orgle
V dolgih desetletjih komunistične diktature sem v orgelski glasbi našel preganjani in zatirani duhovni svet, ki sem ga lahko delil z drugimi mimo cenzorjev in nadzornikov. (Petr Eben, slavni češki orglavec in skladatelj; povedal v Ljubljani, februarja 1994)
Ena odvečnih “pridobitev” revolucionarne euforije v naši deželi po kolapsu leta 1945 je bil izgon sakralne glasbe iz javnosti. Z njo vred so za dolga desetletja iz zavesti širše javnosti izginile tudi orgle, ki so, bolj ali manj osamljene in zanemarjene, čemele na cerkvenih korih. Iz kapel dijaških domov in šol pa tudi iz dvorane konzervatorija v Ljubljani so nemudoma izginile. “Novorek”, ki je averzijo do vsega krščanskega proiciral tudi na nič krive vrhunske dosežke človekovega uma, je bil dosleden in uspešen.
Danes bi težko našli koga, ki bi ne vedel za orgle. Vendar kaj več od tega, da je to nekakšen instrument, ki se uporablja v cerkvah, ni mogoče pričakovati od vprašanega. Edine velike orgle izven cerkve so v naši državi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Drugi, starejši in mnogo manjši instrument, ki so ga do zmage revolucije uporabljali na državnem konzervatoriju, je v izgnanstvu na podstrešju nekdanje realke v Vegovi ulici. Položaj je bil vse do nedavnega naravnost absurden: narodič, ki je glasbeno zakladnico človeštva “opremil” z epohalnimi dosežki Gallusa, Ivančiča, Zupana, da ne naštevamo naprej, je bil brezobzirno odrezan od velikega dela tega čarobnega zaklada. Tudi v umetnostni zgodovini in spomeniškem varstvu, ki jima ni mogoče očitati nedejavnosti, je prihajalo – temu smo pa še dandanašnji priča – do nenavadnega pojava: Kvalitetni, strokovni zapisi in prikazi posameznega kulturnozgodovinskega spomenika – cerkve – so po pravilu povsem prezrli skrivnostno omaro na cerkvenem koru s čudnimi kovinskimi cevmi na pročelju, ki pa je v mnogih primerih skrivala dragocenost nekajkrat večje vrednosti od vse ostale opreme prostora.
Kaj pravzaprav so orgle, ta zanimivi, neverjetno raznovrstni instrument, ki že stoletja fascinira poslušalce in izziva virtuozne izvajalce, organiste?
Kratka definicija pove, da so orgle glasbeni instrument s tipkami, pri katerem zvok nastaja v različnih vrstah piščali s pomočjo posebnega mehanizma za upravljanje in mehovja.
Zgodovinarji navajajo, da najdemo prve sledove orgel v Aleksandriji v Egiptu že 300 let pr.Kr. Za nas bolj zanimivo je, da so našli dokaze, ki povedo, da so imeli orgle v naši neposredni soseščini, pri današnji Budimpešti, že v rimskih časih. Ti antični primerki orgel so bili seveda bolj malo podobni sodobnim orglam. Evropa, ki jo moremo nekako imeti za svojo, to je ta, ki je vstala iz razvalin rimskega imperija, se je srečala z orglami v času Karla velikega (česa vsega ta nepismeni barbar ni zagrešil!). Poklonili naj bi mu jih Bizantinci. Potem je šlo kot namazano. Orgle so se uveljavile povsod po Evropi, tako za posvetno kot tudi cerkveno rabo. V petnajstem, šestnajstem stoletju so pridobile značilnosti in kvaliteto, ki je ostala v grobem enaka do današnjih časov.
