Bela knjiga Ministrstva za zunanje zadeve RS o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško uvede temo v kramljajoči maniri. Ker so politične zadeve, posebej še mednarodno politične -  in med temi vprašanja meja še najbolj - zelo resne reči, je prav na začetek postaviti osnovna izhodišča.

 

 

NA TLEH LEŽE SLOVENSTVA STEBRI STARI

 

Temeljno za kakršenkoli političen razmislek na slovensko nacionalno temo je, da se - in to enkrat za vselej - ovrže ideje in metode, ki slonijo na podtaknjeni šovinistični fantazmi "naselitve". Da so te, sicer prazne marnje, ejakulat nemške šovinistične in ekspanzionistične politike 19. stoletja, ki je dosegla kulminacijo v nacifašističnih ekscesih, lebensraumskih blodnjah in holokavstu, vzrok defektne politične misli tudi znotraj Slovencev in generator vsega zlega v mednarodnih odnosih, česar strahotne posledice so še tu, pač ni mogoče zanikati. Posebej tragično je, da je ta sprevržena, podtaknjena naselitvena izmišljija ostala še dandanašnji vodilna zgodovinsko politična misel zlasti slovenske proračunske zgodovine, ki se poleg tega krčevito trudi podpreti zgodovinarske manipulacije nemške in avstrijske zgodovinske šole pri ustvarjanju vseh mogočih "slovanskih" entitet[1], česar edini namen je več kot očitno zradirati vsaj zgodovinska dejstva o Slovencih, če jih že ni uspelo kako drugače zatolči ali eliminirati.

 

Od nekdaj velja, da je hudič vedno skrit v podrobnostih. Tako je mogoče tudi naselitveno kugo ozdraviti z eno samo besedo. Bistvo te bolezni je seveda, da z gnusnimi tvori ponaredkov, sprevrženih interpretacij in podtaknjenih neresnic prekrije resničnost, ki je, da so dežele današnje Republike Slovenije in seveda tudi širokega okolja alpskega jugovzhodnega obrobja od severnojadranskih nižin vse do Donave oblikovali, kultivirali in poimenovali ljudje občevalnega jezika, ki razen slovenščine (še?) danes nima vzporednice v teh krajih. Ob tem drobcu, tej besedi, ki razreši urok, je odveč naštevati in razpravljati o brez števila ostalin, toponimov, o običajih in drugih kulturnozgodovinskih dejstvih, ki o tem kričijo. Kakor je krčevite poizkuse, da bi Brižinske spomenike "razslovenili", razblinila ena sama besedica SODIT, ki je za vse večne čase pokazala, da so slovenski, tako razkrinka podtikanja, da je slovensko govoreča etnija prišlek v teh krajih, že eno samo krajevno ime, ki je nesporno rimsko, in je povsem zanesljivo iz časov, ko se - če sledimo  naselitvenemu pravljičarstvu - ne o "Alpenslavih", kaj šele Slovencih tod okoli ni vedelo ničesar, saj naj bi - če uporabimo domislico znamenitega tukajšnjega zgodovinarja - Slovenci v te kraje pridrli v krdelih (!) šele pol tisočletja kasneje. Pa vendar toponim AD PIRUM na ves glas kriči, da so krušljivi, kameniti, grobljasti kraški gorski greben poimenovali ljudje, ki so govorili slovensko in jim je ime KRUŠICA (od krušiti[2]) povedalo o kraju vse. Prišlek, rimski okupator, seveda zagotovo ni v tistem kamnitem visokogorju uredil kakšne plantaže hrušk, marveč je slepo fonetično prevedel obstoječe in splošno uporabljano poimenovanje. Da je misel utemljena, je dovolj dokazov na vsakem koraku. Saj so tuji uradniki, ki so v kasnejših obdobjih glede krajevnih imen morali povpraševati domače prebivalstvo, v številnih primerih prav bebavo prevedli slovensko prvotno pimenovanje. Tako je iz plešastega, neporaslega hriba, ki s(m)o ga domorodci tako sijajno in posrečeno znali imenovati Plešivec, omejeni tujci naredili Tanzenberg - ker so očitno razumeli, da pride ime o "plesati" (nemško "tanzen"). Tako je tudi s Turjaki, Turji, Turskimi gorami, ob katerih so se prekrščevalcem prikazovala nekaka nižinska goveda, avtorji poimenovanj, ki so bili ne stoletja marveč tisočletja zliti s to svojo deželo, pa so seveda tako znali v ime preliti značinosti strmin, bregov, Strmcev. Od kdaj slovensko govoreči ljudje žive v deželah vzhodnih Alp, dovolj glasno kriči tudi Svinja planina na Koroškem, ki so jo nemško govoreči graščinski pisarji poimenovali po svinjah (Saualpe, iz "Sau", 'svinja'!), ker so tako razumeli prastaro slovensko ime, ki gorovju popolnoma ustreza: Tam so namreč pridobivali svinec, o čemer pripovedujejo svinčene najdbe iz predzgodovinskih časov. Kdo je torej dal ime temu rudonosnemu masivu sredi slovensko govorečega življa? In to že tisoč in več let preden so se tod začeli samopašiti nemško govoreči prišleki in pred njimi oni latinsko in grško!

