919 niti
kdaj kasneje ni prišlo do nobene s preizkušeno voljo ljudstva ali kakršnimkoli
mednarodnopravno zavezujočim aktom podprte določitve drugačnih meddržavnih meja.
Meje iz leta 1918 so jasne in utemeljene, na območjih, ki utegnejo biti sporna,
ker je Zagreb tako vehementno zakoračil nadnje, pa bi bilo potrebno prebivalce z
referendumom povprašati za mnenje.[10]
Perturbacije, ki so se zgrnile nad regijo, so imele svoj
vzrok v kršenju bistvenih principov države. Današnje razmere, ko pomeni etnično
raznolika, pravice manjšin v celoti spoštujoča država Slovenija, kvalificirana
članica EU in NATO, dejansko dokončno razrešitev problemov, ki so kulminirali ob
koncu prve vojne in so imeli za posledico začasno ukinitev zgodovinskih državnih
tvorb - dežel in vojvodin - seveda kličejo po rekonstrukciji stabilnosti regije.
Kakor je država kot taka način razrešitve problemov, ki se na drugačen način ne
morejo razreševati, je seveda tudi preizkus volje ljudstva bistveni kriterij v
tem segmentu družbenega življenja.
Končnega rezultata pogajanj o meji seveda ni mogoče
predvideti. Definitivno pa je mogoče zakoličiti izhodišča, o katerih je tukaj
govor. Dokler na ta izhodišča druga stran ne pristane, bo treba pač počakati,
medtem pa - dokler traja status quo - skrbno paziti in odločno ustaviti vsak,
še tako neznaten poizkus sosede, da ustreže svojim partikularnim, egoističnim,
primitivnim nagonom.
[1] Slovenec, slovenski v Črnih bukvah
pomeni ali državljan/državljanstvo RS ali etnično pripadnost etniji, ki vso
znano zgodovino očitno živi v teh krajih, ki je v vsakem času rezultat
zgodovinskega razvoja, okolja, okoliščin, in je tako kot dežela njo, tudi ona
oblikovala deželo. Kako so jo v nekem trenutku poimenovali sosedje in tujci, v
ničemer ne spreminja bistvenih značilnosti, kakor jih ne spremeni niti to, kako
so sami sebe v nekem času poimenovali. Ime Slovenija je v različnih izpeljavah
odnosno fonetičnih zapisih v rabi že od začetka drugega tisočletja n.št..
Politična ali etnična raba pojma je razvidna v vsakem primeru posebej.
[2] Identičen izvor ima tudi ena
najpomembnejših slovenskih besed: KRUH.
[3] S sklepom, objavljenim v: Uradni
list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, št. 60/203. se je
občina Kastav izločila iz ljubljanske oblasti in se priključila
primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu. (Op. cit. str. 339)
[4] Tudi Medmurci so se hoteli znebiti madžarske uprave, a so “narodnjaki” – med njimi nekaj duhovnikov – morali pobegniti v Varaždin.
[5] To je eden izmed bolj povednih primerov, kako je Zagreb premišljeno ravnal glede na okoliščine. Nasilje nad prebivalci Štrigove je bilo sicer v okviru krajevnih ukrepov ob koncu druge svetovne vojne, a z dobro premišljenim namenom, da se za prihodnost osvoji še en del slovenskega ozemlja.
[6] "Kolikor ne bo dogovorjeno
drugače(!!!) bodo prejšnje (republiške)
meje dobile značaj meja, katere ščiti mednarodno pravo." (Bela knjiga,
str. 7)
[7] Da je problem aktualen, se je
pokazalo v polemiki Rupel-Kučan, ob izjavah g. Kučana v Portorožu, 4. aprila
letos. Rupel očita Kučanu "jugoslovanarstvo", ker zagovarja
multietničnost države in nasprotuje enostranskemu spreminjanju meja.
[8]
Bela knjiga, str. 292.
[9] Ob prevratu je vladal na hrvaških
železnicah popoln kaos. Železniško osebje je bilo do prevrata v ogromni večini
ogrsko, uprava v Budimpešti, vsi predpisi, pravilnik, vozni redi so bili v
ogrskem jeziku. Katastrofalno situacijo so reševali slovenski železničarji,
zlasti tisti, ki so se morali umakniti iz Trsta. (Op.cit. str. 607)!
[10] Izhodišče za pogajanja: Na območju
nekdanjih dežel določiti ozemlja, ki brez debate sodijo in pripadajo Sloveniji.
Za ostala predvideti referendum, da prebivalstvo pove svojo voljo. Prav
farsično odmeva izjava predsednika Mesića ob sprejemu Belokrajncev 23.. aprila
2008: "Vsaka stran začne pogajanja z maksimalističnih pozicij..." To
pove vsaj dvoje: Hrvaško poseganje v slovenske vode in ozemlje so "maskimalistične
pozicije", in slovenske "pozicije" so zločinsko kapitulantske,
saj v naprej prepuščajo uzurpatorju
slovenski teritorij.