Orgle ločujemo med seboj zlasti po velikosti. Lahko so prav majhne, namizne ali prenosne, ponekod pa krasijo velike katedrale ali koncertne dvorane mogočni, veličastni instrumenti, ki fascinirajo že na pogled, kaj šele, ko njihovi mogočni zvoki napolnijo prostor. Prav vsake orgle so pomemben, če ne umetniški pa vsaj rokodelski izdelek. Velike, koncertne orgle so v vseh pogledih vrhunske stvaritve. V sebi skrivajo različne sklope, ki so jih domislili specialisti, velikansko množino detajlov vrhunske kvalitete, dragocen materijal in, ne nazadnje, stoletne izkušnje intonatorjev in uglaševalcev.
Razen prospekta, t.j. pročelja orgel, ki je vsem na očeh zaradi bleščečih, v zanimive kompozicije poravnanih prospektnih piščali, izstopa na zunanjosti orgel predvsem igralnik. Na njem opazimo eno ali več vrst tipk, na katere igra organist z rokami – to so manuali, manualne klaviature, ki jih je lahko tudi pet in več. Pod njimi, na tleh, je vrsta pedalnih tipk, na katere igra izvajalec z nogami – pedal, ta je pač vedno le eden. Nad manuali, ali pa levo in desno od njih, so običajno vzvodi, s katerimi organist vključuje zaželene kombinacije piščali. Te imenujemo registri. Najpreprostejši podatek, ki pove veliko o posameznih orglah, je število registrov. En register – t.j. eno samo vrsto piščali – ima ponavadi le najmanjši izmed teh instrumentov: portativ, majhne, prenosne orgle za spremljavo petja ali majhnih instrumentalnih sestavov. Nekoliko večje – imenujemo jih pozitiv, če imajo samo manualno klaviaturo – imajo vsaj tri registre. Prave orgle, z manuali in pedalno klaviaturo pa imajo lahko prav neverjetno število registrov, do sto in več, in celo do sedem manualov. V bolj ali manj razkošnih omarah skrivajo na tisoče piščali, od najmanjših, ki merijo manj kot dva centimetra, do največjih, deset metrov visokih. Piščali so postavljene v urejenih vrstah, od najnižjega tona do najvišjega, na sapnico. Sapnica je zapletena konstrukcija iz kvalitetnega lesa, sestavljena tako, da je mogoče z odpiranjem posameznih ventilov spustiti stisnjen zrak iz mehovja, k tistim piščalim, ki naj zapojo. Ventili v sapnici so s posebnim vzvodjem povezani s tipkami v igralniku. To vzvodje strokovno imenujemo traktura. Podobno so povezane z registrskimi vzvodi na igralniku tudi registrske letve v sapnici. Ko jih premikamo, vključujemo odn. izključujemo posamezne skupine piščali in s tem spreminjamo zvočni učinek – barvo in jakost.
V drugi polovici devetnajstega stoletja so graditelji orgel pričeli uporabljati drugačne, zelo domiselne načine povezovanja piščali oz. sapnice z igralnikom. Skušali so se izogniti težavi, ki se pojavi zlasti pri velikih orglah, da je namreč nanje zelo težko, naporno, igrati zaradi obsežne in zapletene trakture. Najprej so domislili tak sistem, da so za funkcijo uporabili zrak, ki so ga po zapletenem sistemu drobnih svinčenih cevi vodili do množice stožčastih ventilov. Ta način, ki ga imenujemo pnevmatika na stožce, so sčasoma silno izpopolnili, proti koncu devetnajstega stoletja pa so začeli namesto cevčic z zrakom za krmiljenje sistema uporabljati električno energijo in elektromagnete. Ti sistemi v vseh mogočih, bolj ali manj posrečenih izpeljavah in kombinacijah mehaničnih, pnevmatičnih in električnih zvijač, so se navsezadnje morali umakniti prvotnemu, preprostemu mehaničnemu sistemu. Čeprav so imeli nekatere prednosti, je pristnejša povezava izvajalca z instumentom in nesporna boljša kvaliteta zvoka klasičnih, mehaničnih orgel s sapnicami na poteg, zmagala. Moderna tehnologija v obdelavi lesa in drugih materijalov omogoča izdelavo velikih instrumentov, na katere je mogoče z lahkoto igrati. Za lažje upravljanje z registri pa skrbi računalniško krmiljen sistem elektromagnetov, ki premikajo registrske letve v sapnici.