Če se je v te slovenske dežele kdaj kdo priselil ("za stalno"), so bili to tisti, ki so tu ostali po številnih zavojevanjih, okupacijah, roparskih divjanjih. A vse to vrenje in prelivanje sodi v procese, ki pretresajo in oblikujejo človeštvo vedno in vedno znova.

Miza je torej očiščena podtaknjenih naselitvenih marenj in obravnavati je mogoče relevantna vprašanja.

 

 

ŠE DANDANAŠNJI VIDIŠ RAZVALINO

 

Kadar gre za vprašanje meja, gre za eklatantno državotvorne zadeve. Osnovni elementi so v tem primeru dežele, pokrajine, enote z državnopravnimi atributi kot so prebivalstvo, učinkovita oblast, meja. Dejstvo, ki je vsem na očeh, so dežele-vojvodine in krajine z vojaško upravo, ki so se na slovenskem etničnem ozemlju izoblikovale po razpadu rimskega imperijalnega sistema, ko je karlmanski fevdalizem začel graditi novi družbeni red - fevdalni. Razen pridvorne fevdalne ureditve so posebnost tega procesa njegovi nosilci, ki so bili v veliki večini iz švabsko-saškega etničnega prostora. Prišli so v naše kraje sočasno z novo družbeno ureditvijo. Zato je sčasoma, bolj ko so prihajali na površje "modernejši" družbeni principi, ki so sledili industrijski in drugim revolucijam ter boju za trge, prihajal v ospredje nacionalni vidik, torej nemški (v najnovejši dobi še italijanski), ki se je manifestiral v entičnem nasilju in čiščenju. Kar je bilo nekdaj samoumevno - uporaba jezika ljudstva, torej slovenščine, pri državnostnih, upravnih in sodnih opravilih - je postajalo sčasoma vse bolj izjema in se je na koncu zaostrilo v genocidno sovraštvo do vsega slovenskega.

Zgodilo se je, kar se je neizogibno moralo zgoditi. Slovenci, katerih domovina so bile sedaj avstrijske dežele, so na genocidno nasilje reagirali. Mnogi so zaradi preživetja sprejeli vsiljeni jezik in tujo kulturo, a večina se je uprla. Pri tem je bilo usodno, da je prišlo do enačenja tujega vsiljivca z deželno/politično strukturo. Da poenostavimo, povejmo, da smo se Slovenci zaradi plesni v svoji hiši odpovedali hiši/domu, namesto da bi uničili strupenega škodljivca v njej/njem. In da je bila nesreča še večja, smo si nenadoma začeli utvarjati, kako nas ima rad sosed, odkoder so stoletja prihajala nad nas nesreča in smrt. Na stežaj smo mu odprli vrata, ki so jih naši predniki za ceno brez števila žrtev komaj ubranili.

Obrambni instinkt ljudstva so namreč znali spretni politikanti klerikalne provenience vpreči v svoje politične spletke. Dokler jim je dunajski dvor zagotavljal ugodne pozicije, so radi umirjali ljudstvo in ga namesto v slovensko politično samozavest usmerjali v religozno-etnični refugij v cerkvi, kjer so lahko izlivali svoje bridkosti zatirane raje v domačih pesmih in kletvah, kar je bilo seveda za tuje oblastnike povsem neškodljivo. Nemško nacionalistična oblast je znala nagrajevati koristne varuhe slovenskega ljudstva. A ko so ti varuhi zaznali, da bije Dunaju zadnja ura, so na vrat na nos pognali svoje varovance pod drugega tirana, s katerim so, četudi je bil pravi antikrist - druge vere - nemudoma sklenili enako ustrezen in donosen aranžma vse do pridobitve gorenjskih gozdnih veleposesti, in to tik preden je aktualni patron kapituliral in izginil z obličja Zemlje. Kako so ti "varuhi ljudstva" potem zavozili med okupacijo, presega namen teh črnih bukev.

Tisto, kar je bilo vso zgodovino novega veka neločljivo povezano s slovensko etnijo kot dediščina že predrimske družbene ureditve s Slovenci poseljenih pokrajin, to so bile dežele Štajerska, Koroška, Krajnska in Primorska, je v vrtincu nemškoitalijanskih rasističnih blodenj in imperialističnih apetitov ob koncu prve svetovne vojne postalo kolateralna škoda: Provizorična, nervozna in na posledicah perverznega razumevanja državnosti in politike temelječa preureditev po porazu avstrijske monarhije je imela za posledico na videz etnično zaokrožitev slovenskih dežel, v resnici pa totalno amputacijo zgodovinskih državnopolitičnih struktur, razkosanje ali celo popolno odtujitev pradavnih slovenskih vojvodin in dežel. Leta 1918 so Slovenci dokončno izgubili stik s svojo zgodovinsko državnostjo, deželami ali deli dežel, kjer so od nekdaj živeli in so jih (iz)oblikovali, in to ne da bi kdorkoli preizkusil njihovo voljo. Povsem v nasprotju z mednarodnim in državnim pravom so bili nasilno vključeni v različne države, kjer jih je kot državnostno neartikulirani objekt doletela različna usoda. Če niso bili genocidno likvidirani, so bili sistematično zatirani. Primorsko so izgubili v celoti, Koroško skoraj vso, Štajerske skoraj dve tretjini, Prekmurja pol, Krajnske pa velik kos. Vse meje pa presega vilsonska utemeljitev tega masakra: v imenu ustvarjanja"nacionalne države" so ne da bi trenili zradirali etnije in blebetali o "troedinem jugoslovanskem narodu". Vsekakor je Slovence doletela katastrofa druge svetovne vojne in  revolucije zdesetkane, zmedene in  politično popolnoma neopremljene. Državnostni razmislek samozvanih političnih voditeljev v območjih, ki so prišla pod unitaristično Jugoslavijo, ni segel preko bojazljivih avtonomističnih kombinacij. Usoda Slovencev v odrezanih delih Primorske, Koroške in Prekmurja pa je naznanjala prihajajoči genocidni holokavst.

 

 

DOGAJANJE V NOVEJŠI DOBI S POSEBNIM OZIROM NA MEJNO VPRAŠANJE

 

Tu je potrebno opozoriti na zanimivo in ilustrativno ravnanje južnih sosedov, ki so imeli spore s centralistično državo in probleme s srbsko etnijo v Krajini, Dalmaciji in Slavoniji. To stanje pa jih ni prav nič oviralo, da bi ne storili vsakega koraka, pa četudi še tako majhnega, v smeri priključevanja slovenskih območij. Nikakor ni mogoče zamolčati, kako so v času bojev Slovencev proti JLA, pregnali slovenske delavce, ki so gradili mejni prehod na dotlej veljavni točki razmejitve nad Dragonjo. Treba pa je tudi povedati, da so preko slovenskega ozemlja prihajali na območje Istre oklepniki s šahovnico v času, ko so krajinski Srbi ovirali prehod od Karlovca proti Reki. Ve se, kdo je edini imel pooblastilo, da tako "sosedsko pomoč" dovoli in izpelje! Vse to razločno kaže pravo resničnost in stanje v odnosih med Slovenijo in Hrvaško: Tukaj hlapčevska kolaboracija, tam zvijačnost, verolomnost in preračunljivost. In takšni odnosi zaznamujejo to sosedstvo oddavna.

Glede vprašanja meje med RS in RH se ni treba ozirati predaleč v preteklost. Za določanje meje je namreč bistven in relevanten obstoj slovenskih zgodovinskih vojvodin Štajerske, Koroške in Krajnske, poknežene grofije Goriške z Gradiško, mejne grofije Istre in samoupravnega mesta Trst. Vse to so bili državni subjekti, trdno vgrajeni v slovensko etnično telo. Mogoče pa je to dejstvo definirati tudi kot najmanjši skupni imenovalec slovenske državnosti. Našteti deli, stoletja vključeni v dediščino Habsburžanov kot zgodovinskih karantanskih knezov, še dandanašnji zajemajo vso avtohtono slovensko etnijo. Vsakovrstno nasilje, ki traja in poteka še danes, je etnijo sicer številčno različno prizadelo, temeljnega dejstva pa to seveda v ničemer ne spreminja: slovenske dežele so in ostanejo edino zgodovinsko okolje slovenske nacije z državnostnimi, mednarodnopravnimi atributi. Nima smisla ponavljati zgodb genocidnega uničevanja etnije, grabljenja kos za kosom s strani južne sosede in apeninske iredente in perverznega obnašanja slovenske politične elite s strahotnimi posledicami, ki so prekrile praktično vse 20. stoletje slovenske zgodbe, vse do presenečenja tisočletja - osamosvojitve, ko je slovenstvo bilo že na robu preživetja. Gore knjig bo mogoče o vsem tem napisati. A za obravnavano tematiko je bistvenega pomena ugotovitev, da so zadnje meje slovenskih dežel, ki imajo mednarodnopravne učinke, meje prej naštetih dežel. Ti državnopravno relevantni subjekti so obstajali dolga stoletja, vse do razpada Avstroogrske ob koncu prve svetovne vojne.

S sesutjem dotedanje ureditve, vključenjem dela Slovencev v novo državno tvorbo SHS, z okupacijo Primorja, Gorice in Trsta s strani Italije, vključitvijo Koroške v nemško Avstrijo in le delnim  vključenjem Porabskih Slovencev v novonastalo državo, se je začelo skoraj sto let dolgo obdobje stanja, ki v največji meri ni imelo nobenega legalnega pokritja. Vprašanja meja pa so bila po eni strani prenesena na raven države in meddržavne odnose, po drugi pa na lokalno upravno raven. Trenutek osamosvojitve je zalotil Slovenijo in Slovence v zadevah meja v sledeči situaciji:

Meje s sosednimi državami, z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so bile z veljavnimi sporazumi in dokumenti določene. Iguba velikega dela Koroške dežele je bila veljavno sankcionirana z referendumom. Z Madžarsko je ostal Trianon. Z Italijo, ki je najprej - po prvi vojni - okupirala vso Primorsko z Gorico in Trstom, pa so Osimski sporazumi veljavno uredili sedanje stanje.

Drugače pa je z južno mejo in poseganjem Zagreba po tujih ozemljih.