Za nastanek in značaj zvoka so piščali najpomembnejše. Od velikosti je odvisna višina tona, od materijala, razmerja med višino in širino piščali in načina, kako zvok nastaja, pa barva. Večina piščali je iz različnih zlitin svinca in kositra, tiste največje pa so ponavadi iz lesa. Po tem, kako nastaja zvok, ločujemo labialne, ustnične piščali, in jezičnike, take, pri katerih zvok nastane z vibriranjem kovinskega jezička. Te, jezičniške piščali posnemajo zvok trobil in pihal, kot jih poznamo v orkestru. Zvok labialnih piščali pa zveni podobno flavtam in godalom. V drugi polovici devetnajstega stoletja je posnemanje orkestrskega zvoka postala prava moda. To je omogočil razvoj tehnike, vendar je elektronika, ki zmore natančno posnemati najrazličnejše zvočne barve, ta razvoj zaustavila. Izdelovalci orgel so se nehali izživljati v iskanju vsemogočih zvokovnih variant. Danes prevladuje mnenje, da je razvoj orgel dosegel svoj vrhunec v obdobju baroka. V tistem času so nastali mnogi, resnično atraktivni instrumenti širom Evrope, katerih značilnosti, predvsem zvokovne, imajo veljavo še danes. Pravzaprav pridobiva bleščavi, razkošni baročni zven orgel ponovno vse več pristašev.
V naših krajih, ki so bili vedno na prepihu, je moč ugotoviti splet različnih vplivov tudi v gradnji orgel. Res je sicer, da so bile politične in gospodarske okoliščine največkrat hudo mačehovske, vendar so v slovenske dežele prihajali mojstri iz avstrijsko-nemških dežel, iz Češke in iz Benečije. S seboj so prinašali manire beneške in nemške šole, ki so se pogosto spletle med seboj v kaj posrečene kombinacije.
Orgle so se na Slovenskem pojavile prav gotovo že zelo zgodaj. Ker pa ne moremo spremeniti žalostne resnice, da so bile naše dežele vedno brez upravnega in političnega središča, vedno, do najnovejšega časa, le privesek močni metropoli, ki si je jemala tako denar kot dokumente, moramo tudi sprejeti dejstvo, da so in bodo z originalnimi viri težave. Tako razpolagamo z dokumenti o orglah šele nekako od šestnajstega stoletja. V stari ljubljanski stolnici so takrat popravljali orgle, torej so tam bile že prej.
V stari ljubljanski gotski stolnici, ki je stala na istem kraju, kot današnja, so bile orgle postavljene v emporo na severni strani presbiterija (prostora, kjer je oltar). Mojster, ki so ga najeli za popravilo, je sklenil natančno pogodbo s kapitljem in v njej zahteval tudi sodček piva vsak dan za svojo ženo!
Najstarejši instrument te vrste na slovenskem, za katerega vemo, kdo ga je izdelal, je pozitiv, ki se je ohranil v cerkvi Sv.Primoža nad Kamnikom. Izdelal ga je leta 1680 kot svoje poslednje delo ljubljanski orglar Janez Faller.
Mojster Faller, ki je imel delavnico v Ljubljani blizu šentjakobske cerkve, je tipičen predstavnik tistih orglarjev, ki so v naše kraje prinesli mešane, nemško benečanske vplive. Vpliv prve in druge šole je pri njegovih izdelkih očiten. To se vidi iz nekaterih ohranjenih pogodb, kjer so zapisane dispozicije, seznami registrov, in iz načina izdelave posameznih delov orgel. Razen pozitiva pri Sv.Primožu se ni ohranilo nobeno njegovo delo, iz dokumentov pa vidimo, da je izdeloval ali pa popravljal tudi velike orgle po vsej Kranjski in na Hrvaškem. Izpričano je, da je popravljal rog (Hornwerk) na stolpu piskačev na ljubljanskem Gradu in v samostanu v Stični. (Rog, ali po nemško Hornwerk, so posebne, zelo glasne pa ne velike orgle. Niso imele popolne klaviature – le tiste tone, ki so bili potrebni za izvajanje želenega glasbenega motiva. Tudi registri so bili maloštevilni – le nekaj kričečih mikstur in jezičniki. Postavljene so bile običajno na zunanji strani mestnih ali cerkvenih stolpov in so se oglašale ob različnih priložnostih.) Maloštevilni Fallerjevi papirji, ki so se ohranili, so dragoceni dokumenti. Iz njih povzemamo, da je bilo v njegovem času, pa tudi že prej, v slovenskih deželah veliko orgel raznih vrst.