 

 

PRIMORJE

 

Nobenega dvoma ni, da jurisdikcija Zagreba pred letom 1991 nikoli v zgodovini ni segala preko Riječine. V času Jugoslavije po drugi svetovni vojni je bilo namreč vse mednarodno pravno področje zadeva Jugoslavije. Meje med republikami so bile administrativnega značaja in niso imele nobenega državnostnega atributa. Med drugo svetovno vojno, v času nacistične Nezavisne Države Hrvatske, se je moral Zagreb zadovoljiti z ozemljem južno od Bakarskega zaliva, saj so Italijani skoraj v celoti ohranili ozemeljsko celovitost nekdanje habsburške ("slovenske") dežele Primorja, ki je obsegalo Goriško, Istro in Kvarner. Enako so ravnali Nemci, ki so po kapitulaciji Italije za nekaj let prevzeli upravo. Tako je stanje s konca prve svetovne vojne, ko je Italija okupirala Primorje, obveljalo skoraj nespremenjeno do konca druge vojne. Dogajanje potem, vse do Osimskih sporazumov, pa je vsebovalo znane cone A in B, ter potem Svobodno Tržaško Ozemlje z mejo po reki Mirni, ki je bilo pravno sicer vzpostavljeno, a ni bilo realizirano "v naravi". 

Je torej evidentno, da so deželne meje Primorske - kolikor se tiče to Republike Slovenije, ostale do osamosvojitve 1991 nedotaknjene in da v vsem tem času niso nastale nobene mednarodnopravno relevantne meje med RS in RH. Celo pripojitev območja Klane in Kastava primorsko-krajiški oblasti s sedežem v Karlovcu leta 1928 ima izključno lokalni upravni značaj, povrhu pe je popolnoma začasna, saj so tako rešili nevzdržno stanje za prebivalce, ker so bile vse dotedanje povezave z Ilirsko Bistrico z novo italijansko mejo zaprte.[3] Vrnitev prejšnjega stanja sama po sebi odpravi začasno rešitev težave.

Do najnovejših časov celo Zagreb ni upal segati po ozemlju, s katerim nikoli ni upravljal. Sklepi Hrvatskog sabora u Zagrebu 29. oktobra 1918 so zgovorni:

1.   Svi dosadašnji državno-pravni odnošaji i veze izmedju kraljevine Hrvatske, Slavonije i Dalmacije s jedne strane, te kraljevine Ugarske i carevine Austrijske s druge strane razrešavaju se.

2.   Dalmacija, Hrvatska, Slavonija sa Rijekom proglašuje se posve nezavisnom državom te prema modernom načelu narodnosti, a na temelju narodnog jedinstva Slovenaca, Hrvata i Srba pristupa u zajeničku narodnu suverenu državu Slovenaca, Hrvata i Srba na cijelom etnografskom području toga naroda, na ma koje teritorialne i državne granice.

3.   Sveopča narodna ustavotvorna skupština svega ujedinjenoga naroda Slovenaca, Hrvata i Srba odlučit će sa unapred odredjenom kvalifikovanom večinom, koja potpuno zaštićuje od svakog majoriziranja, konačno kako o formi vladavine, tako i o unutrašnjem državnom ustrojstvu naše države, utemeljene na potpunoj ravnopravnosti Slovenaca, Hrvata i Srba.

(Slovenci v desetletju 1918-1928, stran 302)

Popolnoma jasno je, da si tedaj Zagreb ni upal niti razmišljati o zasedbi Reke, Istre in otokov.

 

 

PREKMURJE

 

Popolnoma drugače pa je Zagreb ravnal na drugem koncu meje s Slovenijo, v Medmurju in Prekmurju.

Prekmurje z območjem med Dravo in Muro (torej celotnim Medmurjem) vred je bilo od nekdaj enovit del kraljevine Ogrske (v njen okvir je nekdanja štajerska mejna krajina prišla po sporazumu med kraljema Belo IV. in Otokarjem v Budimu leta 1254), prometno, gospodarsko in družbeno pa trdno povezano s štajerskim zaledjem, čeprav so ljudje okoli Čakovca govorili hrvaško narečje. Vse to ozemlje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Budimpešti, cerkveno pa je večinoma sodilo pod zagrebško nadškofijo, ki je bila madžarska ustanova (o tem priča tudi njen zavetnik: madžarski kralj sv. Štefan).

Ob razsulu leta 1918 so Prekmurci nastopili za združitev s Slovenci v Državo SHS. Madžarski elementi so odgovorili ostro in tudi kratkotrajna “republika” je bila madžarsko nacionalistična. Slovenci so iskali pomoč v Zagrebu, ki pa je pomoč odklonil. Zato so se zatekli h generalu Maistru, ki se je odločil pomagati osvoboditi Prekmurje z Medmurjem[4] izpod Madžarov. A ko so hoteli nastopiti z vojaško silo, so jih prehiteli isti Zagrebčani, ki prej “niso mogli pomagati” (hoteli so torej “posel” opraviti sami!): pod poveljstvom polkovnika Kvaternika so zasedli Medmurje in poskusili prestopiti še Muro. To jim ni uspelo, saj so jih Madžari zavrnili. Zahrbtno ravnanje je več kot očitno imelo en sam cilj: s pomočjo prekmurskih madžaronov zasesti tudi Prekmurje.

Zagreb ni od svoje ekspanzijske politike nikoli odstopil. Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madžaroni pod vodstvom Nemethyja zahtevali zase celo Prekmurje, češ da tam govorijo hrvaško. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udeleževali Korošec, Klekl in drugi uveljavili svoje slovenstvo.

Kar nekoliko nenavadno je bilo, da je Beograd sprva ohranil dotedanjo mejo po Dravi med Hrvaško (Slavonijo) in Medmurjem. Nekdanje ozemlje Madžarske, ki je bilo po Trianonu dodeljeno Državi SHS, je namreč sprva bilo v sklopu Mariborske oblasti, s čimer je ohranilo svojo celovitost. Šele preureditev notranje teritorialne organiziranosti Kraljevine Jugoslavije leta 1929 je dodelila Medmurje Savski banovini in s tem Zagrebu. A to je trajalo le nekaj let, do druge svetovne vojne, ko so Madžari takoj vzpostavili nazaj zakonito zgodovinsko mejo: po Dravi od sotočja Drava-Mura do Zavrča.
Ozemlje na levem bregu Drave vse do Mure so Hrvaški znova dodelili jugoslovanski komunisti po končani drugi svetovni vojni. Tedaj je Zagreb s skrajno surovostjo in pobojem številnih Slovencev, ki so hoteli ostati v Sloveniji in Slovenci, etnično očistil območje pretežno slovenske Štrigove.[5]

Sicer pa postane nacionalistični ekspanzionizem Zagreba povsem razločen, če se opazi, da je Hrvaška nastala tako, da je "Kraljevina Hrvatska" (Zagreb) leta 1918 bolj ali manj nasilno, vsekakor pa brez kakršnegakoli legalnega postopka, priključila Kraljevino Slavonijo in Kraljevino Dalmacijo. Povsem drugače, demokratično, pa je bilo na Slovenskem, kjer so se dežele združile v novo tvorbo z novim imenom - Slovenijo.

Šovinistično, nacionalistično-ekspanzionistično naravnanost je Zagreb tako izpričal vedno znova. Zagotovo ni noben slučaj, da je prav v Zagrebu lahko nastala skrajno rasistična NDH, Hitlerjeva zaveznica, ki je edina od nacističnih agresorjev poleg Nemčije imela na svojem ozemlju prava uničevalna taborišča. Ki je sicer hlapčevsko “prepustila” Mussoliniju velik kos Dalmacije in otokov, a hkrati “suvereno” izvajala intenziven genocid na vsem ozemlju, ki ga je nadzirala. Preračunljivost, posebni interesi zaveznikov in Josipa Broza so botrovali dejstvu, da NDH ni šla skozi proces denacifikacije. Nihče ni postavil vprašanja vojne škode za okupacijo delov slovenskega ozemlja med vojno, pomorov Slovencev na območju Gorjancev in v koncentracijskih taboriščih. Tudi ni nihče problematiziral pohoda hrvaških oboroženih sil preko slovenskega ozemlja, kar je bilo eklatantno dejanje agresije. Posledice takega obravnavanja usodnih dogajanj/dejstev so se pokazale v strahotah vojne na območju Hrvaške in BiH po razpadu Jugoslavije. Zato ima tudi aktualna politika Zagreba značilnosti, ki jih je lahko zaznati. Kažejo pa se v brezobzirnem prisvajanju vsega in povsod, kjerkoli je le mogoče, in seveda v doslednem kršenju ali ignoriranju vsega dogovorjenega, pa naj gre za častno besedo, parafo, podpis ali celo ratifikacijo.

Tehten poizkus EU, da s sklepi Badinterjeve komisije uredi razmerja med republikami razpadajoče države, je prinesel odločitev, da postanejo meje med republikami meje med novonastalimi državami. Slovenija se glede tega še danes sooča z nerešenim problemom, kje je pravzaprav bila meja med obema republikama. Več kot očitno ima Zagreb o tem svoje mnenje. A od tega dosti hujše je, da tudi noben dogovor s tem v zvezi, ne obstane. Zagreb kot vedno doslej ravna skladno s trenutnimi okoliščinami in svojimi "večnimi" interesi na znani grobi in preračunljivi način.

Ker je torej Zagreb vse dosedanje zadevne dogovore ali prekršil ali jih ignorira in "Badinterjeve" razmejitve med republikama na dan 25. junij 1991 ne priznava, je torej potrebno upoštevati celoten tekst Badinterjevega sklepa, namreč, "če se drugače ne dogovori".[6]

 

 

BELA KNJIGA

 

Srž zavozlanega stanja na območju pradavne slovenske Karantanije je treba iskati v absolutno neadekvatnem obravnavanju etničnega in državnega. Območje je še dandanašnji v izdatni meri pokrito s slovensko entiteto, oz. so tuje govoreči prebivalci navsezadnje etnično Slovenci, saj jih je več, kot se je drugih entitet priselilo v te kraje. Je pa upravo državnih tvorb - dežel, pokneženih grofij in samostojnih mest vse bolj prevzemalo slovenstvu sovražno tuje osebje. Industrijska revolucija, boj za trge in imperialistični apetiti so videli v slovenstvu oviro na svojem pohodu na Jadran in proti jugovzhodu Evrope. Zloraba etnične pripadnosti je obetala dobre rezultate. Je pa hkrati vnesla zlo prizadevanj za etnično čisto državo, kar je v temeljnem nasprotju s smislom države, ki mora zagotoviti enake možnosti za vse državljane, posebej glede etnične pripadnosti. Drugače - v monoetnični skupnosti povsem enakih/istih - države sploh ni treba. Izkoriščanje državnih struktur za etnično čiščenje pa je seveda zloraba odn. zločin nahujše vrste. Prav zato, ker se geografske in ekonomske možnosti, ki so podlaga za obstoja sposobno državo, praviloma docela ne pokrivajo z etnijo, je osnovna naloga vsake državne skupnosti, da državljanom zagotovi enake pogoje za življenje in delo ter enakost zakonov za vse in vsakogar.