Najstarejše orgle, torej ne pozitiv, ampak orgle z manualom in pedalom, v Sloveniji, stoje na koru cerkve Žalostne Matere božje pri Treh farah, nedaleč od Metlike v Beli krajini. Kot po čudežu se je tam na obrobju, na sami meji Slovenije s Hrvaško, ohranil čudovit instrument. Res je sicer, da zadnjih nekaj desetletij ni mogel razveseljevati poslušalcev s svojimi blagimi zvoki, zato pa danes, popravljen in restavriran pripoveduje slavne zgodbe slovenskega orglarstva.
Tri fare pri Metliki so nekaj posebnega. Danes je to pravzaprav obzidano pokopališče, na katerem stoje druga ob drugi tri cerkve, kar je gotovo nenavadno. Nekdaj pa je na tem kraju stalo središče Vojne krajine Metlika. Naselje, ki je nastalo ob potoku enakega imena, je omenjeno že pred letom 1150. Bilo je gospoščina ogrskih kraljev. Tam, kjer danes blago valovito pokrajino, ki se spušča k mejni reki Kolpi, krasijo tri bele cerkve, je Nemški viteški red postavil svoj samostan. Turški vpadi so pognali prebivalce v zavetje bližnjega gradu na griču, kjer se je razrasla današnja Metlika. Od naselja in samostana so ostale le cerkvice, prva posvečena Žalostni Materi božji, srednja Ecce homo in južna Lurški Materi božji.
Kraj je ostal priljubljena romarska pot pod patronatom uglednih križnikov. Tako ni čudno, da so se poleg dragocene opreme znašle v cerkvi tudi dragocene orgle. Na kor severne cerkve jih je leta 1753 postavil znameniti ljubljanski orglar Joannes Georgius Eisel. Tako se je sam podpisal na ohišje orgelske omare. Mojster Eisel je postavil mnoge orgle v domači deželi in tudi v širši okolici. Bil je Ljubljančan, ki je očitno odraščal v družini orglarjev. Zelo verjetno je bil mojster v delavnici, ki je bila v ulici Sv.Florijana (danes Gornji trg 24) nasproti cerkvi, posvečeni istemu svetniku, mož njegove sestre, orglar Marko Göbl. Mladi Janez pa je svoje znanje izpopolnjeval v daljnem Salzburgu, pri čemer je oplemenitil močno izražene benečanske vplive z nemško solidnostjo. Instrumenti, ki so se ohranili, dokazujejo njegovo veliko znanje in solidnost v izdelavi.
Bilanca Eislovega štiridesetletnega dela v Ljubljani je res veličastna. Svoje mojstrstvo je dokazoval na Kranjskem, na Koroškem, na Štajerskem, v Istri in na Hrvaškem. Večina njegovih instrumentov, ki so se ohranili, je precej predelanih. Orgle pri Treh farah pa so z izjemo enega samega registra, ki je izginil ob nekorektni predelavi kmalu po prvi svetovni vojni, ostale nedotaknjene, čeprav pokvarjene in zanemarjene. Navsezadnje je bilo to celo dobro, saj se nam je tako ohranil pristen instrument, kar je izjemna redkost. Po več kot dveh stoletjih moremo uživati v originalnem zvoku instrumenta, kar je v bogatejših in bolj “civiliziranih” deželah nemogoče. Tam bi v tako dolgem času instrument že nekajkrat predelali ali pa celo zamenjali z novim.
Namen tega pisanja ni obdelati vse orgle, ki se z njimi lahko pohvalimo, Eislove pri Treh farah pa to zaslužijo, ker so prve ohranjene, hkrati pa izvemo kaj novega o orglah nasploh. Zato na kratko še o nekoliko bolj strokovni plati.
Kot rečeno je instrument izdelal Janez Eisel leta 1753. Zasnoval ga je z enim manualom z osmimi pojočimi registri in pedalom, ki ima dva registra. Piščalje in trakturo je vgradil v omaro, ki je narejena po nemški baročni šoli. Omara stoji na robu kora, igralnik pa je zadaj. Organist vidi oltar skozi odprtino v omari. Edina sprememba, ki so jo orgle doživele ob restavraciji je, da se mehovje, ki je bilo prej zunaj omare, sedaj nahaja, skupaj z ventilatorjem, v notranjosti. Vse piščali, tudi lesene, so ostale originalne. Enako traktura in klaviature. Na vrhu omare kraljuje David s harfo, kvalitetno rezbarsko delo. Tudi okrasje je solidno rezbarsko delo, pri čemer velja opozoriti, da je identično s tistim na oltarjih. Tega ni opaziti nikjer drugje.
Eisel seveda ni bil edini orglarski mojster baročne dobe pri nas. V Celju je deloval Janez Frančišek Janeček, ki se je priselil s Češkega. V ljubljanski okolici in na Štajerskem je posejal veliko odličnih orgel. Velja omeniti znamenite orgle v Crngrobu pri Škofji loki in tiste na stranskem koru v ljubljanski stolnici. Samostanska cerkev v Stični se je ponašala z odličnim Janečkovim izdelkom, ki sedaj razveseljuje vernike in poslušalce v nekoliko prirejeni repliki.
Za Eislom in Janečkom, ki sta bila sodobnika, je sledila vrsta mojstrov, ki so imeli bolj ali manj srečno roko. Eislovo delavnico v Ljubljani je prevzel Josip Kučera. Vsesplošna hvala pa je veljala zvoku orgel, ki jih je postavljal njegov sodobnik Janez Kunat. Za njegove orgle, ki so stale na koru v Šentvidu nad Ljubljano, so trdili, da so najboljše na Kranjskem. Danes je ostala le še omara, v katero je Gorenjec Anton Dernič postavil romantično zasnovan instrument s pnevmatično trakturo.
Na Štajerskem so, razen v Celju, delovale kvalitetne delavnice tudi v Mariboru, pomemben delež pa so si vzeli mojstri iz avstrijskega Gradca. Kot posebno zanimivost, ki priča, kako zelo je bila naša dežela izpostavljena vplivom tako s severa kot z zahoda, moramo omeniti orgle v Petrovčah pri Celju. Leta 1796 jih je tu, daleč od domačih Benetk, postavil sloviti beneški mojster Callido. Krasen primerek beneške orglarske šole je še danes dokaj dobro ohranjen. Orglar, ki je v začetku tega stoletja orgle predelal, je pustil v njih precej originalnega. Obstoj teh benečanskih orgel dokazuje živo povezavo z Benetkami. Tako se poleg naših obalnih mest tudi celjska okolica lahko hvali s te vrste orglami, ki precej odstopajo od tirolskih in nemških tipov.
Beneška šola kaže svojo drugačnost že na zunaj. Orgelska omara je povsem drugače koncipirana. Predvsem ima res značilnosti prave, bogato dekorirane omare, na katere prednji strani je videti cinaste piščali principala, ki jih praviloma zastremo z zaveso, kadar orgle niso v uporabi. Tudi zvokovno se beneške orgle odlikujejo s svojo specifiko. Imajo manj osemčeveljskih registrov, zato pa široko paleto alikvotov, registrov, ki zvenijo v oktavi, kvinti ali terci in tako naprej, nad osnovnim tonom. Zvok teh instrumentov se odlikuje predvsem z nežno bleščavo ripiena, neke vrste plena = odprti so vsi ali večji del registrov. Posebej značilna pa sta registra Voce umana in Tromboncini.