Nasilje nemškega in italijanskega ekspanzionizma je imelo na slovensko politično zavest nadvse kvarne učinke. Toliko bolj, ker je svoj lonček pristavila RKC in ponudila zatirani etniji namesto boja in učinkovitega uveljavljanja na vseh državotvornih segmentih javnega življenja, vabljiv a zločest surogat. Slovencem je ponudila sproščanje etnične potence v religioznem. Na ta način je postala najboljši zaveznik tujega nasilja, a v ovčjem kožuhu "zaščitnice slovenstva"! Nemška uprava je imela tako s Slovenci dosti manj težav. A škoda, ki jo je utrpela slovenska nacionalna (samo)zavest in državotvorna misel, je bila brezmejna. Razpaslo se je kapitulantstvo, kolaborantska drža, biciklizem, zatiranje rojakov za osebno korist, hkrati pa umikanje pred težavami, iskanje rešitev izven domovine in lastne države, emigracija, podrejanje vsakomur, ki je imel trenutek časa.

Tako zelo okvarjena slovenska državotvornost je neizogibno imela za posledico, da so manipulatorji z lahkoto manevrirali in s šahiranjem z ljudmi ustvarjali dobiček zase in za svoje gospodarje. Predvsem so popolnoma zabrisali zgodovinski spomin ljudstva, sistematično smešili vsakršen poskus uveljavljanja suverene nacionalne drže, in iz javne scene so povsem odstranili sleherno pobudo za urejanje državnih reči v okviru pradavnih etnično slovenskih dežel in vojvodin. Namesto tega so pomagali razčetveriti lasten narod in preostanek potisniti v popolnoma neznano, tuje balkansko okolje. Ni se torej treba čuditi tragediji, ki se je zgodila Slovencem med drugo vojno, okupacijo in revolucijo. Povsem v skladu z uveljavljeno politično doktrino samozvanih "narodnih voditeljev" je bila kolaboracija, iskanje primernega okupatorja in nazadnje spodbujanje paničnega bega. Nadomeščanje državotvornega instinkta z religioznimi fatamorganami je po eni strani pognalo ljudi v nenormalno ravnanje in jih pobudilo, da so bili pripravljeni domovino zapustiti, namesto do zadnjega braniti, po drugi strani pa je prostor državotvornih nastavkov prepustila revolucionarjem, ki so sicer - paradoksalno - bili docela nedržavotvorni anarhisti in internacionalci. Politika klerikalnih preračunljivih samozvancev je torej v slabih sto letih spravila slovensko državotvornost na kolena in povzročila okoliščine, v katerih je bila celo barakarija komunističnih revolucionarjev dobra, ali vsaj manj slaba rešitev za slovensko etnijo. Treba je pač odkrito priznati, da je pravzaprav odsotnost klerikalne politične moči omogočila končno preskok iz pasivne drže v državotvorno in uresničenje osamosvojitvene ideje med Slovenci.

Toda nezdrava miselnost o državi in državnem je seveda ostala. Kaže se v vsem družbenem življenju in ravnanju. Razumevanje države, institucij, orodja in načina delovanja, je več kot klavrno. Cerkvenemu razumevanju državnega - ki izvira iz hierarhičnega totalitarizma - komunistična vizija zagotovo ni škodovala, saj se oboje kvečjemu dopolnjuje. Tako so se kadri rdeče in črne provenience znašli na isti - svoji - strani. Pri tem pa je najhujše to, da eni in drugi razumejo državo kot uresničenje etnične homogenosti, ne pa kot laično, tolerantno in na načelu subsidiarnosti temelječo urganizacijo, ki naj omogča sproščen razvoj vsakega državljana ne glede na etnično ali kako drugo osebno značilnost.[7]

Tako sprevrženo videnje države je botrovalo uničenju slovenskega zgodovinskega državnopolitičnega okolja leta 1918. Svoj klavrni višek je ideja uveljavitve etničnega mimo lastnih zgodovinskih državnih struktur doživela v popolni podreditvi preostanka perverznemu "troedinemu plemenu", tiste slovenske skupnosti, ki so prišle kot torzo v okvir drugih držav, pa so se soočile z genocidom in počasno likvidacijo. In kljub usodnim praktičnim izkušnjam z iskanjem rešitve slovenskega etničnega problema na sprevržene načine, etnični ekskluzivizem očitno še vedno obvladuje vsaj slovenski MZZ, če je soditi po Beli knjigi.