Voce umana je register, ki ga sestavljata dve vrsti piščali, ki pojeta sočasno, uglašeni pa sta tako, da zvok prijetno niha, plava. S tem je dosežen izjemno ugoden zvočni učinek.
Tromboncini so jezični register, katerega piščali imajo zelo kratek odmevnik in temu primeren svetel, oster zvok, ki se močno razlikuje od zvoka drugih, zlasti nemških in francoskih tipov jezičnikov. Predvsem doda zvoku orgelskega plena barvo in polnost.
Tako v slovenskih deželah ni manjkalo kvalitetnih instrumentov. Pomanjkanje sredstev in vojna nevarnost z juga pa sta onemogočala gradnjo mogočnih in razkošnih orgel, kot so npr. tiste v opatiji Weingarten, ki jih je v prvi polovici 18. stoletja postavil Joseph Gabler. (slika)
Kljub omejenim možnostim, se je z gradnjo orgel v naših krajih ves čas ukvarjalo veliko mojstrov. Imena Frančišek Ksaver Križman, Kutschera, Kunat, Otonič, Rumpel, Malahovsky, Mandlin, Naraks, Goršič, Brandl, Zupan, Milavec, Jenko so samo nekatera iz dolge vrste bolj ali manj uspešnih.
V devetnajstem stoletju je tehnični napredek pogojeval spremembe pri gradnji orgel, obenem pa se je spreminjal tudi okus in namesto bleščavih baročnih, mehaničnih mojstrovin so postavljali mogočne monstrume, ki so skušali posnemati zvok orkestra, orgle, ki jih imenujemo romantične. Ta razvoj je trajal z vsemi mogočimi variantami v nemški, francoski in angleški tradiciji, tja do let po drugi svetovni vojni. Tedaj je skokovit razvoj elktroakustičnih aparatur, elektronskih in kasneje računalniško krmiljenih generatorjev in posrednikov zvoka prizadevanja orglarjev, da bi posnemali zvok simfoničnega orkestra, postavil na stranski tir. Do meja popolnosti so sedaj to nalogo zmogli računalniki. Orgle so ponovno našle svojo lastno, neponovljivo identiteto, svoje značilno zvokovno bogastvo in nedosegljivo briljanco. Orglarji ne eksperimentirajo več, ampak so se posvetili kvaliteti in popolnosti, ki sloni na izkušnjah stoletij, pri čemer, seveda, pridno in smiselno uporabljajo nova spoznanja, nove materijale in izkušnje.
V Sloveniji, ki jo je z zmago revolucije, konec druge svetovne vojne, doletel dolgoletni moratorij na področju orglarstva, se končno, kot posledica demokratizacije in osamosvojitve, ponovno razvija plemenita obrt orglarstva. Kot vedno, pomenijo tudi danes temelj in jamstvo kvalitete zasebne delavnice. Zlasti delavnica v Rogaški slatini, ki dokazuje svoje mojstrstvo z novimi orglami v župnijski cerkvi v Murski soboti, v Cerknem in še kje, vliva optimizem in upravičuje pričakovanja, da je orglarstvo na Slovenskem v ponovnem vzponu.
Poglejmo za konec še dvoje orgel, ki stoje v Sloveniji. Prve so v ljubljanski stolnici in predstavljajo romantično varianto, druge pa krasijo dvorano Cankarjevega doma, prav tako v Ljubljani in so predstavnik modernega koncepta v gradnji orgel.