Bela knjiga namreč slepo postavlja za izhodišče zavržno stanje leta 1991, ki je bilo posledica vseh mogočih političnih slaboumnosti tistega sloja med Slovenci, ki so bili v novejši godovinski dobi pri vzvodih odločanja. Sploh ne opazi, da ni isto govoriti ali o etniji ali o državi. Ker se je leta 1991 končno uveljavila slovenska državna ideja, sloneča na tisočletnem izročilu in deželni zavesti pripadnosti, ne pa na etničnem izključevanju, se je udejanila možnost, da se državne reči uredijo na državotvoren način. Sem vsekakor ne sodi, kar sugerira Bela knjiga, dokončna likvidacija leta 1918 nasilno prekinjene tisočletne deželne identitete, namesto "poprave domače naloge", kamor sodi predvsem vsaj to, da se prizadete prebivalce, brez vprašanja odtrgane od Primorja, Krajnske, Štajerske in Prekmurja končno povpraša, ali hočejo živeti v okviru svojega zgodovinskega okolja, ali pa sprejemajo situacijo, nastalo in podedovano od konca prve svetovne vojne. Kakor je namreč beg Slovencev iz lastnega doma, ker se je vanj prikradla plesen nacionalizma šovinizma, botroval nasilnemu preurejanju življenjskega okolja in razvojnih možnosti različnih etnij, tako je razpad prisilnega jopiča leta 1991 končno ustvaril pogoje, da se napake od začetka stoletja popravijo. Da se končno spet vzpostavijo razmere, ki so tisočletje pomenile stabilno okolje za prebivalstvo Primorja, Trsta, Krajnske, Koroške, Štajerske in Prekmurja. Nastale so razmere, da Slovenija na podlagi zgodovinske politično-državne situacije vzpostavi na ozemlju naštetih dežel etnično odprto, pluralno, demokratično državo, kakor jo tudi sicer postavlja slovenska ustava, kot odgovor na pritisk sosedov. Ta pritisk, kolikor se tiče Italije, Avstrije in Madžarske je že dočakal svoje civilizirano, demokracije dostojno stabilizacijo z veljavnimi meddržavnimi sporazumi, na jugu pa je demokratična Slovenija trčila ob strukturo, ki se napaja z etničnim ekskluzivizmom, ki svoje travme in šok zaradi krute vojne z drugimi etničnimi skupnostmi  - kar je bila posledica omenjenega etničnega ekskluzivizma - očitno poskuša zdraviti z nadaljevanim ozemeljskim ekspanzionizmom in nasiljem nad etnijo, ki ji nikoli v zgodovini ni povzročala škode ali posegala po njenem ozemlju.

Več kot očitno ni mogoče kot podlago in izhodišče postavljati stanje 1991 in odločitve Badinterjeve komisije.

 

 

IZHODIŠČE ZA POGOVORE O MEJI Z RH

 

Glede na doslej povedano ni nobenega dvoma, da je edino možno izhodišče za trden in trajen dogovor o meji stanje leta 1918. To nenazadnje postavlja tudi hrvaška stran![8] To stanje pa je, da Zagreb, kot rečeno, nikoli ni upravljal teritorijev preko reke Rečine, Kvarnerja in Istre, in preko Drave do sotočja z Muro pod Kotoribo. Z deželo Primorsko, ki je obsegala tudi Istro z Reko in Kvarnerjem, je upravljala Ljubljana odnosno do konca prve svetovne vojne največje slovensko mesto Trst v okviru vladavine habsburške dinastije. Meje med kronovinami, vojdinami in krajinami so bile državnopravnega značaja in so imele svoj pomen tudi v mednarodnem, meddržavnem pravnem pogledu. Upoštevaje dejstvo, da vse od konca prve svetovne vojne pa do razpada Jugoslavije drugih mejnih pojavov mednarodnopravnega značaja razen mej med državami - sosedami in Jugoslavijo ni bilo, so nekdanje deželne meje, ki so pravno ostale nedotaknjene, edina mednarodnopravno upoštevanja vredna podlaga za pogovore. "Republiške meje", kakor je o njih govorila Badinterjeva komisija, bi prišle v poštev, če bi se o tem obe strani vskladili, posebej pa, če južna soseda ne bi kršila prav vseh načel, ki jih sklep omenjene komisije uveljavlja in sta jih obe partnerici s samim zaprosilom za mednarodno priznanje samodejno sprejeli - drugače bi ne bilo mednarodnega priznanja, za ketero so meje eden bistvenih pogojev.

Kakor rečeno je južna soseda vztrajno kršila ali dosti preveč "po svoje" razumela jasna določila Badinterjeve arbitraže. Na ta način je spravila z mize vse, kar spominja na Badinterja in druge relevantne možnosti za začetek pogovarjanja o meji, razen na začetku poglavja navednih deželnih mej odtlej pač ni. Prav nobena razmejitev znotraj tako Italije kot Jugoslavije, ki sta obe upravljali v deli nekdanjih slovenskih dežel, namreč ni imela mednarodnega pomena. Šlo je za različne ukrepe lokalnih organov, ki imajo v zadevi meja med državami kvečjemu informativni pomen. Z razpadom Jugoslavije so se odnosi med Slovenijo in Hrvaško premaknili v območje mednarodnega prava. Dejstva, ki jih je odtlej mogoče upoštevat  pogajanjih, morajo seveda imeti tovrstne atribute. Nedvomno so seveda možni različni zaključki pogajanj, a začetek v okviru danosti iz leta 1918 je neizogiben. To tembolj, ker - vsaj kar se Slovenije tiče - niti beg iz KuK mnogonacionalnega imperija in še manj ustanovitev suverene države Republike Slovenije nista imela za cilj ustvarjanje etnično homogene, nacionalistično-šovinistične državne skupnosti enega naroda. Slovenske dežele Primorska, Krajnska, Koroška, Štajerska in Prekmurje so vključevale različne etnije. Spor, ki je imel za posledico razpad nekdanje Avstroogrske, je nastal zaradi nerazumnega nasilja nemške in italijanske imperialne politike nad večinsko etnično skupnostjo v teh deželah. Razpad imperija je pomenil tudi veliko škodo za vse omenjene dežele in njih prebivalstvo. Odisejada, ki jo je večinska slovenska etnična skupnost morala prebroditi v minulem stoletju, da je v nemogočih okoliščinah preživela in si nazadnje kljub vsemu uspela ustvariti demokratično državno skupnost vseh državljank in državljanov, pa utegne biti še ena izgubljena priložnost, če bo mednarodna skupnost dovolila, da iz nesreče enih kujejo svoj pritlehni, nacionalistični dobiček drugi.

Omenjeno brezumno šovinistično nasilje nemške in italijanske nacije je torej porušilo tisočletje in več obstoječe propulzivne državne skupnosti, a nesrečo Slovencev, katerih velik del se je poskušal rešiti v novoustvarjeno državo Jugoslavijo, je Zagreb več kot očitno spretno izkoristil. V obdobju trajanja dveh Jugoslavij je pritlehno, kos za kosom, trgal dele nekdanjih slovenskih dežel. Največji zalogaj je prihranil za konec in si v nervozi osamosvajanja ter vojni psihozi leta 1991 meni nič tebi nič državnopravno prilastil še zadnje neosvojene dele Primorja/Istre, če nesramno siljenje prek Mure na vzhodu pustimo ta hip vnemar.

Ne le EU, demokratične sile vsega planeta morajo preprečiti, da se z nepravnimi sredstvi, nasiljem in zvijačnostjo ruši stanje, ki zagotavlja - in je v stoletni zgodovini zagotavljalo - uspešno funkcioniranje dežel in države, hkrati pa se vzpostavlja etnično monolitna, nestrpna država, ki svoj značaj neskrupulozno razkriva iz dneva v dan.

Pogovora o mejnem vprašanju torej nikakor ni mogoče začeti tudi brez upoštevanja Nezavisne države Hrvatske, njenega nacistoidnega značaja, ravnanja, in posledic obstoja. Pod to zgodovinsko poglavje južne sosede nikoli ni bila potegnjena črta. O kakem Nürnbergu pa sploh ni sledu. Konferenca, ki bi jo morali pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti na to temo izvesti hkrati s pogajanji o mejnih in drugih bistvenih vprašanjih, je neodplačan dolg, nujni pogoj za ureditev odnosov med državama, hkrati pa nadvse potrebno znamenje javnosti ob nevarnem vnovičnem vzponu fašistoidnosti v Evropi (in tudi drugje).

 

Nobenega dvoma ni: izhodišče za pogovore o meji med RS in RH more biti le stanje 1918, ki je edino legitimno in legalno ter zadnje, ki vsebuje mednarodnopravno relevantne atribute. Niti ob spremembah 1918/1919 niti kdaj kasneje ni prišlo do nobene s preizkušeno voljo ljudstva ali kakršnimkoli mednarodnopravno zavezujočim aktom podprte določitve drugačnih meddržavnih meja. Meje iz leta 1918 so jasne in utemeljene, na območjih, ki utegnejo biti sporna, ker je Zagreb tako vehementno zakoračil nadnje, pa bi bilo potrebno prebivalce z referendumom povprašati za mnenje.[10]

Perturbacije, ki so se zgrnile nad regijo, so imele svoj vzrok v kršenju bistvenih principov države. Današnje razmere, ko pomeni etnično raznolika, pravice manjšin v celoti spoštujoča država Slovenija, kvalificirana članica EU in NATO, dejansko dokončno razrešitev problemov, ki so kulminirali ob koncu prve vojne in so imeli za posledico začasno ukinitev zgodovinskih državnih tvorb - dežel in vojvodin - seveda kličejo po rekonstrukciji stabilnosti regije. Kakor je država kot taka način razrešitve problemov, ki se na drugačen način ne morejo razreševati, je seveda tudi preizkus volje ljudstva bistveni kriterij v tem segmentu družbenega življenja.

Končnega rezultata pogajanj o meji seveda ni mogoče predvideti. Definitivno pa je mogoče zakoličiti izhodišča, o katerih je tukaj govor. Dokler na ta izhodišča druga stran ne pristane, bo treba pač počakati, medtem pa - dokler traja status quo - skrbno paziti in odločno ustaviti vsak, še tako neznaten poizkus sosede, da ustreže svojim partikularnim, egoističnim, primitivnim nagonom.