Ljubljanska stolnica sv. Nikolaja, kakršna stoji danes, je bila zgrajena leta 1707. V razkošni zgradbi, ki kaže italijanski vpliv, so bile orgle že od začetka. Te, ki danes krasijo kor, je v letih 1911 in 1912 postavil ljubljanski orglarski mojster Ivan Milavec. Imajo 52 registrov in tipično romantično dispozicijo, sestavo registrov, v katerih prevladujejo barve godal. Kljub temu imajo lep in bleščeč pleno, kakor imenujemo zvok, ko so odprti vsi registri. Organist lahko uporablja tri manualne klaviature. Traktura je, skladno s takratnimi izkušnjami in modo, pnevmatična na stožce. Igra je zato povsem lahkotna, žal pa funkcija zelo zaostaja, kar je pogosta težava pri take vrste orglah. Od trenutka, ko pritisnemo na tipko, do takrat, ko se oglasijo piščali, poteče preveč časa. Kljub tem pomanjkljivostim so dragocen dokument svojega časa in še vedno dovolj dobro služijo svojemu namenu.
Velika, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, se ponaša s čudovito, moderno mojstrovino, velikimi orglami, ki jih je leta 1981 postavila nemška firma Karl Schucke. Mogočni instrument, ki ima 73 registrov in štiri manuale, je največji v tem delu Evrope. Zasnovan je tako, da omogoča izvajanje orgelske literature treh tradicij: beneške, francoske in nemške, kakor se za naše kraje spodobi. Domiselna dispozicija je delo priznanega orglavca, koncertanta in profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo, Huberta Berganta. S svoje strani je prispeval tehtne pripombe avstrijski specialist, Hans Haselböck. Kot konsultant je sodeloval uveljavljeni orglavec in profesor iz Zagreba, Andjelko Klobučar. Tako je nastal prav gotovo vrhunski izdelek modernega orglarstva. Mehanična traktura omogoča natančno igro, dopolnjena pa je, tam kjer je potrebno, z električnimi pomagali. Za kombinacije registrov in lažjo izvedbo velikih koncertnih del, je vgrajen računalniško krmiljen sistem. Ni dvoma, da so te orgle ponos glavnega mesta Slovenije in slovenske države sploh. So prve orgle v Sloveniji, ki so namenjene izključno za koncerte.
Orgle in z njimi orglarstvo na Slovenskem so bile, žal, dolga desetletja v senci, zaradi bedastih in primitivnih predsodkov. V času demokratizacije in afirmacije suverene slovenske države tudi svet tega plemenitega in predragocenega dosežka človeškega uma prihaja v zavest državljanov Slovenije, posebej zaradi velikanskega pomena, ki ga ima ta kulturna dediščina in ki nas sama po sebi umešča v vrh evropske kulturne identitete. Česa takega, kar se skriva za skromnimi vrati kora male cerkvice Žalostne matere božje pri Treh farah, ob vznožju mehkih belokranjskih gričev, nima cela Evropa. To moramo pokazati vase in v svojo mogočnost zaverovanim takoimenovanim Evropejcem. Ob teh in drugih številnih zakladih, ki jih hrani naša domovina, bodo spoznali, da so korenine njihove civilizacije prav tu, na sončni strani Alp, v tej prelepi deželi, raju pod Triglavom.
Spoznali bodo, in mi z njimi, da to ni dežela pritepencev z nekakšnih močvar, da je to zaklad, kjer so se plemenitili vplivi z vseh strani neba, in ki ga niso mogla uničiti stoletja suženjstva, valovi krutosti in primitivnega nasilja. Samosvojost Noričanov se je zrcalila v državniški modrosti Karantancev in se skozi zagovednost “Kranjcev” udejanila v suvereni Sloveniji, ki stoji pokončno kljub strahotnemu bremenu klečeplazja, kolaboracije in razbrzdanega revolucionarnega nasilja.
Harmonija brezštevilnih orgelskih piščali, ki iz nepregledne množice različnosti ustvarjajo neponovljivo blagoglasje, je mogoče tisti zgled, ki vliva optimizem in kaže pot.
Hvala stotnijam slovenskih orglarjev, hvala vsem tistim, ki ohranjajo to neponovljivo nacionalno dediščino.